Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (12.342-12.366)


  1.      mrtvíčiti  -im nedov. (í ȋ) 1. redko delati kaj neobčutljivo, brezčutno; mrtviti: mraz ga je mrtvičil ♦ med. umetno povzročati neobčutljivost posameznih organov; mrtviti 2. knjiž. povzročati zmanjševanje dejavnosti, delavnosti: razmere ga tesnijo in mrtvičijo // ekspr. zelo ovirati, oteževati: protislovja mrtvičijo dejavnost organizacije; mrtvičiti osvobodilno gibanje 3. knjiž. zadrževati, premagovati: mrtvičiti čutnost, telesnost mrtvíčiti se 1. ekspr. mučiti se, trpinčiti se: mrtvičil se je v neodločnosti 2. rel. spokorno živeti, zatajevati se: v samostanu se je več let najstrožje mrtvičil ♪
  2.      mrtvíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj neobčutljivo, brezčutno: mraz ji je mrtvil roke / premočna svetloba mrtvi oči / srepi pogled kače jo je mrtvil hromil ♦ med. umetno povzročati neobčutljivost posameznih organov 2. knjiž. povzročati zmanjševanje dejavnosti, delavnosti: negotovost, nezadovoljstvo ga mrtvi / nesvoboda jim mrtvi duha in voljo // ekspr. zelo ovirati, oteževati: slabo vzdrževane ceste mrtvijo promet / mrtviti kritiko 3. knjiž. zadrževati, premagovati: mrtviti strasti mrtvèč -éča -e: mrtveči strah ♪
  3.      mŕva  -e ž (ŕ) 1. posušena trava; seno: dati živini mrvo; grabiti, sušiti mrvo / zakopati se v mrvo; spati na mrvi // (posušena) trava prve košnje: mrva letos lepo kaže; mrva in otava 2. nav. mn. delec zdrobljene snovi, zlasti sena: senene mrve; obrisati si tobakove mrve z brade 3. redko majhen drobec kruha ali peciva; drobtina: pobrisati mrve z mize 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: ta pogled mu je vzel še zadnjo mrvo upanja; nima niti mrve govorniške spretnosti prav nič // nar., v prislovni rabi malo, nekoliko: za to si ni vredno niti mrvo očitati; bil je mrvo nejevoljen 5. mn., nar. žganci: Oče se je počasi spustil na kolena in odkril skledo. Bile so koruzne mrve na posnetem mleku (C. Kosmač) ♪
  4.      mŕvica  -e ž (ŕ) 1. manjšalnica od mrva: a) stresti mrvice iz žepa; redko mrvica prsti grudica / ekspr. od kruha ni ostala niti mrvica prav nič ♦ gastr. čokoladne mrvice čokolada v obliki podolgovatih drobcev za okras peciva, sladic b) seno se je drobilo, za vratom je imel polno mrvic c) ekspr. vola sta drobila mrvico 2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: dati mrvico moke; če bi imel le mrvico pameti, tega ne bi napravil // nar., v prislovni rabi malo, nekoliko: rad bi mrvico prigriznil // malo pomembna, malo vredna stvar: od časa do časa so jim dali kako mrvico ♪
  5.      mŕzel  -zla -o [ǝu̯] prid. (ȓ) 1. ki ima razmeroma nizko temperaturo: mrzel zrak; gaziti mrzlo brozgo; piti mrzle pijače; ledeno mrzla voda; mrzel kot led / mrzel dan; letošnja zima je bila mrzla; mrzlo podnebje / mrzli studenci; mrzle roke // ki vzbuja, povzroča občutek mraza: mrzel veter; nasloniti se s čelom na mrzel zid / ekspr.: mrzli bajoneti; mrzli lunini žarki; mrzle zvezde; mrzlo zimsko nebo // ki ima temperaturo okolice: leči v mrzlo posteljo; mrzla prha; umivati se v mrzli vodi; piti mrzlo mleko / preživeti zimo v mrzli sobi nezakurjeni; peč je še mrzla / postreči z mrzlimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; mrzla večerja večerja iz mrzlih jedi 2. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: mrzel nasmeh; premeril ga je z mrzlim pogledom; mrzel sprejem; odgovoriti z mrzlimi besedami / ekspr. oditi v mrzlo tujino / ekspr., v povedni rabi do njega je bila zmeraj mrzla neprijazna, sovražna 3. ki se ne da vplivati čustvom; hladen: mrzel znanstvenik / to mu narekuje mrzli razum; mrzla logika, razsodba; mrzlo opazovanje v naravoslovju / ekspr. mrzla sovražnost // nav. ekspr. ki ne izraža čustev: mrzla glasba, lepota; mrzle oči / lep, a mrzel človek 4. knjiž. zelo neprijeten, tesnoben: mrzel molk; mrzel strah; mrzla groza; spreletela ga je mrzla slutnja / mrzla barva neugodno delujoča ● mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; mrzli stric očetov ali materin bratranec; nizko samo poskusi me udariti, pa boš mrzel te bom ubil; mrzle barve modra, zelena, siva barva; ekspr. biti mrzle krvi ne vdajati se čustvom; nar. mrzla žlahta daljno sorodstvo; ekspr. ima mrzlo srce ni dostopen za ljubezen, sočutje; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost ◊ agr. mrzli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje; mrzla tla tla, pri katerih je voda blizu površine; lov. mrzla sled sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh; med. mrzli obkladek; meteor. mrzli dan dan s temperaturo pod 0° C; mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl mrzel zrak; mrzla fronta del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak; tekst. mrzli otip otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip mŕzlo prisl.: mrzlo gledati, reči; perilo se mrzlo lepi h koži; ob teh besedah ga je mrzlo spreletelo / v povedni rabi: ob vodi je bilo ledeno mrzlo; bilo je mrzlo, da bi se mu skoraj zanohtalo ◊ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta; sam.: upadli obrazi so izražali nekaj mrzlega; ne smete piti nič mrzlega; hraniti na mrzlem ♪
  6.      mrzíti  -ím nedov. (ȋ í) knjiž. (zelo) sovražiti: mrzi zapeljivca; spoznal je, da ga obenem ljubi in mrzi / zaradi njegove podjetnosti so ga nekateri mrzili // čutiti odpor, veliko nenaklonjenost: mrzi fizično delo; mrzi nered, prah; mrzi ženske, življenje mrzèč -éča -e: mrzeč drug drugega ♪
  7.      mŕzkost  -i ž (ŕ) knjiž. zoprnost: razkrila ga je v vsej njegovi mrzkosti // redko odpor, velika nenaklonjenost: zdaj je gledal na stvar z mrzkostjo ♪
  8.      mrzlák  -a m (á) knjiž., ekspr. hladen, brezčustven človek: dolgočasen mrzlak ♪
  9.      mŕzlica  -e ž (ȓ) 1. drgetanje (mišic) z občutkom mraza pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in trese ga mrzlica; bolnik dobi, ima mrzlico; huda mrzlica // poljud. bolezen z občasnimi napadi mrzlice, strok. malarija: zatirati mrzlico z izsuševanjem močvirij / močvirska mrzlica 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom velika živčna napetost, vznemirjenje: ves čas pred odhodom je bilo čutiti nekako mrzlico; premagati govorniško mrzlico tremo / potovalna mrzlica / neprestano živi v razburljivi mrzlici 3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: investicijska mrzlica; naftna mrzlica; novoletna nakupovalna mrzlica; vesoljska mrzlica / zlata mrzlica povečano iskanje zlata ◊ med. intermitentna mrzlica pri kateri temperatura zelo niha; poporodna mrzlica bolezen, ki nastopi po porodu zaradi infekcije; povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; senena mrzlica bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah; seneni nahod ♪
  10.      mŕzličavost  -i ž (ȓ) mrzličnost: mrzličavost ga je zelo oslabila / mesta se je polotila mrzličavost / v mrzličavosti so čakali, kaj se bo zgodilo ♪
  11.      mŕzličen  -čna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na mrzlico: mrzlični bolniki / mrzlični spanec; mrzlične blodnje / lotil se ga je mrzličen nemir; mrzlično razpoloženje / mrzlične priprave za skoke; mrzlično iskanje umetnin / dogodki so se razvijali z mrzlično naglico z zelo veliko mŕzlično prisl.: mrzlično brskati po predalu; mrzlično se oboroževati; oči so se ji mrzlično svetile ♪
  12.      mŕžnja  -e ž (r̄) knjiž. (veliko) sovraštvo: širiti mržnjo med ljudmi; vcepljati, vzbujati mržnjo do nasprotnikov / prepoved širjenja narodnostne, verske mržnje // odpor, velika nenaklonjenost: mržnja do dela, žensk / govoriti o čem z mržnjo ♪
  13.      mú  medm. (ȗ) posnema glas goveda: krava je mukala: mu, mu(uu); sam.: pog., ekspr. zmerjali so ga, on pa še mu ni rekel prav nič ♪
  14.      múca  -e ž (ȗ) 1. ljubk. mačka: muca prede; pobožati muco / otr.: ni, ni, je muca vzela; muca maca 2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska: ljubko muco ima / kot nagovor muca, saj si pridna 3. otr. strdek smrklja (v nosu) ♪
  15.      múcek  -cka m (ȗ) 1. ljubk. maček: mucek leži na soncu in dremlje; črn mucek / okrog mačke je bilo pet (mladih) muckov 2. pog., ekspr. moški, navadno mlad, prikupen, ali otrok: prikupen mucek si / kot nagovor: na svidenje, mucek; o ti moj mucek ♪
  16.      múcika  -e ž (ȗ) 1. ljubk. mačka: igrati se z muciko 2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska: v mestu je spoznal nekaj razvajenih mucik / kot nagovor te zebe, mucika ♪
  17.      múcka  -e ž (ȗ) 1. ljubk. mačka: mucka čepi na peči in prede; mucke se igrajo na dvorišču / okrog mačke je bilo pet (mladih) muck 2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska ali otrok: kakšno (ljubko) mucko ima / kot nagovor te zebe, mucka 3. nav. mn., pog. socvetje v obliki podolgovate kepice; mačica: vrba že odganja mucke // vejica s takim socvetjem: dati mucke v vazo 4. pog. kosem, kosmič, svaljek: v črnilniku so se nabrale mucke; krpa ne pušča muck; pomesti prah in mucke izpod postelje 5. otr. strdek smrklja (v nosu): vzeti mucko iz nosa ♪
  18.      múckanje  -a s (ȗ) glagolnik od muckati se: preprečevati muckanje volnene jopice / zadosti je muckanja ♪
  19.      múckast  -a -o prid. (ȗ) 1. ekspr. ki se (rad) ljubkuje: njegovo dekle je muckasto / muckast otrok 2. pog. na katerem se delajo, nabirajo kosmi, kosmiči, svaljki: muckasta jopica ♪
  20.      múckati se  -am se nedov. (ȗ) 1. pog. tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini; kosmatiti se: blago se mucka 2. ekspr. ljubkovati se: otročiček se rad mucka z mamo / po kotih se je muckala z njim / začela se je muckati okrog njega dobrikati se, prilizovati se ♪
  21.      múčen  -čna -o prid., múčnejši (ú ū) 1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost: pretrgati mučen molk; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis zelo neprijeten 2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje: mučni spomini; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme hudo, težko // poln težav, trpljenja: pripravljal mu je mučne dneve; mučno življenje 3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja: začel se je najbolj mučen del poti; od mučnega gledanja so se mu oči solzile; mučno ponavljanje; dolgo, mučno reševanje múčno 1. prislov od mučen: mučno ponavljati; čas se je mučno vlekel 2. ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost česa: mučno je bilo gledati, kako vse propada; mučno je govoriti o teh stvareh // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali ♪
  22.      mučeníštvo  -a s (ȋ) 1. rel. značilnost mučenca: priznano mu je bilo mučeništvo / razglasili so ga za svetnika zaradi mučeništva mučeniške smrti 2. ekspr. (dolgotrajno) veliko trpljenje, težko življenje: mučeništvo slovenskega naroda med vojno; sosedom je bilo znano mučeništvo njegove žene ♪
  23.      múčenje  -a s (ū) glagolnik od mučiti: izsiljevati priznanje z mučenjem / mučenje živali ♪
  24.      mučílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se muči: mučilna priprava; mučilno orodje ♦ zgod. mučilna klop srednjeveška mučilna priprava, na kateri je bil privezan obdolženec med mučenjem; mučilno kolo srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa ♪
  25.      múčiti  -im nedov. (ú ȗ) 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili // nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen ● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo múčiti se 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila // zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz // ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove // knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti ♪

   12.217 12.242 12.267 12.292 12.317 12.342 12.367 12.392 12.417 12.442  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA