Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (13.026-13.050)


  1.      nasípanje  -a s (ȋ) glagolnik od nasipati: nadziral je nasipanje ovsa / nasipanje terena / pesek za nasipanje cest ♪
  2.      nasipávanje  -a s (ȃ) glagolnik od nasipavati: nasipavanje cest / potrebno je dodatno nasipavanje zemlje / ta ravnina je rezultat nasipavanja reke ♪
  3.      nasípnica  -e ž (ȋ) agr. podolgovati posodi podoben del sejalnika, trosilnika za nasipanje semena, gnojila ♪
  4.      nasítiti  -im dov. (í ȋ) zadovoljiti komu potrebo, željo po hrani, jedi: nasititi otroka; nasititi se sira; nasititi se s krompirjem, ribami; ekspr. nasititi si želodec / ekspr. besede nikogar ne nasitijo; pren. vse je storil, da bi nasitil svojo častihlepnost; nasititi si radovednost nasítiti se ekspr. naveličati se: dekleta se je že nasitil / teh pesmi se nikoli ne nasitiš nasíčen -a -o 1. deležnik od nasititi: nasičeni in napojeni gostje; ekspr. nasičena lakomnost, radovednost; biti nasičen življenja 2. ki ima česa v zelo veliki meri: s frazami nasičen članek; z dimom, vlago, vonji nasičen zrak / tržišče postaja nasičeno ♦ kem. nasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z eno vezjo; nasičena raztopina raztopina, v kateri se določena snov ne more več raztapljati; teh. nasičena barva barva, ki ima tako sestavo, da učinkuje izrazito, polno ♪
  5.      nasitljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da (hitro) nasititi: nasitljiv otrok; pren. težko je zadostiti njegovi nikoli nasitljivi radovednosti 2. nasiten: nasitljiva hrana ♪
  6.      naskakoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj naskakuje: naskakovalci in oblegovalci / ekspr. naskakovalci Mangarta ♪
  7.      naskakovánje  -a s (ȃ) glagolnik od naskakovati: armada je opustila naskakovanje / naskakovanje svetovnega rekorda / naskakovanje ženskih src ♪
  8.      naskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati naskok: sovražnik je začel znova naskakovati; naskakovali so mesta, sovražnikove položaje; naskakovati z boka, z vseh strani // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: alpinisti naskakujejo goro s severne strani / naskakovati državni rekord / naskakovati ženska srca ∙ ekspr. znanstveniki so dolgo naskakovali ta problem so si prizadevali, da bi ga rešili 2. ekspr. grobo, žaljivo nastopati proti komu: zaradi tega so ga vsi naskakovali / naskakovati članek naskakujóč -a -e: naskakujoča množica; sam.: nekdo od naskakujočih je kriknil ♪
  9.      naskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. narediti naskok: vojaki so znova naskočili; naskočiti sovražnikovo armado; naskočiti mesto, okope; naskočiti z boka / ekspr. naskočil je fanta in ga udarjal s pestmi // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: naskočiti najvišji vrh v pogorju / napovedal je, da bo znova naskočil svetovni rekord / skrbi so ga naskočile ∙ šalj. poželjivo je naskočil zrezek ga je začel jesti 2. ekspr., redko grobo, žaljivo nastopiti proti komu: naskočiti koga v tisku / naskočiti vodstvo ♪
  10.      nasláda  -e ž (ȃ) nav. ekspr. 1. zelo prijeten, ugoden občutek zaradi zadovoljevanja kakega nagnjenja, želje: čutiti, vzbujati naslado; z naslado piti črno kavo; duhovna, spolna naslada; naslada ob bolečini, opolzkem govorjenju; poželenje in naslada / pogovor z njo mi je v naslado / živeti v nasladi 2. kar vzbuja tak občutek: odpovedati se nasladam; dobrote in naslade sveta ♪
  11.      nasladílo  -a s (í) knjiž. 1. sredstvo, navadno brez hranilne vrednosti, ki vzbuja zelo prijeten, ugoden občutek, zlasti telesni; mamilo, poživilo: odpovedati se uživanju nasladil; alkohol, kava, tobak in druga nasladila 2. snov, ki daje hrani sladek okus; sladilo: jedem dodajamo dišave, začimbe ali nasladila ♪
  12.      naslájanje  -a s (á) glagolnik od naslajati se: spolno naslajanje; naslajanje ob tujih slabostih / z naslajanjem se česa spominjati z naslado ♪
  13.      naslájati se  -am se nedov. (á) nav. ekspr. imeti, doživljati zelo prijeten, ugoden občutek zaradi zadovoljevanja kakega nagnjenja, želje: naslaja se ob njeni lepoti, sramežljivosti, zadregi; naslajati se ob misli na bogastvo, zmago; spolno se naslajati / naslajati se nad lepoto pokrajine / naslajati se s pornografskimi revijami / naslajati se s pijačo naslájati star. razveseljevati: ptičje petje mu je naslajalo uho ♪
  14.      naslanjáč  -a m (á) udoben stol z naslonjalom za hrbet in roke, navadno oblazinjen: sedeti v naslanjaču; mehek, širok naslanjač ● ekspr. obdržal je predsedniški naslanjač mesto, položaj ◊ zool. vsak od dveh sekalcev za zgornjima glodačema pri zajcih ♪
  15.      naslánjanje  -a s (ā) glagolnik od naslanjati: pri naslanjanju lestve bi kmalu izgubil ravnotežje / roman kaže naslanjanje na ekspresionizem ♪
  16.      naslánjati  -am nedov. (ā) dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo naslánjati se 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo // biti, nahajati se na kakem področju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba 3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire 4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile ● ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival ◊ lingv. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto naslanjáje star.: naslanjaje se na brata, je prišepal do doma naslanjajóč -a -e: spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke ♪
  17.      naslávljanje  -a s (á) glagolnik od naslavljati: naslavljanje poštnih pošiljk / opustiti naslavljanje poglavij / naslavljanje nadrejenih oseb; spoštljivo naslavljanje ♪
  18.      naslávljati  -am nedov. (á) 1. pisati naslov prejemnika pošiljke: naslavljati pošiljke / vsa pisma je naslavljal na brata 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: naslavljati očitke meščanstvu; naslavljati kritike, pohvale na predsednika 3. knjiž. dajati naslov: naslavljati pesmi, poglavja / naslavljati slike z abstraktnimi naslovi 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslavljali so ga (s) tovariš predsednik; naslavljati koga z doktorjem ♪
  19.      nasledíti  -ím dov., naslédi in naslêdi; naslédil (ȋ í) 1. knjiž. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo; zamenjati, slediti: ne ve se, kdo bo nasledil kralja, mojstra, predsednika / naslediti koga na vodilnem mestu / po očetu je nasledil urejeno gospodarstvo 2. publ. priti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: uničene freske je nasledil mozaik / pohvalo je nasledila še večja prizadevnost 3. knjiž., redko podedovati: naslediti očetovo premoženje / barvo oči je nasledila po materi ◊ jur. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice ♪
  20.      naslédnik  -a m (ẹ̑) 1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika; izbrati za naslednika; direktorjev, predsednikov naslednik; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik / ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku // jur. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik 2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske ♦ mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu 3. potomec: njegovi nasledniki še živijo; predniki in nasledniki ♪
  21.      naslédnji  -a -e prid. (ẹ̑) 1. ki je glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem iste vrste: takrat ga ni bilo, na naslednjem sestanku je pa spet bil; peto rebro je zdrobljeno, naslednji dve pa zlomljeni / letos ne morem, naslednje leto pa gotovo drugo, prihodnje 2. publ., pri uvajanju naštevanja ta, tak(le), takšen: dnevni red je naslednji; pismo ima naslednjo vsebino; odgovorite na naslednja vprašanja; sam.: naj vstopi naslednji; publ. v naslednjem bom skušal svoje trditve utemeljiti v svojem tekstu, govoru od tu dalje ♪
  22.      nasledovánje  -a s (ȃ) glagolnik od nasledovati: nasledovanje nesreče nesreči / nasledovanje posesti / nasledovanje vzornika ♦ jur. oporočno nasledovanje na podlagi oporoke ♪
  23.      nasledováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) star. 1. z dajalnikom prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem; slediti: uvodu nasledujejo kratki opisi običajev / pomladi je nasledovalo suho poletje / zmaga nasleduje zmagi 2. neposredno po kom drugem imeti, prevzemati njegov položaj, funkcijo; zamenjevati, slediti: umrlega direktorja je nasledoval sekretar 3. dedovati, podedovati: nasledovati premoženje / po materi je nasledoval poštenost in dobro srce; ta bolezen se rada nasleduje 4. ravnati se po kom, posnemati: nasledovati svojega vzornika / nasledovati njegovo učenje ◊ jur. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice ♪
  24.      naslédstven  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nasledstvo: izgubiti nasledstvene pravice / nasledstveni zakon; nasledstvena vojna ♦ zgod. nasledstvene države države, nastale na ozemlju Avstro-Ogrske po letu 1918 ♪
  25.      naslédstvo  -a s (ẹ̑) 1. pridobitev določenega položaja, funkcije neposredno po kom drugem: pravica (do) nasledstva; boji za nasledstvo / priznali so njegovo nasledstvo // jur. pridobitev premoženja ali določenih pravic neposredno po kom drugem: prvorojenčeva pravica nasledstva; dedovanje, menjava in druge oblike nasledstva / pravno nasledstvo 2. knjiž., redko nasledniki: nasledstvo se je odpovedalo svojim pravicam 3. knjiž., redko dednost: motivirati dejanja z nagoni, nasledstvom ♪

   12.901 12.926 12.951 12.976 13.001 13.026 13.051 13.076 13.101 13.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA