Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (14.967-14.991)


  1.      odmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora ● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil ◊ geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen odmérjen -a -o 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje ● knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni ♪
  2.      odmérjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od odmerjati: odmerjanje krme / odmerjanje davkov ♪
  3.      odmèt  -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od odvreči ali odmetati: odmet bombe; zaznamovati mesto za odmet ● publ. kar je slabega, gre v odmet se zavrže; publ. ta papir še ni za odmet je še uporaben ♪
  4.      odmetálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je za odmetavanje: odmetalna priprava ♦ agr. odmetalni izkopalnik izkopalnik z napravo, ki odmetava krompirjeve gomolje ♪
  5.      odmétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) zastar. odmetavati: odmetati nakopano zemljo / odmetati stare, neuporabne reči ● zastar. zaradi njegovega življenja ga odmeta odklanja, zavrača ♪
  6.      odmetávanje  -a s (ȃ) glagolnik od odmetavati: malomarno odmetavanje odpadkov / odmetavanje bomb na sovražnikovo ozemlje ♪
  7.      odmetávati  -am nedov. (ȃ) 1. z metanjem spravljati z določenega mesta: odmetavati slamo, sneg, zemljo; odmetavati z lopato 2. z metanjem delati, da kaj preneha biti pri osebku: vojaki so odmetavali orožje in se predajali / zavezniška letala so odmetavala borcem hrano in orožje spuščala 3. izločati kot neuporabno: krovci odmetavajo razbito opeko; odmetavati časopisni papir; kar je vredno, si pridržuje, drugo odmetava 4. redko postajati revnejši za kako stvar; izgubljati: vrbe žalujke že odmetavajo liste ● zastar. odmetavati resnico odklanjati, zavračati ♪
  8.      odmèv  -éva m (ȅ ẹ́) 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev ♦ fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov // glagolnik od odmevati: odmev od sten 2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev; roman je vzbudil velik odmev; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali / knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti 3. publ. uspeh, učinek: sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva; razpis je ostal brez odmeva ● ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin ♪
  9.      odmévati  -am nedov. (ẹ́) 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu // nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku // v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval // knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje ● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal odmévati se star. odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal ♪
  10.      odméven 1 -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (močno) odmeva: odmevni klici / odmeven hodnik, prostor; pren., knjiž. ta film dojame le človek z odmevno duševnostjo 2. publ. ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja: odmevni politični dogodki; odmevni znanstveni izsledki / četrtkova televizijska oddaja je zelo odmevna cenjena, priznana ♪
  11.      odmévnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost odmevnega: zvočna odmevnost; odmevnost glasov, korakov / velika odmevnost hodnika ga je motila / publ.: poskrbeti za odmevnost prireditve; odmevnost na posamezne dogodke je v ljudeh različna ♪
  12.      odmígniti  -em dov. (í ȋ) 1. z gibom roke, prsta izraziti nesoglasje, zanikanje: za odgovor ji je odmignil / odmigniti z ramo 2. z gibom roke, prsta odzdraviti: odmignil je stražarju, ki ga je pozdravil ♪
  13.      odmík  -a m (ȋ) glagolnik od odmakniti: sunkovit odmik; odmik predmeta / odmik od tradicije / odmik od norm, predpisov ∙ publ. boriti se proti idejnim odmikom odklonom; preveliki odmiki v debelini razlike; zastar. dati dovoljenje za odmik umik // vmesna razdalja, razmik: zaradi morebitnega požara so med posameznimi objekti predvideni primerni odmiki / gledano z večjega časovnega odmika časovne oddaljenosti ♪
  14.      odmíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od odmikati: odmikanje zapaha; odmikanje in primikanje / odmikanje od prejšnje smeri ♪
  15.      odmíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati z določenega mesta, položaja: odmikala je predmete in brisala prah; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov; odmikati zapah / plug je odmikal sneg odstranjeval // spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: zaradi vlage odmikati pohištvo od sten; odmikati in primikati predmet k brusu; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale oddaljuje / škripanje čevljev se je odmikalo postajalo bolj oddaljeno; pren. odmikati se od cilja 2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: odmikati obraz, roko odmíkati se navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: nova umetnostna smer se je začela odmikati od realizma / njegove zgodbe se odmikajo od resničnega življenja // prenehavati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmikati se od norm, stališč ● redko tu se besedi pomensko odmikata razlikujeta; ekspr. sneg se je vsak dan odmikal segal manj nizko v dolino; ekspr. odmikati se od vsakdanjega življenja prenehavati se zanimati zanj odmikajóč -a -e: odmikajoče se vozilo ♪
  16.      odmíranje  -a s (ȋ) glagolnik od odmirati: odmiranje celic, tkiva; odmiranje starejših vej / nastajanje in odmiranje družbenih pojavov; odmiranje razlik med mestom in vasjo / odmiranje države ♪
  17.      odmírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma: celice odmirajo; roke mu drevenijo in odmirajo; na tem mestu je tkivo začelo odmirati / ekspr. v jeseni narava odmira 2. ekspr. približevati se prenehanju obstajanja: nekatere bolezni odmirajo / nekatere besede odmirajo izginjajo iz rabe; počuti se vedno bolj osamljenega, ker njegova generacija odmira že dosti njenih predstavnikov je umrlo ◊ polit. država odmira izgublja značilnosti politične sile nad družbo odmirajóč -a -e: odmirajoči deli rastline; glavna junakinja je predstavnica odmirajočega starega sveta; odmirajoče tkivo ♪
  18.      odmísliti  -im dov. (í ȋ) v mislih izvzeti, ne upoštevati: prizadeval si je odmisliti nekatera neprijetna dejstva; odmislila je resničnost, ki se ji je zdela prehuda / skušal je iz celote odmisliti posamezna načela // navadno z nikalnico ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: pri celotnem dogajanju ni mogoče odmisliti časa in prostora; znanosti ne moremo odmisliti od splošnega družbenega in političnega življenja ∙ publ. novo stvarnost skušajo odmisliti je ne priznati, zanikati odmíšljen -a -o: odmišljena nasprotja ♪
  19.      odmíšljanje  -a s (í) glagolnik od odmišljati: sposobnost odmišljanja ♪
  20.      odmočíti  -móčim dov. (ȋ ọ́) navadno z vodo narediti, da se kaj zmehča, odstopi: odmočiti umazanijo v vazi; odmočiti znamko s pisma; nesnaga se odmoči / odmočiti posodo umazanijo na njej / odmočiti kože namočiti ∙ ekspr. z vinom se mu je jezik odmočil pitje vina je povzročilo, da je začel dosti in sproščeno govoriti ♪
  21.      odmolíti  -mólim dov. (ȋ ọ́) rel. končati molitev: odmolil je in se pokrižal; pobožno odmoliti / odmoliti rožni venec ● slabš. naj že odmoli ta svoj veliki govor konča; ekspr. ta je svojo molitvico že odmolil je mrtev ♪
  22.      odmòr  -ôra m (ȍ ó) 1. čas med delovnim časom, namenjen sprostitvi, malici: podaljšati, skrajšati odmor; oditi malicat med odmorom; polurni odmor; začetek odmora // šol. čas med koncem ene učne ure in začetkom druge: bil je odmor in učenci so se zbirali na hodniku; pisati naloge v odmoru, med odmorom / glavni odmor // čas med enim delom predstave, prireditve in začetkom drugega: odmor je po drugem dejanju; obiskati igralce med odmorom; odmor na koncertu 2. premor: odmori so dajali izrečenim mislim poseben poudarek; odmori iz zadrege / opolnoči so godci napravili odmor ● knjiž. potreben je odmora počitka, oddiha; redko delati brez odmora oddiha; knjiž., redko letni odmor letni dopust ◊ lit. odmor krajša prekinitev v verznem ritmu, stavku; voj. na mestu odmor izraža povelje za stanje, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena ♪
  23.      odmrmráti  -ám dov. (á ȃ) nerazločno, tiho povedati, reči: odmrmrati opravičilo // nerazločno, tiho odgovoriti: jezno mu je odmrmral, da se to ne bo nikoli zgodilo ♪
  24.      odmŕtje  -a s (ȓ) glagolnik od odmreti: odmrtje tkiva, živca / odmrtje določenih tendenc ♪
  25.      odmrzovánje  -a s (ȃ) glagolnik od odmrzovati: odmrzovanje mesa; sredstva za hitro odmrzovanje / odmrzovanje cen, osebnih dohodkov ♪

   14.842 14.867 14.892 14.917 14.942 14.967 14.992 15.017 15.042 15.067  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA