Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (1.626-1.650)


  1.      odzgór  prisl. (ọ̑) pog. zgoraj: gospodar stanuje odzgor ♪
  2.      odzgôraj  prisl. (ó) pog. zgoraj: odzgoraj je jasno, odspodaj megla; prim. zgoraj ♪
  3.      ogolélost  -i ž (ẹ́) stanje ogolelega: ogolelost drevja ♪
  4.      ogoléti  -ím dov., ogôlel in ogolèl in ogolél (ẹ́ í) postati gol: drevje je že ogolelo / zaradi prevelike koncentracije škodljivih plinov je hrib popolnoma ogolel ogolèl in ogolél -éla -o: ogolel gozd; ogolele površine so pogozdili; ogolelo drevje ♪
  5.      ogolítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ogoleti ali ogoliti: ogolitev drevja / vihar je povzročil ogolitev pobočja ♪
  6.      ogolíti  -ím in ogólim dov., ogólil in ogôlil (ȋ í, ọ́) narediti, povzročiti, da postane kaj golo: dež in veter sta ogolila drevje; jablane so se že ogolile / ogolili so skoraj celo pobočje posekali / ogoliti prašiča ogóljen -a -o tudi ogoljèn -êna -o 1. deležnik od ogoliti: ogoljen hrib; ogoljeno drevo 2. zastar. oguljen, izrabljen: ogoljen klobuk; rokavi na plašču so čisto ogoljeni ♪
  7.      ogoljufánec  -nca m (á) nav. ekspr. kdor je ogoljufan: nekateri ogoljufanci se sramujejo svoje lahkovernosti ♪
  8.      ogoljufáti  -ám dov. (á ȃ) okoristiti se z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto: boji se, da ga bodo ogoljufali; ogoljufati koga pri kupčiji; ekspr. pošteno so jih ogoljufali // navadno v zvezi z za povzročiti, narediti, da kdo ne dobi, kar pričakuje, kar bi moral dobiti: ogoljufati koga za dediščino, doto, plačilo; pren., ekspr. ogoljufal jo je za ljubezen ogoljufán -a -o: ogoljufan kupec; zelo je bil ogoljufan; njeno zaupanje je bilo ogoljufano ♪
  9.      ogòn  -ôna in -óna m (ȍ ó, ọ́) del njive med dvema razoroma: šel je po njivi kar čez ogone / na ogonih ni bilo nikogar / nekaj ogonov fižola in krompirja ima ♪
  10.      ogór  in ógor -ja m (ọ̑; ọ̑) zool. jegulji podobna velika roparska morska riba, Conger conger: loviti ogorje ♪
  11.      ogórčati  -am nedov. (ọ̄) knjiž. spravljati v jezo, razburjenje, ker so bila kršena etična, moralna načela: s svojim delom je ogorčal bralce ♪
  12.      ogórčenje  -a s (ọ̑) jeza, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: takšno dejanje je povzročilo veliko ogorčenje / ekspr. val, vihar ogorčenja se še ni polegel ♪
  13.      ogórčenost  -i ž (ọ̑) jeza, razburjenost, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: ogorčenost v njem se je stopnjevala / moralna ogorčenost ♪
  14.      ogórčica  -e ž (ọ̑) nav. mn., zool. nečlenarji valjastega telesa, Nematodes: pesna ogorčica ♪
  15.      ogórčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v jezo, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: krivično ravnanje ga je ogorčilo; ta ukrep jih je ogorčil ogórčiti se knjiž. postati jezen, razburjen, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: zakaj si se tako ogorčil / tako pa ne bo šlo, se je ogorčil ogorčeno rekel ogórčen -a -o 1. deležnik od ogorčiti: ogorčen zaradi krivice; biti ogorčen na koga, nad čim 2. publ. hud, silovit: ogorčeni boji na fronti; prisl.: ogorčeno se je obrnil; ogorčeno protestirati ♪
  16.      ogórek  -rka m (ọ̑) majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa: veter je nosil ogorke po bližnjih strehah; seči po ogorek v ogenj; z ogorkom prižgati dračje // ostanek dogorele cigarete ali cigare: pohoditi ogorek; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek ♪
  17.      ogoréti  -ím dov., ogôrel (ẹ́ í) 1. dobiti rjavo barvo kože: na morju je lepo ogorel 2. nekoliko zgoreti: ob požaru so tramovi ogoreli ogôrel tudi ogorèl in ogorél -éla -o: od sonca ogorel obraz; bronasto ogorela polt; ogorelo drevo ogorèn -êna -o pog.: biti ogoren od sonca ♪
  18.      ogorína  -e ž (í) teh. krhka plast na kovini, nastala zaradi delovanja ognja ♪
  19.      ogóršati  -am dov. (ọ̑) nar. ozdraveti: Le polagoma je toliko ogoršal, da je bil tak kot prej, za spomin so mu ostale le brazgotine (F. Bevk) ♪
  20.      ogovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od ogovarjati: ogovarjanje mimoidočih / ogovarjanje z imenom ♪
  21.      ogovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, stavkom začenjati pogovor: ogovarjati mimoidoče; vedno jih je prijazno ogovarjal; tujci so nas ogovarjali v najrazličnejših jezikih // v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: ogovarjali so ga (s) tovariš predsednik / ogovarjati koga z imenom 2. nar. opravljati, obrekovati: ogovarjati sosede; tvoja navada je, da vsakega ogovarjaš / neprijetno je, ko že vsak ogovarja tvoj slabo obdelani vinograd ♪
  22.      ogóvor  -a m (ọ̑) 1. glagolnik od ogovoriti: čakal je na moj ogovor; na njegov ogovor je prijazno odgovorila / brez ogovora je šel mimo 2. beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči ogovor / prijatelj, tovariš in drugi ogovori ● zastar. v svojem ogovoru je predsednik omenil naloge, ki čakajo društvo nagovoru ♪
  23.      ogovoríti  -ím dov., ogovóril; nam. ogovôrit in ogovorít (ȋ í) z besedo, stavkom začeti pogovor: ogovoriti dekle; ogovoril je vsakega, ki ga je srečal; ni si ga upal ogovoriti; lepo, prijazno ogovoriti; ogovoriti po nemško / dober dan, ga je ogovoril pozdravil // v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov: ogovoril ga je z gospod / ogovoriti koga z imenom ogovorjèn -êna -o: ogovorjena oseba; sam.: ogovorjeni je molčal ♪
  24.      ogovorjênec  -nca m (é) kdor je ogovorjen: ogovorjenec ga ni takoj razumel ♪
  25.      oligo...  ali óligo... prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na majhen, maloštevilen, slaboten: oligofrenija, oligokracija, oligosaharid ♪

   1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA