Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gladilo (4)

1.      gladílo  -a s (í) priprava za glajenje površine: strugarsko, zidarsko gladilo ♪
2.      gladílce  -a s (ȋ) manjšalnica od gladilo: majhne ploskve v štukaturi je zgladil z gladilcem ♦ metal. priprava za glajenje peska v kalupu ♪
3.      ogláditi  -im dov., tudi ogladíla (á ȃ) 1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje // knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik 2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo oglájen -a -o tudi oglajèn -êna -o: oglajen jezik, slog; oglajena površina ♪
4.      ugláditi  -im dov., tudi ugladíla (á ȃ) 1. narediti kaj gladko, ravno: ugladiti hrapavo površino; pren., ekspr. otrokom bi rad ugladil pot v življenje // slovnično, stilno izboljšati: ugladiti članek / ugladiti slog 2. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da prenehajo medsebojna nesoglasja, zahtevki: ugladil je prepir med njima ● ekspr. ugladiti komu pot v kako družbo omogočiti komu, da lažje pride, se vključi ugláditi se 1. postati gladek, raven: čelo se mu je ugladilo / gube na obrazu so se ugladile postale manj izrazite 2. knjiž. postati boljši, brez zapletov, napetosti: odnosi so se ugladili uglájen -a -o tudi uglajèn -êna -o 1. deležnik od ugladiti: uporabljati uglajen jezik; s tem mu je bila pot uglajena 2. ki se vede, ravna v skladu z družabnimi pravili in ne povzroča zapletov, napetosti: uglajen človek / uglajen nastop; uglajeno vedenje; prisl.: uglajeno se vesti ♪