Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (12.617-12.641)


  1.      nagnétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. grmaditi, kopičiti: v razpravi nagneta preveč podatkov; za goro se nagnetajo sovražne čete ♪
  2.      nagníti  in nágniti -em, tudi nágniti -em dov. (ȋ á; á) 1. spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nevarno nagnil ladjo; izpodžagano drevo se je zelo nagnilo / nagniti na bok, naprej, nazaj / mož je nagnil kozarec in pil; v zadregi je nagnila glavo sklonila // spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno: nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili; zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila / pod težo snega so se veje nagnile upognile 2. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: kaj te je nagnilo k tej odločitvi; take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja; sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote // knjiž. nagovoriti, pregovoriti: nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme nagníti se in nágniti se, tudi nágniti se 1. skloniti se: nagnila se je k bolnikovemu licu; nagnil se je nad vodo; nagniti se skozi okno 2. ekspr. približati se koncu: dan se je že nagnil / poletje se hitro nagne v jesen / sonce se je nagnilo h goram kmalu bo zašlo ● ekspr. tehtnico bo spet nagnil sebi v prid naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno; vznes. nagni svoje uho k našim prošnjam dobrohotno sprejmi naše prošnje; ekspr. na žalost in jezo sta nagnila še enkrat (iz)pila (alkoholno pijačo); ekspr. krivulja njegove slave se je nagnila ni več tako slaven; ekspr. tehtnica se še ni nagnila ni še jasno, odločeno; evfem. nagnil se je v prerani grob umrl je nágnjen -a -o 1. deležnik od nagniti: nagnjen stolp; tam je svet nekoliko nagnjen; ladja je bila nagnjena na bok; nagnjen naprej, nazaj 2. v povedni rabi, v zvezi s k izraža a) z glagolskim samostalnikom hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagnjen je k branju, filozofiranju, lenarjenju / ekspr. k pijači je nagnjen že od mladega / nagnjena je k ljubosumnosti je ljubosumna b) možnost hitrejšega, pogostnejšega obolenja: nagnjen je k angini, pljučnici / h kapi nagnjeni ljudje ♪
  3.      nagnítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost nagnitega: nagnitost grozdja, zelenjave / ekspr. nagnitost carskega režima; njegova zahrbtnost in notranja nagnitost ♪
  4.      nágnjenje  -a s (á) 1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu; dedno nagnjenje k bolezni; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje // navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje 2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost 3. naklonjenost, ljubezen: do nje čuti posebno nagnjenje; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje 4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam ♪
  5.      nagnúsen  -sna -o prid. (ú ū) ekspr. gnusen: nagnusna gosenica, stenica; nagnusna rana / izmij si obraz, ker si videti nagnusen / nagnusno ravnanje ♪
  6.      nagráda  -e ž (ȃ) 1. kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: izročiti, odkloniti nagrado; mednarodna, občinska nagrada; na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado; nagrada za režijo, tekst; dobitnik nagrade / dati nagrado nagraditi / za nagrado je dobil teden dni dopusta / častna, odkupna nagrada; filmska, literarna nagrada / Nobelova, Prešernova nagrada; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago // kar se dobi, če se izpolni določen pogoj: izžrebati, razpisati nagrado; denarna, knjižna, praktična nagrada / pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado / tolažilna nagrada / publ. najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi 2. plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: določiti, odobriti nagrado blagajniku društva; nagrada za nadurno delo / enkratna, mesečna nagrada / zastar. nagrada se plačuje od tiskarske pole honorar ♪
  7.      nagradítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od nagraditi: dobiti čestitke ob nagraditvi / nagraditev najboljših del ♪
  8.      nagradíti  -ím dov., nagrádil (ȋ í) 1. dati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagraditi najzaslužnejše umetnike, znanstvenike; žirija ga je nagradila za odlično igro; rešitelja je bogato nagradil / nagraditi film, knjigo / nagradili so ga z dopustom / ekspr. nagraditi s ploskanjem // dati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagraditi izžrebane gledalce, kupce / nagraditi s knjigo, televizorjem / nagraditi z izletom, s pozornostjo 2. dati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagraditi dolgoletnega tajnika društva ● ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi nagrajèn -êna -o: nagrajeni umetnik; nagrajeno delo / ekspr. njegovi napori so bili nagrajeni z velikim uspehom ♪
  9.      nagrajevánje  -a s (ȃ) glagolnik od nagrajevati: nagrajevanje znanstvenikov / kriteriji za nagrajevanje umetniških del / nagrajevanje po delu, učinku ♪
  10.      nagrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagrajevati najboljše umetnike, znanstvenike / nagrajevati filme, knjige / nagrajevati z visokimi nagradami / ekspr. nagrajevati s ploskanjem // dajati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagrajevati kupce / nagrajevati pravilne odgovore, rešitve / nagrajevati z izleti 2. dajati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagrajevati funkcionarje, poslance / publ. nagrajevati po učinku plačevati nagrajeván -a -o: to delo ni primerno nagrajevano ♪
  11.      nagŕbiti  -im dov. (ŕ ȓ) 1. dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: nagrbiti hrbet; mačka se je nagrbila 2. redko nagrbančiti: nagrbiti čelo / strah mu je nagrbil kožo nagŕbljen -a -o: nagrbljen hrbet; nagrbljen obraz ♪
  12.      nágrlin  -a m (á) nar. nagelj: gojiti, trgati nagrline / šopek rdečih nagrlinov ♪
  13.      nagrmáditi  -im dov. (ā ȃ) z grmadenjem spraviti skupaj: kamenje v dolini so nagrmadili hudourniki; pren., ekspr. nagrmaditi goro dokazov; nagrmaditi si bogastva nagrmáditi se priti kam, pojaviti se kje v veliki količini: v skladiščih se nagrmadijo zaloge blaga / ob kiosku se je nagrmadilo veliko ljudi; pren., ekspr. težke skrbi so se nagrmadile nanjo nagrmáden -a -o: na bregu nagrmadene ledene plošče; soba je nagrmadena z dragocenim pohištvom ♪
  14.      nagróben  -bna -o prid. (ọ̑) ki je na grobu: nagrobni kamen, spomenik; nagrobna plošča / nagrobni govor je imel rektor univerze / nagrobni napis besedilo mrtvemu na nagrobniku ♪
  15.      nagróbnica  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. žalostinka: vojaki so umrlemu zapeli nagrobnico ∙ star. ko je duhovnik govoril nagrobnico, so ženske zajokale nagrobni govor 2. redko roža, rastlina, s katero se krasi grob: na grobovih so odcvetele nagrobnice ♪
  16.      nagromáditi  -im dov. (á ȃ) zastar. nagrmaditi: reka je nagromadila kup vejevja / na trgu se je nagromadilo mnogo ljudstva ♪
  17.      nagúbati  -am dov. (ū) narediti gube: skrbi so mu nagubale obraz / nagubati blago, zavese / pri sedenju se ji obleka naguba zmečka nagúban -a -o: nagubana koža; nagubano čelo; rada nosi nagubana krila ♦ geogr. nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja ♪
  18.      nagúliti se  -im se dov., nagúlila se in nagulíla se (ú) žarg., šol. naučiti se mehanično, brez razumevanja: zgodovino se je nagulil, ker bo vprašan / naguliti se na pamet / si se že nagulil za izpit naučil, naštudiral ♪
  19.      nahajalíšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer je večja, za izkoriščanje primerna količina rudnine: najti, odkriti nahajališče; premogova, rudna nahajališča; nahajališče živega srebra / nahajališče nafte, plina / odpreti, pripraviti nahajališče / debelina, nagib nahajališča plasti, sloja // publ. kraj, prostor, kjer je, obstaja kaj sploh: odkriti nahajališče amfor, fosilov / na zemljevidu je zaznamoval svoje trenutno nahajališče / nahajališče narcis, rakov / znana nahajališča iz neolitika najdišča ♪
  20.      nahájanje  -a s (ȃ) glagolnik od nahajati: iskanje in nahajanje novih izraznih možnosti / zanikati nahajanje tujcev v mestu ♪
  21.      nahájati  -am nedov. (ȃ) publ. imeti: v tem dejstvu nahaja neizpodbitne dokaze; ta človek nahaja zelo dober odziv v družbi / tam zmeraj nahaja zveste poslušalce // večkrat najti: na bojišču je nahajal najrazličnejše orožje; iskati in nahajati / kritika nahaja v drami tudi motiv upora odkriva, vidi nahájati se publ., s prislovnim določilom biti sem: v knjigi se nahajajo napake; v gorah nahajamo sneg / predsednik se nahaja v pisarni / nahajam se pred odločilnim obdobjem nahajajóč -a -e: braniti mesto, nahajajoče se v sovražnikovem obroču ♪
  22.      nahítro  in na hítro prisl. (ȋ) izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko je šla mimo, ga je nahitro pogledala; nahitro pojesti // izraža, da se dejanje zgodi nepričakovano ali v nepričakovano kratkem času: nahitro se odločiti, poročiti; nahitro umreti // nav. ekspr. izraža, da je dejanje zaradi prehitrega delanja, opravljanja manj kvalitetno: nahitro izdelati; nalogo sem samo nahitro pregledal; nahitro pripravljen nastop ♪
  23.      nahodíti se  -hódim se dov., nahójen (ȋ ọ́) 1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hoji: ko se nahodi, spet sede k pisalni mizi / hitro si se nahodila 2. v hoji, hojenju doseči veliko, preveliko mero: zelo smo se nahodili; za danes si se dovolj nahodil / od goric do sem se kar nahodiš ● ekspr. ta se je pa nahodil po sodiščih imel je veliko opraviti s sodišči ♪
  24.      nahódnež  -a m (ọ̑) ekspr. kdor ima (pogosto) nahod: kašljavec in nahodnež ♪
  25.      nahraníti  in nahrániti -im, in nahrániti -im dov. (ȋ á ā; á ā) s hranjenjem napraviti koga sitega: mati je nahranila otroka; nahraniti lačnega; nahraniti se s kruhom, mlekom; pren., ekspr. nahraniti koga z obljubami ∙ knjiž., redko skrbeti mora za več ljudi, kakor jih morejo nahraniti njegove stare roke jih more preživljati, vzdrževati ♪

   12.492 12.517 12.542 12.567 12.592 12.617 12.642 12.667 12.692 12.717  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA