Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ge (3.669-3.693)


  1.      obséči  -séžem dov., obsézi obsézite; obségel obségla; nam. obséč in obsèč (ẹ́) z iztegnjenimi rokami, prsti seči, priti okrog česa: deblo lipe bi komaj dva moška obsegla; obseči kaj s prsti ene roke; pren. njegov razum ni mogel obseči vseh pojmov; z očmi obseči ves prostor // prikazati, predstaviti: noben slovar ne more obseči vsega jezikovnega bogastva obséžen -a -o: pojavi, ki so obseženi s pojmom svetlobe ♪
  2.      obsedéti  -ím dov. (ẹ́ í) ostati v sedečem položaju: pri pozdravljanju je kar obsedel; ni se ulegel, obsedel je na robu postelje; obsedel je kot kip, kot pribit / vrabček je priletel in obsedel na veji // nav. ekspr. ostati sploh: ob nedeljah popoldne je obsedela doma; v gostilni so obsedeli do pozne ure ● ekspr. njegove hčere so obsedele ostale samske; žarg., šol. v četrtem razredu je obsedel ga ni uspešno končal; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene ♪
  3.      obsèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega 2. s prilastkom razsežnost, velikost a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole ● publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil ◊ geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije ♪
  4.      observatórij  -a m (ọ́) ustanova za opazovanje in raziskovanje naravnih pojavov: delati v observatoriju / astronomski, geofizikalni, geološki, seizmološki observatorij / Astronomsko-geofizikalni observatorij na Golovcu // poslopje, prostor te ustanove: opremiti, zgraditi observatorij; kupolast observatorij ♪
  5.      obséžnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost obsežnega: obsežnost gozda; obsežnost občine / obsežnost geselskega članka, spisa, naloge / čudil sem se obsežnosti njegovega znanja ♪
  6.      obsledíti  -ím dov., obslédi in obslêdi; obslédil (ȋ í) zastar. najti, odkriti: požgali so vse knjige, kar so jih obsledili; v blatu so obsledili svežo sled volka ♦ lov. po sledi ugotoviti, če je v določenem predelu divjad ♪
  7.      obstánek  -nka m (ȃ) 1. nadaljnje bivanje, obstajanje: boj za narodni obstanek; društvo se bori za svoj obstanek; obstanek civilizacije / publ. nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma življenje; ekspr. boj za goli obstanek za ohranitev življenja / nadaljnji obstanek ♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo 2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa: doma nimam več obstanka; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku tu mi ni več obstanka ∙ ekspr. pri njem denar nima obstanka ne hrani ga; je zapravljiv 3. redko obstoj, obstajanje: po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka izhajanja, ustanovitve / skrbeti za svoj obstanek ♪
  8.      obstójen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak; proti vlagi obstojna snov odporna; tako jeklo je na zraku dobro obstojno ♦ teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti // ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina 2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov; pivo je obstojno nekaj mesecev; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne ● zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni obstójno prisl.: obstojno obarvana tkanina ♪
  9.      obstríči  -strížem dov., obstrízi obstrízite; obstrígel obstrígla (í) s striženjem obdelati: obstriči grm; živo mejo je lepo obstrigel ♪
  10.      obsvetlíti  -ím dov., obsvétli in obsvêtli; obsvétlil (ȋ í) narediti, da postane kaj svetlo, vidno: ogenj je obsvetlil obraze; blisk mu je za hip obsvetlil pot / sonce je obsvetlilo vrhove smrek obsijalo; pren. obsvetlilo ga je spoznanje obsvetljèn -êna -o: kipi so obsvetljeni z reflektorji ♪
  11.      obteževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati, nameščati težek predmet na drugega a) da se le-ta stisne, ne premika: obteževati kislo zelje b) zaradi večje teže, ravnotežja: obteževati ladje, žerjave; obteževati s kamni, svincem 2. delati kaj težje: plezalna vrv mu je zelo obteževala nahrbtnik; pren. skrb mu je obteževala srce ♪
  12.      obtežíti  -ím dov., tudi obtéži; obtéžil (ȋ í) 1. dati, namestiti težek predmet na drugega a) da se le-ta stisne, ne premika: obtežiti papir na pisalni mizi; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom b) zaradi večje teže, ravnotežja: obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem ♦ tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja 2. narediti kaj težje: vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik; pren. skrb, žalost mu je obtežila srce obtežèn -êna -o: z jekleno kroglo obtežena veriga; ladja je bila premalo obtežena ♪
  13.      obtičáti  -ím dov. (á í) nav. ekspr. 1. ostati: otroci so obtičali na dvorišču / kost mu je obtičala v grlu; listič mu je obtičal med prsti; voz je obtičal v blatu / obtičati na mestu, v križišču; vedno se bojim, da boš kje obtičal / ptica je obtičala na drevesu / obtičati na določeni razvojni stopnji 2. ne dokončati, ne opraviti začetega: obtičati sredi stavka; obtičal je pri prvem poglavju knjige // prenehati, ne nadaljevati se: delo je po nekaj dneh obtičalo; napad je obtičal pred mestom ● ekspr. beseda mu je obtičala v grlu, na jeziku ostala; ekspr. pogled ji je obtičal na njegovih žuljavih rokah obstal, se ustavil; ekspr. te pravljice so mu obtičale v mislih, spominu ostale; ekspr. v tretjem razredu je obtičal padel; ekspr. obtičal je med starimi pojmi uporablja stare pojme ♪
  14.      obveščeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje: obveščevalna dejavnost; državna, vojaška obveščevalna služba / obveščevalna postaja gorske reševalne službe / ta referat je le obveščevalen / obveščevalno gradivo; obveščevalna sredstva / obveščevalni agent, oficir; obveščevalna mreža ♦ alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; sam.: pog. sporočilo je poslala terenska obveščevalna obveščevalna služba ♪
  15.      obvéznost  -i ž (ẹ́) 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti // kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost ◊ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka ♪
  16.      obvládati  -am dov. (ā) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali / konja je z lahkoto obvladal 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo ● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna ◊ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana ♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje ♪
  17.      obvohávati  -am nedov. (ȃ) vohajoč se približevati na več mestih: pes ga je obvohaval / ekspr. obvohavali so drug drugega, saj si niso zaupali ♪
  18.      obžgáti  -žgèm dov., obžgál (á ȅ) 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir / plameni so obžgali tudi sosednjo hišo / ekspr. koprive so ga vsega obžgale opekle ∙ knjiž., ekspr. obraz ji je obžgala rdečica zelo je zardela 2. z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše: obžgati drogove; smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo obžgán -a -o: obžgane stene ♪
  19.      oceánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ocean: oceanski zračni tokovi / oceanska plovba / oceanska biologija ♦ geogr. oceansko podnebje podnebje s prevladujočim vplivom oceanskih zračnih tokov // čezoceanski: oceanski letalski promet; oceanske ladje ♪
  20.      océniti  -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ȋ ẹ́) 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča // knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje ◊ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno ♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake ♪
  21.      océnjati  -am nedov. (ẹ́) star. ocenjevati: ocenjati zasluge / sedela sta in ocenjala plesalce; ocenjati koga po vedenju ♪
  22.      ocenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina // knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja ♪
  23.      océpek  -pka m (ẹ̑) star. krepelce, krepelec: pobral je ocepek in ga vrgel za njim; zapodil ga je z ocepkom v roki / kot psovka ti ocepek, ti mevža ♪
  24.      očésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oko: ob očesnih kotičkih je že imela gubice / očesne mišice / daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake / očesni bolniki / očesni oddelek; očesni zdravnik; očesna klinika ◊ anat. očesni gibalni živec; (očesna) leča; (očesna) mrežnica notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla; vnetje očesne veznice očesne sluznice; očesni votlini parni votlini pod čelom, v katerih so oči; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev; med. egiptovska očesna bolezen virusno vnetje očesne veznice ♪
  25.      očetomorílec  -lca [u̯c] m (ȋ) morilec (svojega) očeta: očetomorilec je bil obsojen na deset let strogega zapora ♪

   3.544 3.569 3.594 3.619 3.644 3.669 3.694 3.719 3.744 3.769  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA