Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

finta (1)

1.      fínta  -e ž (ȋ) 1. pog. prevara, zvijača: pozna njihove finte; to je že stara finta 2. šport. gib pri športni igri, ki naj zmede nasprotnika: pred dvobojem je še enkrat ponovil vse svoje sunke in finte ♪