Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ge=kos (4) 
- kós 1 -a m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno 2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov // predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi 3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt / dobršen kos življenja je že za njim ● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos
kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična ◊ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose ♪
- kós 2 -a m (ọ̑) večja ptica pevka črne barve z rumeno liso okrog oči: na vrtu poje, žvižga kos; liščki, kosi in kalini / črni kos ♦ zool. povodni kos ptica pevka, ki se potaplja in gnezdi v bližini vode, Cinclus cinclus ♪
- kós -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) zastar. poševen, nagnjen: gledala ga je s svojimi kosimi očmi ♪
- kós prisl. (ọ̑) nav. ekspr., z dajalnikom, v povedni rabi, v zvezi biti kos izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos ∙ ekspr. nismo vsemu kos preveč je dela, da bi ga mogli opraviti ♪