Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ge (51-75) 
- genétika -e ž (ẹ́) veda o dedovanju lastnosti organizmov: rastlinska genetika; razvoj genetike ♪
- genetiv ipd. gl. genitiv ipd. ♪
- genétski -a -o prid. (ẹ̑) 1. biol. nanašajoč se na genetiko: genetski inštitut // genski: genetske osnove defektnosti in bolezni; genetske spremembe 2. nanašajoč se na genezo; razvojen, izvoren: prikazati problem z genetskega vidika ♪
- genéza -e ž (ẹ̑) knjiž. izvor, nastanek in razvoj česa: opisovati genezo njegovega razmerja do družbe; socialna in psihološka geneza; geneza literarnega dela; geneza pesnikovega ustvarjanja; podatki o genezi romana ♦ med. geneza bolezni; rel. Géneza svetopisemska knjiga o nastanku sveta in človeka ♪
- geniálec -lca m (ȃ) ekspr. genialen človek: odkritje mladega genialca / matematični genialec ♪
- geniálen -lna -o prid. (ȃ) ki je izvirno ustvarjalen in ima najvišje duševne sposobnosti: genialen človek; genialen iznajditelj, slikar, znanstvenik / ekspr. za kaj takega mu ni treba biti ravno genialen // ki vsebuje, izraža izvirno ustvarjalnost in najvišje duševne sposobnosti: genialna matematična formula; genialna iznajdba; ekspr. to ti je genialna misel; genialno delo / genialna sila geniálno prisl.: hipotezo je pozneje genialno dokazal / iron. znala je genialno zapravljati ♪
- geniálnež -a m (ȃ) ekspr. genialen človek: imeti koga za genialneža ♪
- geniálnost -i ž (ȃ) najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost: odrekati, priznavati komu genialnost; iznajditeljska, pesniška genialnost ♪
- génij -a m (ẹ́) 1. izvirno ustvarjalen človek z najvišjimi duševnimi sposobnostmi: on je genij; literarni, pesniški genij; umetniški genij; spoznanje genija; zgodovinska vloga genija / iron. to neumnost je lahko naredil samo tak genij, kot je on 2. knjiž. najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost, duh: verovali so v njegov iznajditeljski genij; izpričati svoj ustvarjalni genij; genij komponista // bistvene značilnosti, značaj česa: avtorjevo delo predstavlja sintezo germanskega in latinskega genija Belgije; to je tuje našemu narodnemu geniju 3. v rimski mitologiji bitje, ki spremlja in varuje
človeka od rojstva do smrti: dobri geniji; pren., pesn. genij ljubezni, zvestobe ♪
- genitálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na genitalije, spolen: genitalne žleze ♦ med. genitalna tuberkuloza ♪
- genitálije -lij ž mn. (á ȃ) anat. spolni organi, spolovila: rak na genitalijah ♪
- geniti ipd. gl. ganiti ipd. ♪
- génitiv tudi génetiv -a m (ẹ̑) lingv. drugi sklon, rodilnik: objekt v genitivu / partitivni genitiv ♪
- génitiven tudi génetiven -vna -o prid. (ẹ̑) rodilniški: genitivna končnica ♪
- génius lóci géniusa lóci m (ẹ̄-ọ̑) knjiž. značilnosti, posebnosti kraja: nove hiše v vasi nimajo geniusa loci; genius loci planinske pokrajine ♪
- genocíd -a m (ȋ) knjiž. načrtno uničevanje narodnostnih, rasnih ali verskih skupin: zagrešiti genocid; rasistični genocid; zločini genocida ♪
- genocíden -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na genocid: genocidni načrt; genocidna politika / genocidno početje nacistov ♪
- genotíp -a m (ȋ) biol. skupek vseh genov organizma, dedna masa: ugotoviti genotip ♪
- genotípičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na genotip: genotipične značilnosti osebe ♪
- génovski -a -o [ge- in dže-] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Genovo: genovsko pristanišče / genovska republika ♦ meteor. genovski ciklon ♪
- genre ipd. gl. žanr ipd. ♪
- géns -a m (ẹ̑) zgod. skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; rod: prepoved ženitve med člani gensa // pri starih Rimljanih skupnost več družin, povezanih z istim imenom ♪
- génski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na gen: analize genske snovi / vpliv genske teorije ♪
- gentílen -lna -o prid. (ȋ) zgod. rodoven: gentilna organizacija, skupnost / gentilno ime ♪
- gêntleman -a [džentlmen] m (ȇ) moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: biti gentleman; angleški gentleman; ravnal je kot pravi gentleman ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
