Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (15.301-15.325)


  1.      oglaševánje  -a s (ȃ) glagolnik od oglaševati: cena oglaševanja; stroški za oglaševanje / oglas velja štirinajst dni od dneva oglaševanja ko je bil objavljen ♪
  2.      oglaševáti se  -újem se nedov. (á ȗ) star. oglašati se: v gozdu se je oglaševal samoten ptič ♪
  3.      oglàt  -áta -o prid. (ȁ ā) 1. ki ima ogle: oglata bruna / imeti oglato pisavo / obraz z oglato brado / oglati izrez pri obleki; oglati oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter lomljenih črtic 2. ekspr. neroden, okoren: oglat človek / njegove oglate kretnje / njegove mladostne pesmi so oglate ogláto prisl.: kip je oglato izklesal preprost kamnosek ♪
  4.      oglátost  -i ž (á) lastnost, značilnost oglatega: oglatost pisave / oglatost obraza / ekspr. oglatost njegovega nastopa / ekspr. ni se še znebil oglatosti in lesenosti ♪
  5.      oglàv  -áva m (ȁ á) knjiž. 1. zgornji del (obuvala): od čevljev so ostali le še oglavi; prišiti podplat na oglav 2. oglavnik: sneti oglav ♪
  6.      oglávje  -a s (ȃ) 1. del pokrivala, zlasti klobuka, ki pokriva glavo: oblikovati oglavje; klobuk s širokimi krajci in nizkim oglavjem 2. knjiž. zgornji del (obuvala): prišiti podplat na oglavje ♪
  7.      oglèd  -éda m (ȅ ẹ́) glagolnik od ogledati: ogled stavbe je bil komisijski; omogočiti ogled tekme / publ. ogleda razstave se je udeležilo več učencev razstavo si je ogledalo več učencev; film je vreden ogleda film je dober / predmet je že dolgo na ogledu / iti na ogled po njivah / mrliški ogled ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti ♦ etn. iti na oglede, v oglede s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer ♪
  8.      ogledálo  -a s (á) 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: obesiti ogledalo na steno; iz žepa je potegnil ogledalo; stopiti pred ogledalo; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu; ogledalo s starinskim okvirom; omara z ogledalom; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo; kristalno ogledalo; stensko, žepno ogledalo 2. ekspr., s prilastkom ogledalu podobna površina: čoln je drsel čez vodno ogledalo; veliko ogledalo jezera; ogledalo parketa 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: umetnost je ogledalo življenja; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni spomin na težke dni ● ekspr. jezero mu je ogledalo v jezeru se ogleduje; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže ogledalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na napake ◊ avt. vzvratno ogledalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; lov. ogledalo modrikasto svetleče se perje v peruti race ♪
  9.      ógledi  -ov m mn., tož. óglede in ógledi (ọ́ ọ̄) nav. tož. in mest., etn., navadno v zvezi iti na oglede, v oglede iti s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer: v nedeljo bodo prišli na oglede ♪
  10.      óglednik  -a m (ọ́) nav. mn. 1. nar. vzhodno snubec: v hišo so prišli ogledniki 2. etn. nevesta, ženin s starši, ki pride na obisk na ženinov, nevestin dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer ♪
  11.      ogledovánje  -a s (ȃ) glagolnik od ogledovati: ogledovanje razstavljenih predmetov / strateško ogledovanje ♦ med. preiskovanje telesa z gledanjem; inspekcija ♪
  12.      ogledováti  -újem nedov. (á ȗ) z gledanjem zaznavati: nekaj časa ga je ogledovala; tujec je ogledoval mesto; pazljivo ogledovati; ogledovala se je v ogledalu; radovedno si je ogledoval slike ogledováti se 1. ekspr., v zvezi z za prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati: že dolgo se ogleduje za delom; ogleduje se za primernim poklicem / začel se je ogledovati za ženskami 2. star. zgledovati se: precej se ogleduje po tuji literaturi; po nikomer se ne ogleduje 3. redko razgledovati se: dolgo se je ogledoval po okolici ♪
  13.      ogledúh  -a m (ū) nav. slabš. vohun: po deželi so razposlali ogleduhe / gospodarski, vojaški ogleduhi ♪
  14.      oglenênje  -a s (é) glagolnik od ogleneti: oglenenje lesa ♪
  15.      oglenéti  -ím nedov. (ẹ́ í) spreminjati se v oglje: v kopi les ogleni ♦ geol. pod plastmi zasuta drevesa so polagoma oglenela se spreminjala v premog ♪
  16.      oglenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ogleneti ali ogleniti: potek oglenitve ♪
  17.      óglje  -a s (ọ̑) 1. črna snov, ki nastane z žganjem lesa: oglje tli; lasje kot oglje zelo črni; ima kot oglje črne lase / bukovo oglje; likalnik na oglje / kuhati, žgati oglje ♦ farm. pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje iz živalskih snovi; kem. aktivno oglje ki močno adsorbira // nedogoreli kosi lesa: žareče, živo oglje; pepel in oglje 2. um. zelo mehek črn risarski material: risati z ogljem / skica z ogljem // risarska tehnika s takšnim materialom: ukvarjati se z ogljem ♪
  18.      oglušélost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje oglušelega: njegova oglušelost je posledica davice; ugotoviti stopnjo oglušelosti ♪
  19.      oglušítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oglušeti ali oglušiti: posledica te bolezni je lahko tudi oglušitev ♪
  20.      ogníti se  ógnem se in ôgnem se dov. (ȋ ọ́, ó) 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: ogniti se pešca; ogniti se avtomobilu / fant se je ognil s ceste na travnik umaknil // napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: ogniti se sošolcem; ekspr. vedno se ga ogne v velikem loku / s pogledom se ga je ognila 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogniti se udarcu // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogniti se težkega dela // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogniti se odgovoru, plačilu 3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogniti se nesporazumu; ogniti se vojni 4. ekspr. ne uporabiti: ogniti se neprimernega izraza ♪
  21.      ognjén  -a -o prid. (ẹ̄) 1. ki je iz ognja: ognjene iskre / ognjena notranjost zemlje žareča; ekspr. goreči gozd se je spremenil v veliko ognjeno morje 2. nav. ekspr. po barvi podoben ognju: njeni ognjeni lasje; ognjeni soj zahajajočega sonca / krilo kričeče, ognjene barve 3. ekspr. nanašajoč se na močnejše obstreljevanje: prebijati se skozi ognjen obroč / na borce se je usula ognjena toča 4. ekspr. ki ima veliko življenjsko moč, silo: fant je ognjen / isker, ognjen konj // ki vsebuje, izraža to moč, silo: njene ognjene oči žarijo / prisluhnili so njegovim ognjenim besedam; oglasila se je ognjena pesem 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastal je ognjen prepir / prevzela ga je ognjena strast / popil je še kozarec tega ognjenega terana zelo močnega ● ekspr. ognjeni jeziki so švigali kvišku plameni; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko; ekspr. ognjeni petelin na strehi ogenj, požar; ekspr. po nebu so švigale ognjene kače bliskalo se je; ekspr. ognjena krogla sonce ◊ vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha ognjéno prisl.: ognjeno mu gleda v oči; ognjeno ga je zagovarjal; ognjeno rdeč ♪
  22.      ognjénec  -nca m (ẹ̄) bot. rastlina z bleščečimi temno zelenimi pernatimi listi in navadno belimi cveti v češuljah; gorski silj ♪
  23.      ognjeník  -a m (í) kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava: ognjenik bruha, že dolgo miruje; delovanje, izbruh ognjenika; pobočje, vrh ognjenika; pren. kakšen ognjenik je bil ta človek v mladih letih ♦ geogr. aktivni ki še bruha, ugasli ognjenik ki ne bruha več; podmorski ognjenik na morskem dnu ♪
  24.      ognjevít  -a -o prid., ognjevítejši (ȋ) 1. ki ima veliko življenjsko moč, silo: bil je ognjevit fant; ognjevita plesalka; zdravo, ognjevito dekle / zapreči par ognjevitih, konj / ognjevit ples // ki kaže veliko zavzetost, navdušenost za kaj: ognjevit govornik / navdušil jih je s svojimi ognjevitimi besedami; ognjevite pesmi o svobodi 2. ekspr. bleščeč, žareč: pogledal je v njene ognjevite oči ● ekspr. ognjevito vino močno ognjevíto prisl.: ognjevito govoriti; množica je ognjevito vzklikala ♪
  25.      ognjevítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost ognjevitega človeka: manjka jim njegove ognjevitosti; ognjevitost plesalk / ugaja mu južnjaška ognjevitost teh plesov / delati kaj z ognjevitostjo ♪

   15.176 15.201 15.226 15.251 15.276 15.301 15.326 15.351 15.376 15.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA