Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
gnojen (35) 
- gnôjen -jna -o prid. (ó) nanašajoč se na gnoj: a) pleten gnojni koš; gnojni voz; gnojna jama; gnojne vile / na njivi so bili številni gnojni kupi / gnojna prst b) gnojna rana; gnojno vnetje žrela / gnojni izcedek gnôjno prisl.: gnojno sluzast izcedek iz rane ♪
- gnojênje -a s (é) glagolnik od gnojiti: a) izboljševati zemljo z gnojenjem; gnojenje travnika s kompostom ♦ agr. foliarno gnojenje s škropljenjem ali pršenjem gnojila na liste b) gnojenje podkožnega tkiva / bakterije gnojenja ♪
- nègnojèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni gnojen: negnojena njiva, zemlja ♪
- cianamíd -a m (ȋ) kem., navadno v zvezi kalcijev cianamid spojina kalcija z ogljikom in dušikom: uporaba kalcijevega cianamida za gnojenje ♪
- dopolnílen -lna -o [u̯n] prid. (ȋ) ki kaj dopolni, dopolnjuje: dopolnilno gnojenje z umetnimi gnojili; dopolnilno krmljenje čebel / sprejeli so nekaj dopolnilnih predlogov k osnutku statuta; dopolnilni predpisi; dopolnilna sredstva za financiranje družbenih služb / učencem je bila potrebna dopolnilna razlaga; dopolnilno vprašanje pri zaslišanju / dopolnilna dejavnost podjetja dejavnost, ki jo podjetje opravlja poleg osnovne; dopolnilno izobraževanje ◊ agr. dopolnilni posevek posevek, s katerim se izkoristi obdelovalna površina v času med glavnimi posevki; fiz. dopolnilni barvi barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo; geom. dopolnilna piramida piramida, ki dopolnjuje prisekano piramido do popolne piramide; šol. dopolnilni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole ♪
- dušíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dušik: dušična snov; dušična gnojila / dušično gnojenje / dušične spojine dušikove ♦ bot. dušične bakterije dušikove bakterije ♪
- foliáren -rna -o prid. (ȃ) agr. nanašajoč se na liste rastlin, listen: foliarna analiza; foliarno gnojenje gnojenje s škropljenjem ali pršenjem gnojila na liste rastlin ♪
- gnojíti -ím nedov. (ȋ í) dodajati zemlji gnojilo: gnojimo v jeseni in spomladi; gnojiti krompir, star. krompirju; gnojiti s hlevskim gnojem in z umetnimi gnojili; dobro, temeljito gnojiti; pren., ekspr. ljudstvo je s krvjo gnojilo to zemljo // večati rodovitnost zemlje: tudi odpadlo listje gnoji gnojíti se nav. 3. os. biti v stanju tvorjenja, izločanja gnoja: rana se gnoji gnojèč -éča -e: gnoječa se rana gnojèn -êna -o: gnojena in skrbno obdelovana zemlja; njive so dobro gnojene ♪
- izcédek -dka m (ẹ̑) 1. kar se izceja iz česa: sluzast, smolast, strdljiv izcedek; izcedek iz dreves / izcedek iz pomaranče // med. kar se izceja iz telesa pri vnetju: gnojen, vlečljiv izcedek; izcedek iz nožnice, rane / izcedek pri vnetju 2. nav. mn., agr. seč, tekočina, ki se odteka iz hleva: odvajanje izcedkov ♪
- izméček -čka m (ẹ̑) 1. kar se izvrže iz česa: vulkanski izmečki 2. med. kar se izvrže iz pljuč: preiskati izmeček tuberkuloznega bolnika; okužiti se z izmečki; gnojen, krvav izmeček 3. ed. slabi, nekvalitetni izdelki: izmeček so zmanjšali na minimum; v tovarni so imeli precej izmečka 4. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izmečki človeške družbe; postati izmeček partije // nemoralen, pokvarjen človek: kaj se družiš s tem izmečkom 5. ed., slabš., v razredni družbi najnižji, najrevnejši družbeni sloj: v teh barakah živi izmeček / izmeček družbe ♪
- iztòk -óka m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od iztekati, izteči: iztok vode iz cevovoda / jezero nima iztoka 2. kraj, prostor, kjer kaj izteka: napraviti v posodi iztok / potok je iztok podzemeljskega jezera / od izvira do iztoka izliva 3. med. kar se izteka iz telesa pri vnetju: gnojen iztok; iztok iz rane, ušes / beli iztok beli tok 4. zastar. vzhod: veter piha od iztoka / proti iztoku se širi ravnina ♪
- izvájati -am nedov. (ā) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke /
učitelj izvaja pravila ob razlagi 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika ● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo ♪
- lísten -tna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na list 1: listna barva / debela listna plast pod drevesom / stebrič, okrašen z listnim ornamentom / zatirati listne uši zajedavske žuželke, ki sesajo rastlinske sokove 2. nanašajoč se na listje: listni koš ◊ agr. listna pegavost bolezen rastline, pri kateri tkivo listov na nekaterih mestih odmira in izgublja naravno barvo; listno gnojenje gnojenje s škropljenjem ali pršenjem gnojila na liste; bot. listna ploskev; listne reže odprtine v povrhnjici, ki uravnavajo izhlapevanje vode in izmenjavo plinov; listna žila; listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; listno zelenilo zeleno barvilo, ki omogoča v rastlinski celici nastajanje ogljikovih hidratov; rel. listna stran oltarja stran, na kateri se navadno bere berilo; šol. listna tabla tabla, pri kateri se pisalne ploskve
obračajo kakor listi knjige; teh. listna vzmet vzmet v obliki ploščate palice; tekst. listni damast damast, ki ima vzorec v obliki črt, kvadratov, pravokotnikov; listno brdo brdo, obstoječe iz listov; vrtn. listni potaknjenec; listne rastline rastline, ki se gojijo zaradi lepih listov ♪
- nèobdélan -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni obdelan: neobdelane in nepognojene njive; neobdelano zemljišče / zidovi iz neobdelanih kamnov / raziskovanje neobdelanega gradiva / publ. turistično neobdelano področje ♦ les. neobdelani les ♪
- obogatíti -ím dov., obogátil (ȋ í) 1. narediti koga bogatega: kupčije so ga obogatile; obogatiti se na nedovoljen način 2. številčno povečati, pomnožiti: knjižnico so obogatili z novimi primerki 3. izboljšati kakovost, vrednost: obogatiti hrano z dodatki; z gnojenjem se zemlja obogati / to delo bo obogatilo našo literaturo; na potovanjih je obogatil svoje znanje; publ. svečanost so obogatili z akademijo obogatèn -êna -o: vitaminsko obogatena hrana; vrnil se je obogaten z novimi izkušnjami ♦ metal. obogateni uran uran, ki vsebuje okoli 90 odstotkov v nuklearne namene uporabnega izotopa; obogatena ruda ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin ♪
- obráčanje -a s (ā) glagolnik od obračati: obračanje avtomobila / vaditi vola v obračanju / obračanje glave in trupa; vrv za obračanje jadra; obračanje smučarja v levo / naviti igračo z obračanjem ključa / obračanje sena; gnojenje in obračanje zemlje / hitro obračanje sredstev ♪
- obródek -dka m (ọ̑) knjiž. letina, pridelek: če bo dobro pognojeno, bo obrodek obilnejši; krompirjev obrodek ♪
- ognojíti se -ím se dov., ognójil se (ȋ í) nav. 3. os. postati gnojen: rana se je ognojila; stopala so se mu tako ognojila, da ni mogel stati ognojèn -êna -o: ognojen prst; ognojena rana ♪
- osnóven -vna -o prid., osnóvnejši (ọ̑) 1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi; osnovni biografski podatki; osnovni pojmi iz matematike; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela 2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja; osnovna dolžnost, naloga; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna / osnovna hrana; osnovna živila // ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva 3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče // v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi
osnovne šole / osemletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol // v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija / Osnovna organizacija Zveze komunistov 4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine 5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte; za osnovno barvo je uporabil belo barvo ◊ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne
barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; jur. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; lingv. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi;
muz. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; šol. posebna osnovna šola osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine osnóvni -a -o sam.: pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega ♪
- pljúnek -nka m (ȗ) kar se izvrže iz ust, navadno slina, sluz: na tleh je bilo polno pljunkov; gnojen, krvav pljunek ∙ ekspr. to je zanj nov pljunek v obraz nova huda žalitev, sramota ♪
- podòr -ôra in -óra m (ȍ ó, ọ́) agr. gnojenje z zelenimi rastlinami, ki se podorjejo: sejati rastline za podor / večati rodovitnost zemlje s podorom ♪
- podvojeváti -újem nedov. (á ȗ) redko podvajati: podvojevati cene / pravilno gnojenje podvojuje pridelek množi, veča ♪
- pognojíti -ím dov., pognójil (ȋ í) dodati zemlji gnojilo: pognojiti grede s hlevskim gnojem; zelo pognojiti; pren., ekspr. polje je pognojil s svojim potom pognojèn -êna -o: zorane in pognojene njive ♪
- poljedélski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na poljedelce ali poljedelstvo: poljedelsko področje / poljedelski stroji / poljedelski tečaj / poljedelski delavec; nomadski in poljedelski narodi / poljedelski pridelki / poljedelska razstava ♦ agr. poljedelsko letalstvo letalstvo, ki se uporablja za posipanje, škropljenje velikih poljedelskih površin proti škodljivcem, boleznim, za gnojenje z umetnimi gnojili; jur. izkaznica za poljedelski prehod izkaznica dvolastnikov za prestopanje državne meje ♪
- postáti -stánem dov. (á ȃ) z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi a) s pregibno besedo: postati domišljav, grd, lačen, nemiren, pijan, razigran, žalosten; postati polnoleten, popularen, slaven; nenadoma je postal bled, jezen je prebledel, se ujezil / gneča postane hujša; država je postala neodvisna, samostojna; podjetje je postalo nerentabilno; problem postane zelo pereč; stvar je postala vprašljiva; po gnojenju je listje postalo temno zeleno / postal je bogataš, poštenjak, samotar; iz dečka je postal lep fant; postal je dober strelec / postala sta prijatelja, zaveznika; po tem pogovoru sta si postala bližja, domača; postali so pozorni nanj / posestvo je postalo last drugega; tako ravnanje je postalo njegova navada; postati ovira za kaj b) z nepregibno besedo: čutil je, da je postal odveč; obleka ji je postala prav;
postala mu je všeč / s smiselnim osebkom: postalo mu je dolgčas; postalo ji je neprijetno, slabo; postalo ga je groza, strah; postalo ju je sram; žal mu ga je postalo; brezoseb.: zvečer postane hladno; postalo je jasno, očitno, kako je z njo; postalo je mraz; zunaj je postalo temno kot v rogu ∙ bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; zamisel je postala dejstvo se je uresničila; že tretjič je postal oče dobil je tretjega otroka; knjiž., ekspr. postala je lahek plen spretnega goljufa brez težav, hitro jo je ogoljufal; ekspr. postal je tarča njihovih napadov začeli so ga zelo napadati; zastar. spet je postal strašen molk nastal // izraža dosego a) določenega poklica: postal je krojač; rada bi postala zdravnica / sam ne ve, kaj bi hotel postati b) določenega položaja, funkcije: postal je general, ravnatelj / postal je član društva; postal je tabornik član taborniške organizacije ♪
1 26 
