Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ge=STO* (208-232)



  1.      stótisočglàv  in stótisočgláv -áva -o prid. (ọ̑- ọ̑-á; ọ̑-) ekspr. številen, zelo velik: stotisočglava množica; stotisočglava vojska
  2.      stótísoči  -ev m mn. (ọ̑-) ekspr. nedoločena večja količina: Stotisoči padajo; ali jih vidiš? (I. Cankar) / na stotisoče ljudi strada
  3.      stótísoči  -a -e štev. (ọ̑-) ki v zapovrstju ustreza številu sto tisoč: stotisoči obiskovalec razstave
  4.      stótisočína  -e ž (ọ̑-í) del na sto tisoč enakih delov razdeljene merske enote: stotisočina sekunde ♦ fiz. stotisočina newtona
  5.      stótisočínka  -e ž (ọ̑-) del na sto tisoč enakih delov razdeljene merske enote: stotisočinka sekunde
  6.      stótísočkrat  prisl. (ọ̑-) ekspr. velikokrat, mnogokrat: stotisočkrat ponovljeni gib / stotisočkrat večja razdalja veliko
  7.      stótisočlétje  -a s (ọ̑-ẹ̑) doba, ki traja sto tisoč let: stotisočletje v zemeljski zgodovini / ekspr. ledena doba je za stotisočletja pokopala gore v led za zelo dolgo
  8.      stótnica  -e ž (ọ̑) star. stotnikova žena: stotnik in stotnica
  9.      stotníja  -e ž () 1. pri starih Rimljanih vojaška enota, približno sto mož: konjeniška, pehotna stotnija; stotnija rimskih vojščakov 2. star. skupina stotih ljudi: stotnija planincev je šla v hribe
  10.      stotníjski  -a -o prid. () nanašajoč se na stotnijo: stotnijski poveljnik / stotnijska kolona
  11.      stótnik  -a m (ọ̑) 1. pri starih Rimljanih poveljnik stotnije: konjeniški stotnik / rimski stotnik 2. v stari Avstriji oficirski čin, za stopnjo nižji od majorja, ali nosilec tega čina: stotnik in feldvebel
  12.      stóváten  -tna -o prid. (ọ̑-) elektr. ki ima priključno moč sto vatov: stovatna žarnica
  13.      stovóriti  -im tudi stovoríti -ím dov., stovóril (ọ̄ ọ̑; í) spraviti kaj kam, zlasti na živali: stovoriti blago v mesto
  14.      stôžčast  tudi stóžčast -a -o prid. (ó; ọ́) ki ima obliko stožca: stožčast hrib; stožčaste krošnje jelk; stožčasto pokrivalo / stožčasta oblika ♦ teh. stožčasti ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev stôžčasto tudi stóžčasto prisl.: stožčasto padajoča svetloba
  15.      stôžec  tudi stóžec -žca m (ó; ọ́) 1. geom. telo, ki ga omejujeta krog in plašč: narisati stožec; izračunati prostornino stožca / dopolnilni stožec ki dopolnjuje prisekani stožec do popolnega stožca; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; krožni stožec katerega vodilka je krožnica; pokončni ali rotacijski stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; prisekani stožec telo, ki ga omejujeta dva vzporedna, različno velika kroga in plašč; vodilka stožca krivulja, po kateri drsi skozi neko stalno točko potekajoča premica in pri tem opiše stožčasto ploskev 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: v daljavi se je dvigal goli stožec vrha; stožec močne svetlobe / zviti papir v stožec 3. teh. navadno prisekanemu stožcu podoben (samostojen) del orodja, priprave: zasukati stožec pipe; zaklopka na stožec
  16.      stožér  tudi stožêr -a m (ẹ̑; ) knjiž. 1. jedro, središče: stroji so stožer industrije / postal je stožer narodnega gibanja 2. redko tečaj: sneti vrata s stožerov ● zastar. oficirji glavnega stožera štaba; zastar. zastava na stožeru na drogu
  17.      stožéren  tudi stožêren -rna -o prid. (ẹ̑; ) zastar. glavni, osrednji: latinščina je bila stožerni predmet takratne srednje šole
  18.      stožérnica  tudi stožêrnica -e ž (ẹ̑; ) geom. krivulja, ki nastane pri preseku dvojnega krožnega stožca; stožnica: hiperbola, elipsa in druge stožernice; gorišče stožernice
  19.      stožína  -e ž (í) 1. nar. (debelejši) kol sredi stoga, kope: seno okoli stožine 2. knjiž. poševen drog na prednjem delu premca; kosnik: val je zmočil stožino
  20.      stožíti se  in stóžiti se -im se dov. ( ọ́) s smiselnim osebkom v dajalniku postati otožen, ganjen: materi se je stožilo; stožilo se mu je ob spominih na mladost / v srcu se mu je stožilo // v zvezi s po začutiti močno željo po čem: večkrat se mu stoži po domu; stožilo se mu je po prijateljih ∙ star. stožilo se mu je po štrukljih zelo si jih je zaželel
  21.      stóžje  -a s (ọ̑) nar. zahodno (debelejši) kol sredi stoga, kope: naložiti slamo okrog stožja
  22.      stóžka  -e ž (ọ̑) bot. visoka trava z modrikastimi ali zelenimi klaski, Molinia: modra stožka
  23.      stôžkast  tudi stóžkast -a -o prid. (ó; ọ́) redko stožčast: stožkasti šotori; stožkast zvonik cerkve
  24.      stóžnica  in stôžnica -e ž (ọ̑; ō) geom. krivulja, ki nastane pri preseku dvojnega krožnega stožca: elipsa, parabola in druge stožnice; gorišče stožnice
  25.      stóžnik  -a m (ọ̑) nar. gorenjsko steber (pri kozolcu): kozolec s hrastovimi stožniki ● nar. naložiti slamo okoli stožnika debelejšega kola sredi stoga, kope

   1 8 33 58 83 108 133 158 183 208




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA