Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gibanj (877-901)


  1.      začétnica  -e ž (ẹ̑) 1. ženska, s katero se kaj začne: začetnica rodu // ženska, ki se prva začne ukvarjati s čim, delovati na kakem področju: začetnica gibanja za ženske pravice; začetnica raziskovanja te bolezni 2. ženska, ki je šele nedavno začela delovati na kakem področju: kar zadeva kuho, sem začetnica; zaposliti začetnico 3. začetna črka besede: začetnica imena / pravila o pisanju velike in male začetnice ∙ ekspr. on je človek z veliko začetnico pomemben, spoštovanja vreden človek // (velika) začetna črka imena: podpisal se je samo z začetnicama 4. navadno s prilastkom učbenik, priročnik za pridobivanje začetnega, osnovnega znanja na kakem področju: jezikovna, šahovska začetnica ♪
  2.      začŕtati  -am dov. (ŕ r̄) 1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi 2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati mejo med zemljiščema 3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: solze so ji začrtale proge po licih / obup mu je začrtal brazdo okoli ust 4. publ. določiti, izoblikovati: začrtali so delovni program društva; začrtati smernice / natančno si je začrtal, kaj mora storiti ◊ gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne začŕtati se ekspr. pokazati se v obrisih: v daljavi so se začrtale gore; na vratih se je začrtala visoka postava // pojaviti se, nastati na podlagi: udaril je po plošči, da se je na njej začrtala razpoka / v nebo se je začrtala vijuga dima / med obrvmi se ji je začrtala ostra guba // postati viden, pokazati se: okrog ust se ji je začrtal grenek nasmešek začŕtan -a -o: doseči začrtani cilj; ravno začrtani jarki; vse je šlo svojo začrtano pot ♪
  3.      začrtávati  -am nedov. (ȃ) 1. s črto, črtami delati: s šestilom je začrtaval kroge; začrtavati kroj na blago 2. s črto, črtami označevati: začrtavati smer gibanja ladje; na hlod je začrtaval, kje naj se razžaga 3. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: ladja začrtava dolgo brazdo na gladini 4. publ. določati, oblikovati: na konferenci začrtavajo dokončno mejo med državama začrtávati se ekspr. kazati se v obrisih: v daljavi se je začrtaval gozd ♪
  4.      začutíti  in začútiti -im dov. (ȋ ú) 1. s čutili zaznati: pod prsti je začutil kri; začutiti potres, top udarec / pes laja, ker je začutil ljudi / star.: ko so začutili korake, so se poskrili zaslišali; začutiti parfum zaduhati 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: na sebi je začutil njihove poglede; takoj so začutili, da je nekaj narobe / živali začutijo nevarnost // dojeti s čustvi: skušal je začutiti in razumeti čas, v katerem živi; začutiti glasbo, naravo 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: v njegovih besedah so začutili užaljenost / začutiti potrebo po gibanju 4. doživeti čustva, občutke: začutiti jezo, veselje, žalost / začutiti z reveži občutiti sočutje 5. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začutil je bolečine v hrbtu; začutiti lakoto; začutiti trenutno slabost / začutiti ljubezen, spoštovanje do koga začutíti se in začútiti se v svoji zavesti oblikovati o svojem stanju, položaju tako mnenje, kot ga nakazuje določilo: fant se je začutil odraslega; začutila se je samo in zapuščeno ♪
  5.      zádaj  prisl. (á) 1. izraža položaj za čim v prostoru: hoditi zadaj; v gledališču sedeti zadaj; manjši stojijo spredaj, večji zadaj; zadrževati se bolj zadaj; čisto, daleč zadaj / šli smo v skupini, dva spredaj, dva zadaj / s prislovnim določilom kraja: otroci se igrajo zadaj na igrišču; sedela je v senci zadaj na vrtu; prišla je iz sobe zadaj na levi / seznam besed je zadaj (v knjigi) 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je glede na določeno smer za drugimi deli, stranmi: rute so si zavezovale zadaj; škornji so zadaj umazani 3. v zvezi od zadaj izraža gibanje ali usmerjenost iz položaja za čim: brcniti koga od zadaj; približati se, priti od zadaj; videla ga je samo od zadaj / slikati koga od spredaj in od zadaj ● biti zadaj čutim, da je še nekaj drugega zadaj nekaj se skriva za tem; v primerjavi z razvitimi smo daleč zadaj zelo zaostajamo; pog. ta ura je kar naprej zadaj zaostaja; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka; pog. streže jim spredaj in zadaj zelo; prim. odzadaj ♪
  6.      zádenjski  -a -o [dǝn] prid. (ȃ) s hrbtom obrnjen v smeri gibanja: zadenjski skok; zadenjska hoja / zadenjska vožnja vzvratna vožnja zádenjsko tudi zádenjski prisl.: hoditi, umikati se zadenjsko; zadenjsko zapeljati na dvorišče ♪
  7.      zadolžíti se  -ím se [u̯ž] dov., zadólži se; zadólžil se (ȋ í) postati komu dolžen določeno vsoto denarja: vzel bo predujem na plačo ali pa se bo zadolžil; zadolžiti se za veliko vsoto; zadolžiti se pri prijatelju; država se je zelo zadolžila / ekspr. do vratu, čez glavo se zadolžiti zelo ● zastar. s svojim ravnanjem se je zadolžil v njihovih očeh pregrešil zadolžíti 1. publ. narediti, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj: odbor ga je zadolžil, da pripravi sklepe za prihodnjo sejo / zadolžiti koga za članke z zgodovinsko tematiko naložiti mu skrb; zadolžiti koga za izvršitev naloge naložiti komu nalogo // imenovati, zaposliti za opravljanje česa: na novo so zadolžili dve medicinski sestri; zadolžili so ga za organizatorja gibanja 2. knjiž. s pozitivnim dejanjem narediti, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj: s svojo smrtjo je zadolžil soborce 3. zastar. zakriviti, zagrešiti: obžaloval je vse, kar je zadolžil 4. adm. narediti, da je kdo odgovoren za kaj: zadolžiti prejemnika za prevzeto blago ● zastar. zadolžiti posestvo zastaviti zadolžèn -êna -o: zadolžen gospodar; zadolžen je za izdelavo načrta; zadolženo posestvo ∙ publ. uradno je zadolžen za ministrovo varnost odgovoren; publ. zadolžen je za obrambna vprašanja pristojen za obravnavo obrambnih vprašanj ♪
  8.      zadostíti  -ím dov., zadóstil (ȋ í) 1. z dajalnikom narediti, da je kaj skladno z zahtevami, pričakovanji, izhajajočimi iz tega, kar izraža določilo: zadostiti pravici, predpisom, zakonu / knjiž. temu človeku je težko zadostiti ustreči // knjiž. narediti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti, uresničiti: zadostiti dolžnostim, pogojem, zahtevam / pomagal mu je pri delu, da je lahko zadostil naročilom 2. knjiž. zadovoljiti: z marsičim se je ukvarjal, pa ga nobena stvar ni zadostila; zadostiti in pomiriti koga / zadostiti potrebo po gibanju / estetsko zadostiti 3. knjiž. opraviti določeno dejanje, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zadostiti za krivico, tatvino ♦ rel. zadostiti za greh 4. nedov., zastar. zadoščati: premoženje ni zadostilo, da bi plačali dolgove zadoščèn -êna -o: zadoščen nagon; zadoščen umolkniti; čutiti se zadoščenega; prisl.: dokončali smo, je zadoščeno vzdihnil / v povedni rabi radovednosti je zadoščeno ∙ ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena ♪
  9.      zadovoljíti  -ím dov., zadovóljil (ȋ í) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju; zadovoljiti želje / zadovoljiti svoj okus narediti po svojem okusu; zadovoljiti poželenje; zadovoljiti zahteve, publ. zahtevam izpolniti jih, ustrezati jim 2. narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: novi izdelek je zadovoljil odjemalce; ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega opazovalca; odgovor ga ni zadovoljil; noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti / publ. domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo 3. povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: nobena ženska ga ni zadovoljila zadovoljíti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: bil je v taki stiski, da bi se z vsem zadovoljil; zamudniki so se morali zadovoljiti s tem, kar je ostalo zadovoljèn -êna -o: čustveno zadovoljen človek; zadovoljene potrebe ♪
  10.      zadržáti  -ím dov. (á í) 1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke 3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja; pren. zadržati življenje 4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež 5. narediti, da se kaj ne širi a) na večjo površino: z brisalko je zadržala razlito tekočino b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto 6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo; zadržati pošiljko zaradi kontrole 7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo ♦ jur. zadržati postopek 8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo; zadržati izvršitev kazni; zadržati zvišanje cen 9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo // z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak 10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt; zadržati koga na kosilu // s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v bolnišnici; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju // povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta 11. publ. obdržati: nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno področje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel zadržáti se 1. s prislovnim določilom ostati daljši čas kje: rad se je zadržal pri nas; spotoma se bomo zadržali v Postojni / otroci so se dalj časa zadržali pri slonih / predsednik se je z gosti zadržal v daljšem pogovoru 2. publ. določen čas obravnavati: na seji so se zadržali zlasti ob premajhni delavnosti nekaterih članov; zadržimo se pri tem pojavu, vprašanju 3. ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: novica ga je zelo vznemirila, toda zadržal se je; ob pogledu na kraj nesreče se ni mogel zadržati 4. s prislovnim določilom izraziti, pokazati tako razpoloženje, odnos do ljudi, okolja, kot ga izraža določilo: spoštljivo se zadržati do koga, proti komu; glej, da se boš dobro zadržal; lepo se zadržati ● redko preperel list se je zadržal v travi od prejšnje jeseni je ostal; publ. ime manufaktura se je zadržalo do danes je ostalo, se je ohranilo; star. zna se zadržati se vesti zadržán -a -o 1. deležnik od zadržati: zadržana žival je silila naprej; pismo je bilo zadržano 2. ki svojih misli, čustev ne izraža v izraziti, opazni obliki: zadržan človek; do nje, proti njej je bil vljuden, toda zadržan / biti zadržane narave; zadržano vedenje / zadržan glas, obraz // ki ni jasen, izrazit: zadržan smeh; zadržano veselje 3. ki izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: zadržana kritika; zadržano mnenje / doživeli so zadržan sprejem nenaklonjen, odklonilen 4. ki ne vzbuja pozornosti: zadržane barve / zadržana obleka 5. v povedni rabi ki mora biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: jutri ne bo prišel, ker je zadržan; prisl.: zadržano govoriti, hvaliti; zadržano naklonjen ♦ muz. zadržano označba za spremembo hitrosti izvajanja ritenuto; označba za hitrost izvajanja sostenuto; sam.: v njem je nekaj umirjenega in zadržanega ♪
  11.      zadrževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: zadrževal ga je, da ne bi padel / zadrževal je konja, ko sem stopal na voz 2. delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol / zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali / počasna vozila zadržujejo promet 3. delati, da kaj ne izteka, odteka: zadrževati kri s pritiskom na žilo / zadrževati solze 4. povzročati, da kaj ne more skozi: filter, mreža zadržuje trdne delce / izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago 5. delati, da se kaj ne širi a) na večjo površino: korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša b) v okolico: mah zadržuje vlago / šamot dobro zadržuje toploto 6. delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadrževati pošiljke na carini 7. z glagolskim samostalnikom delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zadržuje rast; neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj 8. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadrževati izplačilo zaslužka / ekspr. zadrževati zlom države 9. delati, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadrževati jezo; veselje je težje zadrževati kakor žalost // z glagolskim samostalnikom ne delati tega, kar določa samostalnik: zadrževati dih, jok, kašelj / zadrževati korak 10. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali / ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki // povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel; sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal 11. s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu: tu sediš samo zato, da me zadržuješ; kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi; ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati zadrževáti se 1. s prislovnim določilom ostajati daljši čas kje: v mestu se je zadrževal tri dni / v dolini se je cel dan zadrževala megla / poleti se zadržujejo na deželi stanujejo, živijo 2. ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: izrečene besede so ga jezile, toda zadrževal se je; ob tolikšni nesramnosti se ni mogel več zadrževati ● publ. na seji so se dlje zadrževali pri tem vprašanju so ga dalj časa obravnavali zadrževáje: zadrževaje jezo je zapustil sobo zadržujóč -a -e: prisluškoval je, zadržujoč dihanje; prisl.: ravnati zadržujoče ♦ muz. zadržujoče označba za spremembo hitrosti izvajanja ritardando zadrževán -a -o: zadrževan jok ♪
  12.      zadušíti  -ím dov., zadúšil (ȋ í) 1. z dušenjem usmrtiti: past je zadušila žrtev; manjša žival je zadušila jelena / naduha ga je zadušila; brezoseb., ekspr. odpri okno, sicer me bo zadušilo; pren. čustva so ga skoraj zadušila 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo / kaj v kali zadušiti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti; zadušiti upor v krvi / zadušiti svobodno misel, upanje / plevel je zadušil skoraj vso setev 3. ekspr. zadržati, premagati: zadušiti bolečino, smeh, solze 4. zmanjšati jakost zvoka: ropot je zadušil govorjenje / ekspr. bojazen mu je zadušila glas 5. pogasiti z odvzemom zraka: zadušiti ogenj, požar / zadušiti plamen zadušíti se zaradi dušenja umreti: rudarji so se v jami zadušili s plinom; nezavestni se lahko zaduši zadušèn -êna -o: upor je zadušen; zadušena želja; zadušena žival; prisl.: zadušeno krikniti ♪
  13.      zagòn  -ôna m (ȍ ó) 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa // v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado ● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja ♪
  14.      zagozdíti  -ím in zagózditi -im dov., zagózdil (ȋ í; ọ̄) 1. z zabitjem zagozde, zagozd narediti, da je kaj trdno nameščeno: zagozditi podpornike, zagozditi toporišče / zagozditi vratno krilo s koščkom lesa 2. dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno: zagozditi kamen pod kolo; zagozditi klin v špranjo; s privijanjem vijaka zagozditi vložek v luknjo // dati, spraviti kaj v položaj, iz katerega ne more priti: deroča voda je zagozdila čoln med stebre mostu; zagozdil se je med skale, da ga voda ni mogla odnesti / ekspr.: zagozdil je glavo med dlani; zagozdil je nogo med vrata 3. ekspr. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu narediti neprehodno: rov so zagozdile odkrušene skale; ulico so zagozdili tovornjaki; množica je za hip zagozdila vrata zagozdíti se, in zagózditi se 1. priti v kaj ozkega, ovirajočega in tam ostati, se ne premikati: pri plezanju iz luknje se je zagozdil; med podkev in kopito se je zagozdil kamen; pri žaganju se je rezilo zagozdilo / plavajoči led se je zagozdil v soteski; pren. v možgane se mu je zagozdila trdovratna misel 2. ekspr. premikajoč se priti v položaj, ki zaradi nabiranja, kopičenja česa preprečuje gibanje, prehajanje: pred mostom se je zagozdila kolona avtomobilov; med vrati se je zagozdila skupina gostov // zaradi nabiranja, kopičenja česa na določenem mestu postati neprehoden: cestišče se je zagozdilo z avtomobili zagozdèn -êna -o: rov je zagozden s skalo; v razbitem avtomobilu zagozdena ženska ♪
  15.      zagradíti  -ím dov., zagrádil (ȋ í) z namestitvijo česa omejiti kak prostor, da je dostop, gibanje onemogočeno: zagraditi lovišče, rov; zagraditi most z vozovi; zagraditi vhod v stavbo; zagraditi s kamni, z žico / lava je reko zagradila in nastalo je jezero / otroci so zagradili ribe v kotanjo // v zvezi zagraditi pot onemogočiti komu prehod: razširil je roke in ji zagradil pot; zagraditi sovražniku pot proti jugu; pren., ekspr. zagraditi komu pot do uspeha zagradíti se knjiž. narediti se nedostopnega za kaj: pesnik se je zagradil od ostalega sveta; zagraditi se pred življenjsko resničnostjo zagrajèn -êna -o: z desko zagrajen del vrta; pot nazaj mu je zagrajena ♪
  16.      zagrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) z nameščanjem česa omejevati kak prostor, da je dostop, gibanje onemogočeno: zagrajevati vhode / zagrajevati vrata z omarami / redko zagrajevati travnike ograjevati // v zvezi zagrajevati pot onemogočati komu prehod: zagrajeval je sosedom pot čez travnik; pren., ekspr. nihče mu ni zagrajeval poti do uspeha zagrajeváti se knjiž. delati se nedostopnega za kaj: zagrajeval se je pred sorodniki ♪
  17.      zahájati  -am nedov. (ȃ) 1. spuščati se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zahaja / sonce že zahaja za goro ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno prihajati pod obzorje 2. nehote, nenameravano spreminjati smer gibanja, hoje: v temi je pogosto zahajal s poti / zahajati vstran / ekspr. med pripovedovanjem rad zahaja stran od bistvenega 3. knjiž. (večkrat) hoditi: ob nedeljah zahaja k prijateljem, v gostilno / zahajati na lov; redno zahaja v gledališče ● ekspr. biti doma tam, kjer sonce zahaja na zahodu; ekspr. igralčeva slava že zahaja mineva; zahajati v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obisk h komu zahajajóč -a -e: zahajajoče sonce ♪
  18.      zaíti  -ídem stil. zájdem dov., zaídite stil. zájdite; zašèl zašlà zašlò tudi zašló tudi zášel zášla zášlo (í) 1. spustiti se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zaide / sonce zaide za goro / ekspr. dan je zašel ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno priti pod obzorje 2. iti, premakniti se narobe, v napačno smer: spregledal je smerokaz in zašel; zaiti v gozdu; ladja je v megli zašla // nehote, nenameravano spremeniti smer gibanja, hoje: v mraku je zašel s poti; malo je zašel na stran, a je hitro popravil smer / letalo je zašlo iz smeri 3. nehote, nenameravano priti kam: med sprehodom je zašel v stari del mesta; po nesreči je zašel tja / zašel je med tatove; zaiti v slabo družbo / ekspr.: včasih zaide k nam pride; zaiti na kriva pota 4. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom nehote, nenameravano priti v kako stanje, položaj: zaiti v stisko; zaiti pod vpliv koga / zaiti v dvome / zaiti v dolgove / ekspr. le kako je on zašel v politiko 5. ekspr. priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: bala se je, da sin ne bi zašel; v takih okoliščinah lahko tudi značajen človek zaide ● ekspr. njegova slava je zašla je minila zášel -šla -o: zašli popotnik; zašlo sonce ♪
  19.      zajémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od zajemati: zajemanje vode z vedrom / zajemanje iz skupne sklede / zajemanje strupenih snovi v posebne bazene / sunkovito zajemanje zraka / množično zajemanje ljudi v kako gibanje / statistično zajemanje podatkov / zajemanje dohodka podjetij z davki pridobivanje dela dohodka podjetij za svoje potrebe ali za potrebe koga drugega ♪
  20.      zajémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega delati, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajemati juho, pesek, vodo; zajemati z vedrom, zajemalko, žlico / zajemati seme v dlani / z žlico zajemati krompir v juhi; z mrežo zajemati ribe / čoln zajema vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo dobiva v svojo notranjost // navadno s prislovnim določilom na tak način jemati kaj tekočega, sipkega: zajemati vodo iz vodnjaka / ekspr. prisedel je in začel zajemati iz skupne sklede jesti; pren., ekspr. zajemati iz zakladnice ljudskega izročila 2. publ. z določenim namenom delati, da prihaja kaj v kako posodo, kak prostor: zajemati strupene tovarniške pline; zajemati odpadno vodo 3. navadno v zvezi z zrak delati, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: plavalci so zajemali zrak in se potapljali; globoko zajemati zrak 4. delati, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s snežnim plugom zajemati pol ceste naenkrat; z vesli na daleč zajemati vodo / oddajnik ne zajema tega področja // delati, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo zajemati kako obdobje; s pogledom zajemati veliko razdaljo 5. delati, da je kdo deležen kake dejavnosti: v gibanje zajemati širok krog ljudi / zajemati mladino v športna društva vključevati / zavarovanje zajema vse ljudi / organizacija zajema tisoč članov ima 6. delati, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajemati v zbirko najboljše sodobne romane // imeti za svojo sestavino, svoj del: zbirka zajema vsa pomembnejša dela iz svetovne književnosti; načrt zajema vse podrobnosti; seznam ne zajema vseh uporabljenih virov / ta upravna enota je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobivati, prijemati koga: sovražna patrulja je tu zajemala kurirje; rokovnjači so v tem predelu zajemali popotnike 8. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: gradivo za razpravo je zajemal iz različnih virov / zajemati izraze iz živega govora; pisatelj zajema snov za svoja dela iz zgodovine / publ. zajemati kadre iz delavskih vrst / zajemati in razširjati informacije / spraševali so se, odkod zajema svojo moč dobiva 9. dobivati kaj v območje svojega delovanja: ladjo zajema vrtinec / naše kraje zajema neurje / požar že zajema ves gozd; pren., ekspr. pesnika je z vso silo začel zajemati novi umetnostni tok // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: zajema ga malodušje; začel ga je zajemati nemir ● star. zgodba ga je živo zajemala zanimala; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za zajemáje: jedli so, zajemaje iz skupne sklede zajemajóč -a -e: ustavil se je, zajemajoč zrak; ustvarjalec, zajemajoč iz ljudske glasbe zajéman -a -o: znanje, zajemano iz knjig ♪
  21.      zakipéti  -ím dov., zakípel (ẹ́ í) 1. zaradi močnega vretja se dvigniti: juha, mleko zakipi; brezoseb. v loncu je zakipelo 2. ekspr. zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju podobno gibanje: ob eksploziji voda zakipi / valovi zakipijo // strmo se dvigniti, vzpeti: v daljavi zakipijo v nebo stolpnice / gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov 3. ekspr. nahitro pojaviti se v veliki meri: na travnikih je zakipela pomlad / v njem je zakipelo divje sovraštvo // doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja: od razburjenja je zakipel / v meni je zakipela kri / srce ji zakipi v močni ljubezni 4. ekspr. razjeziti se, razburiti se: ni zakipel, le užaljeno je molčal / tako ne gre, je zakipel ♪
  22.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  23.      zamàh  tudi zamáh -áha m (ȁ á; ȃ) 1. sunkovit gib, premik s čim po zraku: zamahu je sledil udarec; roka mu je sredi zamaha obstala; delati dolge zamahe; ptič je poletel z močnimi zamahi; plavalni zamahi; zamah peruti, roke; zamah s koso, z veslom; zamah naprej, nazaj; knjiž. slikar je oblikoval podobo z drznimi, širokimi zamahi potezami; z enim zamahom se je zavihtel v čoln / zaplaval je dva zamaha daleč / slišati je bilo samo zamah peruti zvok, ki nastane pri tem 2. knjiž. polet, zanos: manjka mu zamaha, da bi naredil več; ustvarjalni zamah slikarja / delo so začeli z velikim zamahom // razmah: zamah množičnega ljudskega gibanja v času taborov ● ekspr. recital je bil izveden v enem zamahu brez prekinitev; publ. delo v tovarni se ni moglo razviti s polnim zamahom s polno intenzivnostjo; v polnem obsegu ♪
  24.      zaníkanje  -a s (ȋ) 1. glagolnik od zanikati: zanikanje izjav; odločno zanikanje kake trditve / zanikanje narodnostnih pravic / zanikanje boga / zanikanje očetovstva / zanikanje življenjskih vrednot / zanikanje povedka 2. publ., v povedni rabi kar kaj zanika, odklanja: to gibanje pomeni zanikanje vsega starega ♪
  25.      zánka  -e ž (ȃ) 1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja; spustiti zanko okoli debla; usnjena zanka; zanka iz vrvi, žice; okrasni vozel z dvema zankama // temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž., redko metna zanka laso // kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča; ranjeno roko je nosil v zanki; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke 2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja: delati zanke; snemati zanke pri pletenju 3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko; izmuzniti se iz zanke; ujeti koga v zanko; zanke in pasti velemestnega življenja ● ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega ◊ alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju; elektr. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj; histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja ♪

   702 727 752 777 802 827 852 877 902 927  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA