Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (15.551-15.575)


  1.      omalovaževánje  -a s (ȃ) glagolnik od omalovaževati: omalovaževanje njihovih naporov jih je prizadelo; omalovaževanje in zaničevanje / z omalovaževanjem govoriti o kom ♪
  2.      omalovaževáti  -újem nedov. (á ȗ) dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: omalovaževati delo, mnenje, uspehe drugih / omalovaževati nasprotnika podcenjevati; njegove zahteve so omalovaževali jih niso upoštevali omalovažujóč -a -e: omalovažujoč to junaštvo, se je vsem zameril; omalovažujoče izjave; omalovažujoče vedenje; prisl.: omalovažujoče ravnati s kom omalovaževán -a -o: njegova umetnost je bila nepoznana ali omalovaževana ♪
  3.      omáma  -e ž (ȃ) 1. stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: v omami je pozabil na vse težave / prevzela ga je omama plesa / po telesu se mu je razlila omama // kar povzroča to stanje: pijača, ples in druge omame 2. omamljenje: omama s plinom / omama čutov 3. med. narkoza: operacija pri omami ♪
  4.      omamíti  in omámiti -im, in omámiti -im dov. (ȋ á; á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamiti človeka s plinom, udarcem / omamiti čebele z dimom / ekspr. groza mu je omamila čute 2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave; omamiti se z mamilom 3. knjiž. olajšati, omiliti: omamiti bolečino 4. med. narkotizirati: omamiti bolnika z injekcijo ● ekspr. knjiga ga je čisto omamila prevzela, navdušila; knjiž. te besede so mu omamile vest povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde omámljen -a -o: ni mrtev, samo omamljen je; omamljen od mamil, petja ♪
  5.      omámljanje  -a s (á) glagolnik od omamljati: omamljanje s plinom / omamljanje z lepoto ♪
  6.      omámljati  -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamljati koga s plinom, strupom / omamljati živali 2. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: omamljati koga z govorjenjem, smehom; omamljati se z mamili ∙ ekspr. čudovite umetnine so omamljale obiskovalce prevzemale, navduševale omamljajóč -a -e: omamljajoče dišave ♪
  7.      omámljenje  -a s (ȃ) glagolnik od omamiti: omamljenje z udarcem / operacija brez omamljenja ♪
  8.      omaríja  -e ž (ȋ) nar. gorenjsko zvonjenje zvečer v čast Mariji; avemarija: ob omariji so morali biti otroci doma / omarijo zvoni ♪
  9.      omasóvljenje  -a s (ọ̑) glagolnik od omasoviti: omasovljenje športa / omasovljenje organizacije ♪
  10.      omávčiti  -im dov. (ā) namestiti mavčno obvezo: omavčiti zlomljeno nogo ♪
  11.      omávžati  -am dov. (ȃ) 1. pog. zdrgniti, nadrgniti, navadno s snegom: vrgli so ga v sneg in ga omavžali 2. nar. odstraniti ščetine, ogoliti: omavžati prašiča ● pog., ekspr. omavžati otroke umiti; pog., ekspr. pri kartanju so ga dobro omavžali povzročili, da je potrošil, izdal veliko denarja ♪
  12.      omečíti  -ím in oméčiti -im dov., oméči tudi omêči; oméčil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) omehčati: njegove solze so jo omečile; ni se dal omečiti; ekspr. njen jok bi še kamen omečil / guba nad obrvmi se mu je omečila ♪
  13.      omedlévanje  -a [med in mǝd] s (ẹ́) glagolnik od omedlevati: njeno pogosto omedlevanje jih je skrbelo / omedlevanje po čem ♪
  14.      omehčánje  -a s (ȃ) glagolnik od omehčati: omehčanje kože ♪
  15.      omehčáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše: milnica je brado omehčala; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: omehčati koga; z lepo besedo je omehčal njeno srce; ni se dala omehčati; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo naredile jo manj izrazito, močno ◊ kem. omehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli omehčáti se ekspr. postati manj strog, bolj mil: glas se mu je nenadoma omehčal; poteze na obrazu so se omehčale ● ekspr. vozli na vrvi se še niso omehčali se še niso zrahljali omehčán -a -o: spregovoril je z omehčanim glasom; omehčana voda ∙ sneg je bil že nekoliko omehčan se je udiral, vdajal; ekspr. po polnoči so bili že precej omehčani v nogah so bili negotovi v hoji zaradi vinjenosti ♪
  16.      omejevánje  -a s (ȃ) glagolnik od omejevati: naprava za omejevanje hitrosti dvigala / predlogi za omejevanje investicij / kritizirati omejevanje zgodovine na Evropo ♪
  17.      omejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor 4. delati, povzročati, da je kaj manjše a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem omejujóč -a -e: omejujoča določila omejeván -a -o: omejevan v razvoju ♪
  18.      omejítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od omejiti: omejitev parcele / sporazum o omejitvi oboroževanja / omejitev prostosti ♦ avt. znak za omejitev hitrosti 2. dejstvo, da je kaj omejeno: upoštevati omejitve; odpraviti omejitve vpisa na fakulteto / ublažiti trditev z nekaterimi omejitvami ♪
  19.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  20.      oméla  -e ž (ẹ̄) bot., v zvezah: bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; rumena omela grmičasta rastlina polzajedavka z rumenimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; evropsko ohmelje ♪
  21.      omémba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od omeniti: vznemirila ga je omemba njegovega imena / že omemba slovesa ji je pokvarila razpoloženje; omembe vredna zgodba / ekspr. to ni niti omembe vredno; star. med odličnimi vzgojitelji zaslužita omembo tudi tadva da sta omenjena // pripomba, opomba: to sklepajo iz njegovih spisov in raztresenih omemb ♪
  22.      omenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od omeniti: protestirali so že proti sami omenitvi njegovega imena; o tem smo pričakovali vsaj omenitev ♪
  23.      omeníti  in oméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. nakratko, nekoliko spregovoriti o kom: od takrat ga ni nikoli več omenila; ko sem mu jo omenil, se je razjezil / mimogrede, nakratko, posebej omeniti; ekspr. tega ni niti z besedico omenila / na tem mestu naj omenimo rudišča, zastar. rudišč / v svojem članku je omenil avtor tudi njegovo ime navedel 2. navadno z odvisnim stavkom nakratko reči, povedati: omenili smo že, kako živijo oménjen -a -o: tako piše v omenjenem članku; omenjeno nedeljo ni nihče igral / v povedni rabi naj bo omenjeno še to, da so na koncu izgubili ♪
  24.      oménjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od omenjati: pri omenjanju njegovega imena je zardela / motilo ga je nenehno omenjanje, da so igro izgubili ♪
  25.      oménjati  -am nedov. (ẹ́) 1. večkrat nakratko, nekoliko spregovoriti o kom: v svojih pripovedovanjih ga rad omenja; večkrat jo je omenjal / tega ni treba posebej omenjati; ekspr. slovensko vprašanje se ni niti malo omenjalo / njegovo ime omenja v mnogih sestavkih navaja 2. navadno z odvisnim stavkom govoriti, pripovedovati: kar sem prej omenjal, ne drži / ekspr. to je bilo dosti hudo, da ne omenjam vsega drugega; da je bilo tam nevarno, mi ni treba posebej omenjati oménjan -a -o: večkrat omenjana imena ♪

   15.426 15.451 15.476 15.501 15.526 15.551 15.576 15.601 15.626 15.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA