Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (15.817-15.841)


  1.      oprezovánje  tudi oprézovanje -a s (ȃ; ẹ́) glagolnik od oprezovati: navadila se je na nenehno oprezovanje okoli hiše / oprezovanje za sovražnikom ♪
  2.      opŕhniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. postati nekoliko plesniv: seme je kmalu oprhnilo; mokri snopi oprhnejo; oprhniti od vlage / moka je nekoliko oprhnila 2. nav. ekspr. z rahlim udarcem odstraniti s česa: oprhniti prah z rokava ● star. ta sorta trte pogosto oprhne se osipa opŕhnjen -a -o: oprhnjena pšenica; slama je že oprhnjena ∙ belo oprhnjen sadež sadež s tanko voščeno prevleko ♪
  3.      opríčnik  -a m (ȋ) 1. v carski Rusiji član telesne garde Ivana Groznega: oddelki opričnikov 2. knjiž., slabš. privrženec, sodelavec osovražene oblasti, osebe: okupator in njegovi opričniki; vohuni in vladni opričniki / opričniki mračnjaštva ♪
  4.      oprijèm  -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od oprijeti: oprijem je počasi popustil; s previdnimi oprijemi se je dvigal ob zidu / kolesa imajo dober oprijem; mehek oprijem obleke // mesto, ki se da oprijeti: iskal je primeren oprijem; nikjer ni bilo oprijema / v led si je izsekal oprijem ♪
  5.      oprijémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od oprijemati: ročaj za oprijemanje / povečati oprijemanje koles na cestišču ♪
  6.      oprijémati  -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) imeti roke, prste položene okrog česa: oprijemati drevo / trdno je oprijemal volan oprijémati se 1. podpirati se, opirati se s prijemanjem česa: oprijemati se debla / oprijemala se ga je pod pazduho // prijemati, navadno trdno: oprijema se in se opoteka do vrat; oprijemati se stene 2. pojavljati se tesno okrog česa: blago se mehko oprijema telesa / taka kolesa se dobro oprijemajo ceste 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vztrajno se oprijema učenja / z vso voljo se je oprijemala življenja oprijemajóč -a -e: zlezel je iz vode, oprijemajoč se vej ♪
  7.      oprijemljív  -a -o prid., oprijemljívejši (ȋ í) knjiž. 1. s čuti zaznaven: zakoni oprijemljivega sveta; pren. oprijemljiva zaznava, predstava // določljiv, opredeljiv: pojav je dovolj oprijemljiv / poiskati oprijemljiv primer 2. ki se rad oprime: oprijemljivo blago oprijemljívo prisl.: spomin je oprijemljivo blizu; sam.: rad bi kaj oprijemljivega ♪
  8.      oprijéti  oprímem dov., oprijél; nam. oprijét in oprijèt (ẹ́ í) položiti roke, prste okrog česa: skušal je oprijeti deblo, omarico; drevo sta komaj oprijela dva moška / oprijeti toporišče sekire; trdno je oprijel volan oprijéti se 1. podpreti se, opreti se s prijemom česa: oprijeti se kola; krčevito se je oprijela roba skrinje; skušal se je oprijeti stola / oprijela se ga je pod pazduho, za roko // prijeti, navadno trdno: odzadaj se ga je oprijel; oprijela se ga je kot klop / z obema rokama se je oprijel kozarca; hitro se je oprijel vrat, da ni padel 2. pojaviti se tesno okrog česa: sneg se je oprijel drevja / obleka se močno oprime telesa / ta smola se zelo dobro oprime prime 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: končno se je oprijel dela, učenja; oprijel se je gospodarstva; oprijeti se politike / krčevito se je oprijel ljubezni, upanja / oprijeti se novih idej ● ekspr. oprijeti se vsake bilke vsakega najmanjšega upanja na rešitev; ekspr. oprijeti se kmetije začeti (pridno, resno) kmetovati oprijét -a -o: tesno oprijet kostim ♪
  9.      opróga  -e ž (ọ̄) 1. arhit. nosilni prečni lok v oboku: oproge slonijo na stebrih; v oprogi je mojster upodobil še cerkvenega zaščitnika 2. vet. jermen, navadno pri konjski opremi, s katerim se pritrdi sedlo ali vlečna oprema: pričvrstiti oprogo ♪
  10.      oprostítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oprostiti: predpisati oprostitev plačevanja davkov; oprostitev otroka od telesne vzgoje; oprostitev od vojaške službe / branilec je zahteval za obtoženca oprostitev ♪
  11.      oprostíti  -ím dov., opróstil (ȋ í) 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo ♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 4. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe ♪
  12.      oproščênje  -a s (é) glagolnik od oprostiti: prosil jo je oproščenja zaradi zamude / prosil je mater oproščenja / kot vljudnostna fraza prosim oproščenja, za oproščenje, če motim / zahteval je oproščenje zanj ♪
  13.      opŕsje  -a s (ȓ) 1. predel na zgornji strani trupa ob rebrih: izbočiti oprsje; položil je roko na levo stran oprsja; ozko oprsje / pes s krepkim oprsjem // prsi: na oprsju je imel polno odlikovanj / dekliško oprsje 2. nav. ekspr. del oblačila, ki pokriva prsi: raztrgati oprsje srajce ◊ zool. del telesa med glavo in zadkom pri žuželkah ♪
  14.      opŕsnik  -a m (ȓ) 1. knjiž. moško vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa; telovnik: kupil si je nov oprsnik; hlače in oprsnik 2. nekdaj kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov: nosila je zelo izrezan žametast oprsnik // modrček, podaljšan do pasu, ki se zapenja spredaj: odpeti oprsnik ♪
  15.      opŕtiv  prisl. (ŕ) star., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame na hrbtu: oprtiv nesti vrečo; krošnjar prenaša blago oprtiv (v košu) / lovec zadene srno oprtiv na rame ♪
  16.      opŕtnica  -e ž (ȓ) 1. nav. mn. trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu: oprtnice so mu odrgnile kožo na vratu / prevezal je zaboj z dvema oprtnicama in si ga zadel na rame // trak iz tkanine, usnja, ki omogoča nošenje kake priprave na hrbtu; naramnica: koš, nahrbtnik z oprtnicami 2. mn., star. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica: hlače brez oprtnic; vtakniti roke za oprtnice ♪
  17.      óptativ  -a m (ọ̑) lingv., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža željo govorečega: stavek v optativu ♪
  18.      óptika  -e ž (ọ́) 1. nauk o svetlobi: optika in kalorika ♦ elektr. elektronska optika elektronika, ki proučuje delovanje električnega ali magnetnega polja na elektrone; fiz. geometrijska optika ki proučuje odboj in lom svetlobe na zrcalih in lečah ter iz njih sestavljenih optičnih napravah; valovna optika ki proučuje za valovanje značilne pojave 2. fot. sistem leč kake optične priprave: fotoaparat ima dobro optiko; občutljivost optike / pravilno uravnavati optiko 3. publ. način prikazovanja, presoje česa: njegova dramatika postavlja z normalno optiko na oder fabule iz vsakdanje resničnosti / gledati na dogodke z optiko kritika 4. nav. ekspr. trgovina z optičnimi pripomočki, pripravami: v nobeni optiki ne dobiš takih leč ♪
  19.      optimálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je glede na dane možnosti najugodnejši, najboljši: optimalni pogoji dela / optimalna stopnja gospodarske rasti / ugotoviti optimalno dozo zdravila ♪
  20.      optimálnost  -i ž (ȃ) stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše: oblike organizacije dela so dosegle svojo optimalnost // ekspr. najvišja možna mera: optimalnost moralnih dejanj ♪
  21.      optimát  -a m (ȃ) nav. mn., zgod. konservativni član rimskega senata ♪
  22.      optimístičnost  -i ž (í) lastnost optimističnega človeka: njegova optimističnost in vedrina ♪
  23.      optimízem  -zma m (ȋ) lastnost optimističnega človeka: kljub bolezni je ohranil optimizem / izkazalo se je, da je bil njegov optimizem upravičen njegovo pričakovanje, da se bo določena stvar končala dobro, ugodno / publ. gledati z optimizmom na izid tekmovanja optimistično // mnenje, prepričanje, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, zlim: za roman je značilen izrazit optimizem ♪
  24.      óptimum  -a m (ọ̑) stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše: doseči optimum / tržni optimum ♦ biol. toplotni optimum temperatura, pri kateri organizem najbolje uspeva // ekspr. najvišja možna mera: optimum izkoriščanja zmogljivosti ♪
  25.      optírati  -am dov. in nedov. (ȋ) jur. uveljaviti pravico izbire državljanstva navadno ob spremembi mej državnega ozemlja: po osvoboditvi je optiral za Jugoslavijo / lahko optira tudi za narodnost ♪

   15.692 15.717 15.742 15.767 15.792 15.817 15.842 15.867 15.892 15.917  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA