Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

go (1.167-1.191)



  1.      izn  -ôna m ( ó) 1. glagolnik od izgnati: izgon okupatorja / izgon Slovencev med vojno v Srbijo ♦ jur. izgon prisilna odstranitev tujega državljana iz države; rel. izgon iz raja 2. nar. pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: ob izgonu stoji znamenje
  2.      izgoníti se  -nim se in zgoníti se znim se dov. ( ọ́) prenehati goniti se: krava se je izgonila ∙ nizko zdaj pridiga, ko se je izgonil spolno izživel iznjen in znjen -a -o: suh kot izgonjena mačka
  3.      iznski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na izgon: izgonske akcije / izgonska pot
  4.      izrek  -rka m (ọ̑) kar ostane po gorenju: odstraniti zoglenele izgorke; plinski izgorki
  5.      izgoréti  -ím dov., izrel (ẹ́ í) 1. prenehati goreti: sveča je izgorela; pren., ekspr. bes v njem je izgorel ∙ ekspr. izgoreti od hrepenenja izčrpati se, oslabeti; ekspr. kar izgorela bi od sramu zelo me je sram // pesn. prenehati žareti: zarja je izgorela / sonce je izgorelo za gorami 2. ekspr., v zvezi z v, za izčrpati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: izgorela je za svoje otroke; izgorel je za revolucijo; izgorel je v dobroti izrel tudi izgorèl in izgorél -éla -o: izgorel ogenj; izgorele oči; prim. zgoreti
  6.      izgorevalen  gl. zgorevalen
  7.      izgorévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od izgorevati: izgorevanje stenja / izgorevanje za družino; izgorevanje v delu
  8.      izgorévati  -am nedov. (ẹ́) 1. približevati se koncu gorenja: luč počasi izgoreva; mladost izgoreva kakor sveča; pren., ekspr. zadnje moči mu izgorevajo ∙ ekspr. izgorevati od hrepenenja izčrpavati se, slabeti 2. ekspr., v zvezi z v, za izčrpavati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: izgorevati za domovino, svobodo; izgorevati v delu, skrbi za družino; prim. zgorevati
  9.      izgorína  -e ž (í) kar ostane po gorenju: bencinske, plinske izgorine; izgorina smodnika
  10.      izgotávljati  -am tudi zgotávljati -am nedov. (á) raba peša izdelovati, dokončevati: izgotavljati obleko
  11.      izgotovítev  tudi zgotovítev -tve ž () glagolnik od izgotoviti: izgotovitev obleke
  12.      izgotovíti  -ím in zgotovíti -ím dov., izgotóvil in zgotóvil ( í) raba peša izdelati, dokončati: izgotoviti čoln, obleko izgotovljèn in zgotovljèn -êna -o: čevlji so že izgotovljeni; izgotovljena povest, risba
  13.      izgovárjanje  -a s () glagolnik od izgovarjati: izgovarjanje besed / vse njegovo izgovarjanje ni nič pomagalo ♦ lingv. izgovarjanje samoglasnikov
  14.      izgovárjati  -am nedov. () 1. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovarjati; to ime se težko izgovarja ♦ lingv. izgovarjati samoglasnike // izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: izgovarjati prisego; čarovnik je izgovarjal zarotitev 2. opravičevati koga tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: izgovarjal je sina, da je bolan; zastonj se izgovarjaš / izgovarjati se na bolezen; rad, zmeraj se izgovarja na druge zvrača krivdo / star. roparjev ne bom izgovarjal zagovarjal, branil 3. zastar. govoriti, pripovedovati: izgovarjamo to, kar čutimo izgovárjati si zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotavljati si pravico do česa: izgovarjati si hrano, stanovanje pri izročanju posestva izgovarjáje: ponovil je, razločno izgovarjaje besede izgovarjajóč -a -e: izgovarjajoč te besede, je povesila oči; izgovarjajoč se, da mu ni dobro, je odšel
  15.      izgovarjáva  -e ž () oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasna, nerazločna izgovarjava / po izgovarjavi se mu pozna, da je tujec ♦ lingv. izgovarjava končnega soglasnika; tehnika izgovarjave
  16.      izvor  -a m (ọ̑) 1. opravičilo, pri katerem se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: iskati, izmisliti si izgovor; najti primeren izgovor za popivanje; pog. vedno ima kak izgovor se izgovarja; ekspr. jalov, prazen izgovor; ekspr. sita je že njegovih večnih izgovorov / z izgovorom, da se ne počuti dobro, je odšel ∙ preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo 2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasen, razločen izgovor / zaznamovati izgovor / napisati besedo po izgovoru ♦ lingv. cerebralni izgovor; knjižni izgovor; izgovor širokih samoglasnikov
  17.      izvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na izgovor: izgovorne značilnosti ♦ lingv. izgovorne in pisne dvojnice
  18.      izgovoríti  -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít ( í) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti; to ime je težko izgovoriti; izgovoriti skozi nos ♦ lingv. izgovoriti samoglasnik 2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz; naravnost izgovoriti svojo misel; ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca // star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali 3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust 4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti; izgovoriti se na dež; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti izgovoríti se nav. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo izgovorívši zastar.: to izgovorivši, odide iz sobe izgovorjèn -êna -o: izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas
  19.      izgovorjáva  -e ž () izgovarjava: nerazločna izgovorjava
  20.      izgovorljív  -a -o prid. ( í) ki se da izgovoriti: težko izgovorljiva beseda; to ime je lahko izgovorljivo
  21.      izgovorljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost izgovorljivega: izgovorljivost besede
  22.      izgozdíti  -ím in izzditi -im dov., izzdil ( í; ọ̄) redko izbiti, spraviti iz česa: izgozditi klin
  23.      iznegováti  -újem tudi znegováti -újem dov.) knjiž., redko z negovanjem urediti: iznegovati obraz / iznegovati naravo iznegován tudi znegován -a -o: bil je skopan in iznegovan
  24.      izona  -e ž (ọ̑) geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako (magnetno) deklinacijo: izogone in izokline
  25.      izogonálen  -lna -o prid. () geom. ki ima enake kote; enakokoten: izogonalni lik

   1.042 1.067 1.092 1.117 1.142 1.167 1.192 1.217 1.242 1.267  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA