Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ge (3.219-3.243)


  1.      nadlóžnost  -i ž (ọ́) star. onemoglost, slabost: težko je prenašal svojo nadložnost / zadele so ga razne nadložnosti težave, nadloge ♪
  2.      nadmodríti  -ím dov., nadmódril; nadmodrèn (ȋ í) knjiž. prekositi, preseči v modrosti, zvitosti: mislil je, da ga kmečki človek ne more nadmodriti; nadmodriti hočejo drug drugega ♪
  3.      nadmôrski  -a -o prid. (ó) geogr., v zvezi nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino: določati, meriti nadmorsko višino; kraji z isto nadmorsko višino / jezero leži v nadmorski višini nad dva tisoč metrov ♪
  4.      nadoknáditi  -im dov. (á ȃ) napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu; nadomestiti: primanjkljaj so hitro nadoknadili; nadoknaditi zamujeno / kdo bo nadoknadil škodo plačal, povrnil // zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega: ker s poklicnim delom ni zadovoljen, skuša to drugače nadoknaditi ♪
  5.      nadomésten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. ki prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: nadomestna dejavnost / nadomestni deli; nadomestne surovine / nadomestno stanovanje // ki začasno prevzame funkcijo, delo koga drugega: nadomestna igralka / svojo nadomestno mater je imel kar rad ♦ jur. nadomestna kazen kazen, pri kateri se neizterljiva, neplačana denarna kazen spremeni v zaporno; nadomestna stvar stvar, ki se da nadomestiti z drugo stvarjo iste vrste, da se izpolni določena obveznost; nadomestne volitve volitve zaradi izjemne, neredne izpraznitve poslanskega mesta; lingv. nadomestna osnova osnova, ki z drugo, glede na izvor različno osnovo sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; ptt nadomestna izročitev izročitev pisma, pošiljke kakemu sorodniku, družinskemu članu naslovljenca, ker je naslovljenec odsoten 2. bot. ki zraste iz starega tkiva: nadomestni poganjek, popek; nadomestne korenine ♪
  6.      nadomestílo  -a s (í) 1. kar prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: najti, poiskati si nadomestilo; lepota je slabo nadomestilo poštenosti / zabava ne more biti nadomestilo za ustvarjalno življenje / ekspr. kar hitro je našel nadomestilo za pobeglo ženo / to ji je dal v nadomestilo za storjeno škodo / delati poskuse z nadomestilom z nadomestki 2. znesek, ki se da, dobi za kaj drugega, pričakovanega: nadomestilo znaša pet tisoč dinarjev; izplačati nadomestilo; nadomestilo v obliki kredita / denarno, finančno nadomestilo ◊ jur. nadomestilo za osebni dohodek znesek, ki se dobi za čas bolezenskega, letnega dopusta, začasne brezposelnosti; nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec ♪
  7.      nadomestíti  -ím tudi nadoméstiti -im dov., nadomésti; nadoméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. prevzeti, dobiti položaj, funkcijo a) koga drugega: pri tem delu stroj ne more nadomestiti človeka; on bo nadomestil obolelo delavko / nobena organizacija ne more nadomestiti samoupravnih organov b) česa drugega iste vrste: železobetonski most je nadomestil lesenega / nobena knjiga ne more nadomestiti žive izkušnje; v tem filmu skuša slika nadomestiti besedilo // navadno v zvezi s s, z napraviti, da kaj drugega prevzame, dobi položaj, funkcijo česa: nadomestiti tujo besedo z domačo; nadomestiti naravno hrano z umetno / pri marsikaterem delu so človeka nadomestili s strojem / umrlega še dolgo ne bomo mogli nadomestiti / teta mu je nadomestila mater / dve deski sta mu nadomestili posteljo 2. napraviti, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so bolniku nadomestili kri / primanjkljaj v blagajni so hitro nadomestili; nadomestiti zamujeno / povzročeno škodo mu bo seveda nadomestil plačal, povrnil // zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega: kdor ni deležen ljubezni, skuša to kako drugače nadomestiti / izgubo je nadomestil // dodati manjkajoče: nadomestiti zalogo v trgovini nadomeščèn -êna -o tudi nadoméščen -a -o: manjkajoče šipe so nadomeščene z lepenko ♪
  8.      nadoméstnik  -a m (ẹ̑) star. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega; namestnik: zanj potrebujemo nadomestnika ♪
  9.      nadoméščati  -am nedov. (ẹ́) 1. začasno imeti položaj, funkcijo a) koga drugega: nadomeščati direktorja, predsednika; nadomeščati obolelega igralca, učitelja / nadomeščal ga je v vseh zadevah / stroj ne more nadomeščati človeka b) česa drugega iste vrste: začasno bo ta stranska cesta nadomeščala glavno / prevodi ne morejo enakovredno nadomeščati izvirnikov; v tem stavku nedoločnik nadomešča predmetni odvisnik; umetne snovi vse bolj nadomeščajo naravne / žig nadomešča znamko // navadno v zvezi s s, z delati, da kaj drugega prevzame, dobiva položaj, funkcijo česa: nadomeščati obrabljene dele z novimi; to rusko črko nadomeščamo z znakom j / le kako bodo nadomeščali padle in ranjene / stric mu je nadomeščal očeta 2. delati, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so mu nadomeščali odtekajočo kri / pomanjkljivo znanje je nadomeščal s pridnostjo in vztrajnostjo / nadomeščati izgube ♪
  10.      nàdpovpréčen  -čna -o prid. (ȁ-ẹ̑) ki po meri, stopnji presega večino istovrstnega: nadpovprečna teža, višina novorojenčka / nadpovprečna nadarjenost, sposobnost, volja učencev / nadpovprečen hektarski donos pšenice // nav. ekspr. ki po lastnostih, kakovosti presega večino istovrstnega: to je nadpovprečen človek; film je delo nadpovprečnega režiserja / nadpovprečna pesem; nadpovprečno umetniško delo nàdpovpréčno prisl.: nadpovprečno inteligenten človek; nadpovprečno razvit otrok; sam.: take razmere ne omogočajo nič nadpovprečnega ♪
  11.      nàdrazrédnost  -i ž (ȁ-ẹ̑) lastnost, značilnost nadrazrednega: kritizirali so namišljeno nadrazrednost inteligence ♪
  12.      nadzíranje  -a s (ȋ) glagolnik od nadzirati: nadziranje poslovanja / nadziranje učencev pri pouku / nadziranje proge ♪
  13.      nadzórnik  -a m (ọ̑) kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzornik je pregledal poslovanje v trgovini / cestni, pristaniški nadzornik; policijski, sodni, tržni nadzornik; nadzornik gozdov ♦ šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; žel. nadzornik proge uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo desetarjev pri vzdrževanju proge ♪
  14.      nadzórstvo  -a s (ọ̑) 1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorstvo nad poslovanjem / imeti, opravljati nadzorstvo / družbeno nadzorstvo // s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje: določbe tržnega nadzorstva; devizno nadzorstvo devizna inšpekcija; gostišče so prijavili sanitarnemu nadzorstvu sanitarni inšpekciji 2. opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa: nadzorstvo meje / letala imajo nadzorstvo nad cesto in mostom 3. prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: zaupali so mu nadzorstvo učencev / bil je pod strogim nadzorstvom strogo so ga nadzorovali / policijsko nadzorstvo; jemati zdravila pod zdravniškim nadzorstvom ♦ šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih 4. publ. prevlada, oblast: doseči, imeti nadzorstvo nad tržiščem ∙ publ. šofer je izgubil nadzorstvo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila ♪
  15.      nág  -a -o stil. -ó prid. (ȃ á) ki je brez obleke: nag kopalec, otrok; biti nag // ekspr. gol, nepokrit: naga roka / do pasu nag; hodi napol nag; pren. nag pas zemlje ∙ knjiž., redko od nagih strasti razbrazdan obraz telesnih, nasladnih nági -a -o sam.: nagi in oblečeni; ekspr. po nagi ga je našeškal po goli zadnjici; ekspr. do nagega jih je razkrinkal popolnoma, čisto; sleči se do nagega ♪
  16.      nagájati  tudi nagajáti -am, tudi nagájati -am nedov. (á á á; á) 1. povzročati neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagajati med poukom; nagajati z ropotanjem, ščipanjem / otroci radi nagajajo / nav. ekspr.: nagajali so mu, da je prišel prepozno; nagajajo mu s sosedovo hčerko šalijo se, ker jo ima rad, ker ga ima rada // ekspr. ovirati koga pri uresničevanju njegovih načrtov, zahtev: občina mu nagaja; rad bi gradil, pa mu nagaja sosed; nagajati z neutemeljenimi pritožbami / dež, vreme jim nagaja 2. ekspr. biti v stanju, položaju, ki ne omogoča pravilnega, normalnega opravljanja določene naloge: dovodna cev večkrat nagaja; stroji so nagajali, vendar so jih kmalu popravili / elektrika, vžig nagaja / oči, živci mu nagajajo ● ekspr. zadnje čase mu zdravje nagaja ni več popolnoma zdrav ♪
  17.      nagíbati  -am in -ljem nedov. (ȋ) 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla // spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal / ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira 2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu // nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti ● ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj nagibati se 1. sklanjati se: nagibati se nad vodo, skozi okno 2. v zvezi s k izražati, kazati a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagiba se k branju, filozofiranju; že kot otrok se je nagibal h glasbi / nagibati se k pitju / nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu; nagiba se k samomoru; neustalj.: otrok nagiba k površnosti je nekoliko površen; pisateljica nagiba v idiličnost rada opisuje idilično življenje b) podobne, enake nazore, ideje, stališča: že dolgo se nagiba h komunistični partiji; nagiba se k naprednemu taboru / k takemu stališču se nagiba večina držav // imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: nagibati se k angini, tuberkulozi; neustalj. nagibati h krvavitvam / nagibati se k debelosti 3. ekspr. bližati se koncu: dan se že nagiba / jesen se je nagibala v zimo ● ekspr. krivulja njegove slave se je začela nagibati postaja manj slaven; ekspr. nagiba se k sladkarijam rad jih ima, je; ekspr. z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom ljubeznivo, skrbno mu je stregla ♪
  18.      naglasíti  -ím dov., naglásil (ȋ í) 1. izgovoriti izrazito, z naglasom: naglasil je vsako besedo; pravilno naglasiti / jezno naglasiti zadnje besede 2. publ. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudariti: govornik je naglasil gostoljubnost prebivalcev; v pismu je posebej naglasil, da se ne boji posledic / naglasiti pomembnost volitev / s tem je bedo prizora še bolj naglasil naglašèn -êna -o: liričnost je posebno naglašena v drugem delu skladbe; naglašeno je bilo, da so ljudje pošteni ♦ lingv. kratko naglašeni samoglasnik naglašeni kratki samoglasnik ♪
  19.      naglášati  -am nedov. (á) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: besede pravilno naglaša; beseda se naglaša na drugem zlogu / dolenjsko, srbsko naglašati 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: povsod je naglašal svoje zasluge; naglašal je, da zanj stvar ni urejena / članek naglaša pomembnost odkritja / stisnjene ustnice so še bolj naglašale trdoto obraza ♪
  20.      naglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede ♦ lingv. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost naglašujóč -a -e: govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo naglaševán -a -o: tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela ♪
  21.      nagléžnjica  -e ž (ẹ̑) nav. mn., arheol. okras za na noge, navadno v obliki obroča; nanožnica: uhani, nagležnjice in zapestnice ♪
  22.      náglič  -a m (ȃ) 1. ekspr., redko nagel, nepremišljen človek: oprosti mu, saj veš, da je naglič 2. zastar. brzovlak: potovati z nagličem ♪
  23.      naglo...  prvi del zloženk, star. nanašajoč se na nagel: naglokril ♪
  24.      nagnáti  -žênem dov., stil. naženó (á é) narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: oče ga je nagnal iz hiše, od doma; kmalu so jih nagnali / nagnali so jo z brcami in zmerjanjem / psa naženi s palico b) da kdo kam gre, pride: otroke so nagnali domov / nagnati ovce v stajo / ni hotel iti, morali so ga nagnati c) da kdo kaj stori: ne bi se učil, če ga oče ne bi nagnal; ekspr. k pisanju ga je nagnala notranja stiska / nagnati koga delat, spat ● ekspr. nagnali so ga iz službe odpovedali so mu službo; ekspr. ženo in sina je nagnal dosegel je, da sta ga zapustila, se odselila; ekspr. to mu je nagnalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. nagnal ga je z nevednežem rekel mu je, da je nevednež ◊ med. bolnika je nagnalo na blato, vodo moral si je izprazniti črevesje, mehur ♪
  25.      nagníti  in nágniti -em, tudi nágniti -em dov. (ȋ á; á) 1. spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nevarno nagnil ladjo; izpodžagano drevo se je zelo nagnilo / nagniti na bok, naprej, nazaj / mož je nagnil kozarec in pil; v zadregi je nagnila glavo sklonila // spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno: nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili; zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila / pod težo snega so se veje nagnile upognile 2. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: kaj te je nagnilo k tej odločitvi; take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja; sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote // knjiž. nagovoriti, pregovoriti: nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme nagníti se in nágniti se, tudi nágniti se 1. skloniti se: nagnila se je k bolnikovemu licu; nagnil se je nad vodo; nagniti se skozi okno 2. ekspr. približati se koncu: dan se je že nagnil / poletje se hitro nagne v jesen / sonce se je nagnilo h goram kmalu bo zašlo ● ekspr. tehtnico bo spet nagnil sebi v prid naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno; vznes. nagni svoje uho k našim prošnjam dobrohotno sprejmi naše prošnje; ekspr. na žalost in jezo sta nagnila še enkrat (iz)pila (alkoholno pijačo); ekspr. krivulja njegove slave se je nagnila ni več tako slaven; ekspr. tehtnica se še ni nagnila ni še jasno, odločeno; evfem. nagnil se je v prerani grob umrl je nágnjen -a -o 1. deležnik od nagniti: nagnjen stolp; tam je svet nekoliko nagnjen; ladja je bila nagnjena na bok; nagnjen naprej, nazaj 2. v povedni rabi, v zvezi s k izraža a) z glagolskim samostalnikom hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagnjen je k branju, filozofiranju, lenarjenju / ekspr. k pijači je nagnjen že od mladega / nagnjena je k ljubosumnosti je ljubosumna b) možnost hitrejšega, pogostnejšega obolenja: nagnjen je k angini, pljučnici / h kapi nagnjeni ljudje ♪

   3.094 3.119 3.144 3.169 3.194 3.219 3.244 3.269 3.294 3.319  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA