Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ge=disjunkcija (1)

1.      disjúnkcija  -e ž (ú) filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj izključujejo: logične konjunkcije in disjunkcije ♦ lingv. del sporočila, ki daje na izbiro eno od dveh ali več (neenakih) možnosti; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če je vsaj ena od delnih izjav pravilna ♪