Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ge=STO* (226-232)
- stožína -e ž (í) 1. nar. (debelejši) kol sredi stoga, kope: seno okoli stožine 2. knjiž. poševen drog na prednjem delu premca; kosnik: val je zmočil stožino ♪
- stožíti se in stóžiti se -im se dov. (ȋ ọ́) s smiselnim osebkom v dajalniku postati otožen, ganjen: materi se je stožilo; stožilo se mu je ob spominih na mladost / v srcu se mu je stožilo // v zvezi s po začutiti močno željo po čem: večkrat se mu stoži po domu; stožilo se mu je po prijateljih ∙ star. stožilo se mu je po štrukljih zelo si jih je zaželel ♪
- stóžje -a s (ọ̑) nar. zahodno (debelejši) kol sredi stoga, kope: naložiti slamo okrog stožja ♪
- stóžka -e ž (ọ̑) bot. visoka trava z modrikastimi ali zelenimi klaski, Molinia: modra stožka ♪
- stôžkast tudi stóžkast -a -o prid. (ó; ọ́) redko stožčast: stožkasti šotori; stožkast zvonik cerkve ♪
- stóžnica in stôžnica -e ž (ọ̑; ō) geom. krivulja, ki nastane pri preseku dvojnega krožnega stožca: elipsa, parabola in druge stožnice; gorišče stožnice ♪
- stóžnik -a m (ọ̑) nar. gorenjsko steber (pri kozolcu): kozolec s hrastovimi stožniki ● nar. naložiti slamo okoli stožnika debelejšega kola sredi stoga, kope ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226