Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gam (201-225)


  1.      izgubíti  -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ȋ í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi ◊ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu izgubíti se tudi zgubíti se 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera ∙ ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega ♪
  2.      izgúbljati  -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti / izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto ● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo izgúbljati se tudi zgúbljati se 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo ● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi ♪
  3.      izlésti  -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) priti iz česa, pomagajoč si z rokami in nogami: odprtina je bila ozka in bal se je, da ne bo mogel izlesti / dati cvetačo v slano vodo, da mrčes izleze / ličinka izleze iz jajčeca izlézel -zla -o: slana je uničila pravkar izlezli krompir; prim. zlesti ♪
  4.      izmíkati  -am tudi zmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči izmíkati se tudi zmíkati se 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati ♪
  5.      iznad  tudi znad predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja nad čim: sonce prisije iznad gore; iznad streh se suka dim / vzdigniti glavo iznad knjige / hrast se dviga iznad smrečja // knjiž., redko za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik; nad: gamsi se pasejo iznad pečine 2. publ. za izražanje presežene mere; nad, čez: temperatura iznad sto stopinj ♪
  6.      jábolčast  -a -o [u̯č] prid. (á) podoben jabolku: jabolčasti okraski ♦ vet. jabolčasti sivec konj sive barve z večjimi temnejšimi okroglimi pegami po telesu ♪
  7.      jábolko  -a [u̯k] s (á) 1. sad jablane: lupiti jabolka; črvivo, rdeče, zrelo jabolko; kislo, sladko jabolko; lica je imela rdeča kot jabolko / poletna, zgodnja, zimska jabolka / obirati, otresti jabolka; pren., vznes. zlato jabolko svobode // redko jablana: cvetoče jabolko; nasad jabolk / divje jabolko lesnika 2. v zvezi granatno jabolko nizek južni grm z rdečimi cveti ali njegov rdeči sad: košarica granatnih jabolk 3. pog. Adamovo jabolko: iz vratu mu je štrlelo jabolko / neprestano ga draži na kašelj v jabolku v grlu 4. jabolku podoben okrogel predmet: jabolko na zvoniku se lesketa; pozlačeno jabolko / jabolko pri palici glavič / redko široko razprte oči z navzven obrnjenimi očesnimi jabolki zrkli 5. redko ploščata kost v kolenu; pogačica: od padca je imel na jabolkih posneto kožo ● ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; knjiž. jabolko spora, razdora stvar, ki je vzrok spora, razdora; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši ◊ agr. prinčevo jabolko podolgovato jabolko z rdečimi progami; bot. volčje jabolko rastlina z belimi, rumenkastimi ali vijoličastimi cveti in čašo, ki postane ob zoritvi jagodastega ploda mehurjasta, Physalis; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; um. vladarsko jabolko predmet v obliki krogle kot znamenje vladarske oblasti ♪
  8.      jadrálec  -lca [tudi u̯c] m (ȃ) kdor se ukvarja z jadranjem: a) tekmovanje jadralcev in padalcev / usposabljanje letalskih jadralcev b) nastop veslačev in jadralcev / prvi jadralci okoli sveta ◊ zool. jadralec dnevni metulj bledo rumene barve s črnimi progami, Graphium podalirius; jadralci lastovkam podobne ptice, Apodiformes ♪
  9.      jámarica  -e ž (ȃ) zool. raca selivka z rdečim kljunom in rdečimi nogami; votlinska gos ♪
  10.      jàz  mêne zaim., mêni, mêne, mêni, menój in máno, enklitično rod., tož. me, daj. mi (ȁ) 1. izraža osebo govorečega, gledano z njegovega stališča a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem domov, ti pa moraš ostati; bolje ga poznaš kakor jaz; nav. ekspr.: še jaz bi tega ne zmogel; z njim bom že jaz obračunal; pa če ti jaz rečem, da je res; jaz zase ne dvomim o tem; elipt.: »kdo je to ukazal?« »Jaz«; jaz pa kmet, kje neki! jaz da bi lagal! / pog., iron. poznam jaz tebe in tvojo pridnost / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na sestanek pojdeva oče in jaz; jaz, neumnež, sem mu verjel; ekspr. reva jaz, ki sem sama b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče mene, ampak njega; meni ne verjameš; meni se zdi, da ima prav / nič se me ne boj; slika mi je všeč; mi res ne verjameš; to me zanima / pog.: mi ni znano, kdaj pride; me ne briga dosti, kaj počne / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju me veseli, da vas spoznam c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez mene ne pojdeš nikamor; stopi sem k meni; stoji pri meni; pojdi z menoj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljal je čezme; name so pozabili; pridi pome; naj stopi predme; ne sili vame; vsi delajo zame; raba peša oči vseh so obrnjene v mé // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: mene ne bo doma; sanja se mi; strah me je; z menoj je drugače moj položaj je drugačen / knjiž. govoriti mi je o poeziji govoriti moram 2. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime mi je Jože; mati mi je zbolela; roka se mi trese; avto mi noče vžgati / ekspr. vsi so mi priča, da je res; vznes. bodi mi brat 3. ekspr., v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: poberi se mi; bojim se, da mi še zboli; ti si mi pravi navihanec; otroci, da mi boste v šoli pridni! ● pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; pog., ekspr. zaradi mene lahko kar gre temu ne nasprotujem; pog. dobiva se pri meni v mojem stanovanju; pog., ekspr. zaleže za dva mene za dva taka, kakor sem jaz; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: vsak stavek začne z jaz; prim. mi, midva, bogami ♪
  11.      jázbečar  -ja [bǝč] m (ȃ) majhen lovski pes z zelo kratkimi nogami in dolgim trupom: lovec z jazbečarjem / kratkodlaki jazbečar ♪
  12.      ječánje  -a s (ȃ) glagolnik od ječati: iz sobe se je slišalo milo, tiho ječanje; ječanje pretepenih tovarišev / ječanje dvigal, lesa pod nogami ♪
  13.      ječáti  -ím nedov., jéči in jêči; jéčal in jêčal (á í) 1. dajati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: bolnik je vso noč stokal in ječal; ječal je v spanju; milo, žalostno ječati; pren. duša ječi od žalosti ∙ ekspr. zgrudila se je in ječala: odpustite mi govorila s slabotnim, žalostnim glasom // ekspr. dajati ječanju podobne glasove: kostanji so ječali v burji; plesali so, da je pod ječal pod nogami // ekspr. ječeč se premikati: vozovi ječijo v breg / veter ječi skozi gozd 2. ekspr., v zvezi s pod, v biti v neugodnem položaju, trpeti: dežela ječi pod težo imperialistične vojne; ječati pod tujim jarmom, v suženjstvu ječé: vrata so se ječe odprla; nekaj brezobličnega se je ječe zvijalo pod odejo ječèč -éča -e: ranjeni pes je ječeč ležal v grmu; ječeči glasovi; v burji ječeči macesni ♪
  14.      jéž  -a m (ẹ̄) 1. majhna gozdna žival s kratkimi nogami in z bodicami po zgornjem delu telesa: jež piha, teka, se zvije v klobčič ∙ redko ostriči si lase na ježa zelo na kratko, tako da stojijo pokonci; ostriči se na krtačo // torta v obliki ježa: nabosti ježa z mandeljni 2. navadno v zvezi morski jež majhna morska žival z bodicami, podobna kepi; morski ježek: odstraniti morske ježe s kopališča 3. grad. težek valj s stožčastimi izboklinami za tlačenje zemlje: utrjevati napeljane plasti z ježi ◊ voj. štirikraka ovira iz betona ali železa, ki se uporablja proti oklopnim vozilom ♪
  15.      júžina  -e ž (ú) 1. nar. kosilo: kuhati južino; prinesti južino na mizo / kupiti meso za južino / biti, ostati pri južini 2. nar. malica: nesti južino na travnik; dati delavcem zajtrk, južino in kosilo; vzeti kos kruha za južino / mala južina popoldanska malica ∙ nar., ekspr. pet takih ukrotim za malo južino zelo lahko, brez večjega truda premagam 3. zastar. hrana, jed: ptiči si iščejo južino 4. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina; noge ima tanke kot suha južina ♦ zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in z dolgimi nogami, Opilionidea // slabš. zelo suh, slaboten človek: kaj bi se bal te suhe južine / kot psovka molči, ti suha južina ♪
  16.      k  predl., pred k in g h, z dajalnikom 1. za izražanje cilja, ki (naj) ga gibanje doseže: iti k oknu; izlet k Savici / prestaviti stol od mize k postelji / privezati h kolu; sesti k peči / iti k brivcu; pog. hoče (iti) k železnici v železniško službo; pren. iti k izpitu, k poroki; prisiliti k pokorščini // za izražanje splošne usmerjenosti: obrniti se k oknu; steza pelje k vodi; pren. nagnjenje k jezi 2. za izražanje dodajanja, dopolnjevanja: dokupiti njivo k posestvu / pripombe k osnutku; prispevek k utrditvi samoupravljanja; elipt. k točki 2 zakona / pripisati obresti (h) glavnici; priključitev Primorske (k) Sloveniji 3. za izražanje pripadnosti: zajec spada h glodavcem; prištevajo ga k modernistom 4. za izražanje namena: zbrati se k posvetovanju; iščemo delavca (za) k stroju / napravlja se k dežju; star. pripravljati se k odhodu na, za odhod; star. zaigrati k plesu za ples // za izražanje primernosti: kakšne rokavice nosiš k temu kostimu? 5. za izražanje vzroka: čestitati k diplomi, uspehu 6. redko za izražanje bližine časovni meji; proti: napad pričakujejo k jutru / obišči nas k novemu letu ● ne bo ga več k nam v našo hišo, v naš kraj; k sebi klic živini na levo; pog. ne da k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; nižje pog. iti k nogam peš; star. vrne se k letu čez eno leto; star. to mu ne bo k pridu v prid; zastar. obsoditi k smrti na smrt; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; pog. iti k vojakom služit vojaški rok; zastar. k zadnjemu te vprašam zadnjič ♪
  17.      káj  čésa zaim., čému, káj, čém, čím (ā ẹ̄) 1. izraža vprašanje po neznani stvari, pojavu: kaj leži na mizi? kaj se je zgodilo? iz česa je to narejeno? čemu se smeješ? kaj vidiš? na kaj misliš? po kaj si prišla? o čem govoriš? s čim se igraš? / nav. ekspr., s samostalniško rabljenim pridevnikom: kaj lepega si prinesel? kaj takega si mu povedal, da je ves prebledel? kot nagovor kaj bo dobrega? kakšne novice prinašate; kaj želite / elipt.: kaj boš pa zdaj; kaj pa, če ga ne bo? E, kaj, nič ne bo; kaj pa dežnik, ali ga imaš; denar ima, ali kaj, ko pa ne ve kam z njim; pog., kot vprašanje po nerazumljeni trditvi Kaj? prosim / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vseeno mi je, kaj ljudje govorijo; elipt. s tovariši se pogovori, kako in kaj // v neosebni rabi izraža vprašanje po neznanem sploh: kaj je švignilo čez cesto, maček ali senca? kaj je zaropotalo po stopnicah? 2. v povedni rabi izraža vprašanje po opredelitvi, stanju osebka: kaj je ta človek (po poklicu)? kaj je to? / elipt. menda je pijan ali kaj ● kaj (pa) je kaj se dogaja; ekspr. kaj je spet izraža nestrpnost, nejevoljo; kaj ti je, ali si bolna izraža vprašanje po stanju, razpoloženju; ekspr. le kaj je na njej, da je tako privlačna izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej; ekspr. kaj bo iz tega izraža skrb, strah pred prihodnostjo; ekspr. misli, da je bogve kaj zelo pomemben, imeniten; pog. kaj, če bi šla v kino izraža željo, predlog; ekspr. kaj revež, da je le pošten izraža pomembnost prve, predhodne trditve; ekspr. kaj za to, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. to so res velike reči, kaj meniš izraža močno podkrepitev trditve; ekspr. kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj; ekspr. oh, kaj sem dočakal kako velika nesreča me je zadela; ekspr. kaj hočemo, stari smo izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi; žarg. kaj si imel v matematiki katero oceno; ekspr. kaj ne poveste, da je res ušel izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. kaj vse ti (ne) pride na misel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. odšel je kaj vem kam ne ve se kam; pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; ekspr. toliko piješ, le čemu je to podobno izraža nejevoljo; po čem je vino izraža vprašanje po ceni; ne vem, pri čem sem kakšen je moj položaj; ne ve, s čim naj plača s katerim plačilnim sredstvom; izraža nezmožnost plačila; neprav. ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako ♪
  18.      kàj  in kaj prisl. (ȁ) 1. izraža manjšo količino ali mero: gotovo ima kaj dolga; prinesi čaja pa še kaj prigrizka / fant rad kaj pomaga pri hiši; najbrž sta se kaj sprla / ekspr. bolnik komaj kaj spi / ekspr. pa nikar kaj ne zamerite 2. v vprašalnih ali odvisnih stavkih izraža nedoločeno količino ali mero: ali ima kaj dolga? ali je bilo pri vas kaj več dežja? ali me imaš kaj rada? / ekspr. če si kaj pameten, boš prišel / ali se kaj spozna na avto? 3. ekspr. izraža precejšnjo mero ali stopnjo: življenje je kaj žalostno; vročina je kaj kmalu padla / požirek brinovca bi se mu kaj prilegel // v nikalnih stavkih, navadno v zvezi z nič omejuje zanikanje: delati se mu nič kaj ne ljubi; nič kaj dobro nisem spal / letos ne bo kaj prida pridelka 4. v vprašalnih stavkih posplošuje vprašanje: kako je kaj doma? kakšni ljudje so kaj to? / poglejmo, kako kaj gospodarijo / elipt.: kaj pa kaj mati, ali je zdrava? pog., kot nagovor pri srečanju kako ste kaj? kako (je) kaj (z vami)? ● ekspr. fant je neroden kot le kaj, da je kaj zelo; ne vem, ali bo kaj z njim, s tem izraža dvom o uspešnosti tega, kar določa sobesedilo; ekspr. udari, če te je kaj če si upaš; ekspr. vas ni daleč, pol ure nimate kaj hoditi hoje ni niti za pol ure; ekspr. daj mu denar. Še kaj, da ga bo zapravil izraža močno zanikanje; ekspr. ne more si kaj, da se ne bi smejal mora se smejati; ne more se zdržati smeha; ekspr. ali sem kaj preveč rekel kaj neprimernega, žaljivega; pog. vrne se čez leto dni ali kaj približno čez eno leto ♪
  19.      kakó  prisl. (ọ̄) 1. izraža vprašanje po načinu dejanja, dogajanja, stanja: kako je z njegovo boleznijo? kako si to dosegel? kako naj ti pomagam? / kako ti je ime? kako se pišeš? / kot nagovor, zlasti pri srečanju: kako je, fantje? kako (je) kaj (z vami)? pog. kako se imaš? kako (ti) gre? kako se počutite? pog. kako ste kaj? elipt. kako pa kaj družina? / elipt. kako (to), da še niste odpotovali? / kot vprašanje po nerazumljeni trditvi kako? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: nič se ne spominja, kdaj in kako je prišel domov; elipt. človek zabrede, da sam ne ve kako // izraža vprašanje po meri ali stopnji povedanega: kako dolgo si že tukaj? kako velik je tvoj brat? kako si zadovoljen z uspehom? / povej, kako ti ugaja film 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi kako da izraža vprašanje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kako da sosedovih ni več k nam? kako da si to naredil? zakaj 3. v vezniški rabi, z oslabljenim pomenom, v pripovednih odvisnih stavkih, z glagoli zaznavanja za dopolnjevanje nadrednega stavka glede na predmet: začutil je, kako mu nekaj leze po roki; videl sem, kako je padel pod avto / ali slišiš kosa, kako poje? / ne zaveda se, kako je žena hudo bolna da 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo povedanega: kako čudovita dolina; kako živo si ga predstavljam; publ. veliko za našo zgodovino še kako dragocenih dokumentov pa je za vedno izgubljenih / kako se mi smili; kako ga je škoda; kako vesel sem, da si prišel; elipt. prav ima, pa še kako prav // v retoričnem vprašanju izraža močno začudenje, zavrnitev: kako si še upaš priti sem; kako, ali naj čakam do sodnega dne / če se njemu ni posrečilo, kako se bo tebi 5. izraža nedoločen, poljuben način: uredi stvar kako drugače; pot boš že kako našel / elipt. bomo že kako tudi brez tebe delali, shajali, uredili ● ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje; žarg., šol. kako so si stranice v trikotniku? v kakšnem razmerju; pog. kako je zunaj, ali še dežuje? kakšno vreme je; ekspr. popotniku je nič kako odleglo zelo; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog., ekspr. da bi ti pomagal? Saj veš kako izraža močno zanikanje, zavrnitev; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako ♪
  20.      kàm  prisl. (ȁ) izraža usmerjenost v nedoločen, poljuben kraj ali dosego tega kraja: ali boš kam odpotoval? le redko ga kam povabijo; pojdi v Ljubljano ali kam drugam; skril se bom kam, kjer me ne poznajo, v hribe kam / dospeti, priti kam; elipt. fant mora kam proč / mislili smo, da si kam šel; pridelka je toliko, da ga ne bodo imeli kam spraviti ∙ ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; nar. pojdi kam, da se res ženi beži no, beži; saj ni mogoče; prim. malokam, marsikam, redkokam ♪
  21.      kardinál  -a m (ȃ) 1. najvišji dostojanstvenik v rimskokatoliški cerkvi: kardinali volijo papeža / imenovati nove kardinale 2. agr. jesensko jabolko z rdečimi progami ali kardinalsko rdeče barve: trgati kardinale / pisani kardinal; rdeči kardinal ◊ agr. kardinal trta z zgodaj zorečimi rdečimi grozdi z debelimi jagodami; breskev z rumenkastim mesom in rdečo lupino; zool. kardinali ptice pevke z živo pisanim perjem in perjanico, ki živijo v Severni Ameriki, Fringillinae ♪
  22.      kávka 1 -e ž (ȃ) 1. ptica golobje velikosti s srebrno sivimi očmi: kričeče kavke; stolp je obletavala jata črnih kavk ♦ zool. planinska kavka gorska ptica s črnim perjem, rumenkastim kljunom in rdečkastimi nogami, Pyrrhocorax graculus 2. slabš. neumna, nespametna ženska: stare kavke spet regljajo; je prava kavka / kot psovka ti prekleta kavka ♪
  23.      klamáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. ekspr. počasi, nerodno hoditi: nekaj delavcev je klamalo po poljski stezi; trudno klamati proti domu / klamal je brez cilja // redko hoditi, iti: moral je peš klamati več ur 2. nar. gorenjsko sanjati, blesti: vso noč je klamal o gamsu ♪
  24.      klókati  -am tudi klóčem nedov. (ọ̑) 1. oglašati se z glasom klok: koklja je glasno klokala in vabila piščance // navadno v zvezi s kokoš kazati nagnjenje za valjenje piščancev: kokoš nič ne nese, spet kloka 2. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju vode čez kako oviro: voda se je ob skalah penila in klokala / nagnil je kozarec in pil, da je pijača glasno klokala / brezoseb. pod nogami mu je klokalo // ekspr. slišno, hlastno piti: glej ga, kako kloka / ne klokaj, da se ti ne zaleti 3. ekspr. dajati pretrgane, zamolkle glasove: od smeha se je kar tresel in klokal klokáje: klokaje piti klokajóč -a -e: klokajoč smeh ♪
  25.      klóp  -í ž, daj., mest. ed. klópi (ọ̑) podolgovata lesena, kamnita priprava z nogami, podstavki za sedenje (več oseb): pred hišo je stala klop; leči na klop; sekiro je vrgel pod klop; sedeti na klopi; kamnita, lesena klop; klop ob steni, pri peči / posedli so po klopeh / kotna klop iz dveh krakov; vrtna klop; klop za obtožence // priprava v (šolskem) razredu iz sedeža in mize: sedi v prvi, zadnji klopi / knjige so spravili pod klop na polico klopi / oslovska klop nekdaj navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci // taka priprava s klečalnikom: ko je stopil v cerkev, so bile klopi že zasedene / sedi v stranski klopi ● pog. kar hitro ga je položil na klop premagal; ekspr. nismo kar za pod klop nismo še tako slabi, brez moči; žarg., šol. poslati učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno; ekspr. to je bilo takrat, ko smo še v klopeh sedeli hodili v šolo; vznes. zasedel je poslansko klop postal je poslanec; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja; pog. drgniti, guliti hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati ◊ šport. kazenska klop pri hokeju na ledu klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška; (telovadna) klop nizka klop za telesne vaje, zlasti v sedenju, ležanju ♪

   76 101 126 151 176 201 226 251 276 301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA