Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

film (476-500)


  1.      obdeláva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od obdelati ali obdelovati: a) obdelava zemlje s kmetijskimi stroji b) površinska obdelava; obdelava kamna, kovin, posekanega lesa / publ. slikarska obdelava ozadja oblikovanje c) strojna obdelava podatkov č) dramska obdelava motiva; monografska obdelava delavskega gibanja d) podrobnejša obdelava nekaterih vprašanj e) obdelava lesa ◊ film. obdelava filma tehnično delo s filmom po končanem snemanju; lit. obdelava literarnega dela raziskava po določenih kriterijih; teh. mehanska obdelava s katero se materialu spreminja oblika; toplotna obdelava načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti 2. s prilastkom način, kako je kaj obdelano: nenavadna obdelava motiva / zemlja zaradi ustrezne obdelave dobro rodi obdelanosti ♪
  2.      obdelováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati // žarg., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti // na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav 3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati // načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih // publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja 4. žarg. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko 5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji 6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal ◊ šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati obdelován -a -o: lastnosti obdelovanega materiala; dobro obdelovana zemlja ♪
  3.      obésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti ♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi ● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati obésiti se 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo ● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega ♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso ♪
  4.      objektív  -a m (ȋ) film., fot. sistem leč v fotografskem aparatu, kameri za prenašanje slike predmeta, pojava na filmski trak, fotografsko ploščo ali sistem leč za projiciranje: naravnati, nastaviti objektiv / zamenjati objektiv; objektiv kamere / mehčalni objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek; normalni objektiv pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; širokokotni objektiv pri katerem je goriščna razdalja manjša od diagonale formata negativa ∙ žarg., film., fot. dobiti kaj v objektiv v vidno polje objektiva; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal // fiz. gledanemu, fotografiranemu predmetu, pojavu bližnja leča ali sistem leč kake optične priprave: akromatični objektiv; objektiv daljnogleda; objektiv in okular ♪
  5.      objektivizácija  -e ž (á) glagolnik od objektivizirati: objektivizacija notranjega monologa v filmu ni uspela / ta umetnina je objektivizacija pesnikove duhovne zrelosti ♪
  6.      oblepíti  in oblépiti -im, tudi oblépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. z lepljenjem obdati kaj s čim: oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami / oblepiti okna in vrata s tesnilom / ekspr. zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato 2. z lepljenjem narediti, da je kaj na čem: oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev; oblepiti vozilo z nalepkami; pren., ekspr. oblepiti koga z negativnimi etiketami oblépljen -a -o: s hotelskimi nalepkami oblepljen kovček; s strjeno krvjo oblepljena roka ♪
  7.      oborožíti  -ím dov., oboróžil (ȋ í) opremiti z orožjem: oborožiti borce; oborožiti se za napad; oborožiti se z mitraljezom, avtomatskim orožjem, puško; četa se je dobro oborožila; pren., ekspr. oborožiti študente s potrebnim znanjem; za to potovanje se je oborožil s fotografskim aparatom in filmsko kamero ∙ ekspr. oborožiti se od nog do glave, do zob zelo dobro oborožèn -êna -o 1. deležnik od oborožiti: oboroženi borci, stražarji; dobro oborožena četa; ladja je oborožena s protiletalskim orožjem; oboroženo spremstvo; biti oborožen s puško, raketnim orožjem; dela se je lotil oborožen s potrebnim znanjem 2. pri katerem se uporablja orožje: oborožen napad; oborožena akcija ♦ voj. oborožen spopad spopad oboroženih sil ene države z oboroženimi silami države, ki napade; oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; oborožena vstaja ♪
  8.      obračílen  -lna -o prid. (ȋ) fot., v zvezah: obračilni film film s posnetki, na katerih svetla in temna mesta ustrezajo resničnosti; barvni obračilni film barvni film s posnetki, na katerih barve ustrezajo resničnosti; obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv ♪
  9.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪
  10.      obŕten  -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na obrt: a) obrtna dejavnost; obrtna storitev / obrtna delavnica; obrtna zadruga; obrtno podjetje / obrtni izdelki / obrtni davek davek od obrtne dejavnosti; poljud. obrtni list dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti b) obrtni del filmske umetnosti; obvladati obrtno stran pisanja ◊ šol. obrtna nadaljevalna šola do 1945 poklicna šola obŕtno prisl.: obrtno se ukvarjati z mizarstvom ♪
  11.      obstrèt  -éta m (ȅ ẹ́) knjiž. 1. sij, lesk okrog česa, ob čem: lunin obstret / večerni obstret zarja, sij 2. svetniški sij, gloriola: zlat obstret / nič ni izgubil od svojega obstreta; obstret zmagoslavja ◊ fot. odboj svetlobnih žarkov s hrbtne strani plošče, filma nazaj v emulzijo ♪
  12.      obzórnik  -a m (ọ̑) 1. periodična publikacija ali stran, rubrika v časopisu s specializirano vsebino: izdajati obzornik; objaviti v obzorniku; uredništvo obzornika / filmski obzornik predfilm z izbranimi aktualnimi vestmi; kulturni obzornik; televizijski obzornik krajša oddaja z izbranimi vestmi iz tekočega dogajanja 2. knjiž. obzornica: svetel obzornik / sonce zahaja za obzornikom za obzorjem ♪
  13.      obzórniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obzornik: obzorniške vesti / obzorniški film ♪
  14.      ocenjeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ocenjuje: določiti ocenjevalce za kaj / rokopis je dolgo ležal pri ocenjevalcu; filmski ocenjevalci / ocenjevalci vin ♦ šol. pri izpitu so trije ocenjevalci ♪
  15.      ocenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina // knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja ♪
  16.      odlíčen  -čna -o prid., odlíčnejši (í ȋ) 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir; odličen zrak; odlične ceste; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna; ima odlično srce zelo zdravo // ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: odličen oče je; odličen športnik; na treningu je bil odličen; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: odličen načrt; odlična zamisel / odličen začetek 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: plavalec je zmagal z odličnim časom; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja // velik, obilen: ima odlične dohodke; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem 3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje: odlična novica; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko zelo pozitivno, pohvalno // ki prinaša velike gmotne koristi: odličen poklic, položaj; sklenil je odlično kupčijo 4. s širokim pomenskim obsegom ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste: postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi častnem, najbolj vidnem; mož odličnega vedenja uglajenega, izbranega / seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki // ki ima visok družbeni položaj: soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta ◊ šol. odlični uspeh uspeh s povprečno oceno odlično; odlična ocena najvišja pozitivna ocena odlíčno 1. prislov od odličen: odlično je opravil nalogo; odlično režiran film ♦ šol. fizika: odlično 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: odlično je, da si spet tu / kot vzklik režiser zaploska: odlično, odlično odlíčni -a -o sam.: odličnim ni treba delati sprejemnega izpita odličnim učencem; izdelati z odličnim z odličnim uspehom ♦ šol. dobiti odlično iz matematike najvišjo pozitivno oceno ♪
  17.      odméven 1 -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (močno) odmeva: odmevni klici / odmeven hodnik, prostor; pren., knjiž. ta film dojame le človek z odmevno duševnostjo 2. publ. ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja: odmevni politični dogodki; odmevni znanstveni izsledki / četrtkova televizijska oddaja je zelo odmevna cenjena, priznana ♪
  18.      odobríti  -ím dov., odóbril (ȋ í) 1. izraziti soglasje s čim: večina je predlog odobrila / komisija je film odobrila; cenzura je spis odobrila / poročila o dogodku še niso odobrili za javnost // izraziti soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobriti komu dopust / prošnjo so mu odobrili / odobriti patent / odobriti kredit, posojilo 2. narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: odobriti učni načrt; odobriti knjigo za šolsko rabo odobrèn -êna -o: odobren s posebnim odlokom; nagrada je že odobrena ♪
  19.      odpásti  -pádem dov., stil. odpàl odpála (á ā) 1. zaradi popuščenih vezi, stika prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: roža se suši, listi so že odpadli; omet je na več mestih odpadel; zreli sadeži sami odpadejo; avtomobilu je odpadel blatnik; ekspr. zdelo se mu je, da mu bo roka odpadla, tako je bilo težko / redko lasje so mu odpadli izpadli; ščit in sulica sta mu odpadla padla iz rok; pren. vsa skrb je odpadla z njegove duše ∙ ekspr. zdi se, da je vse odpadlo z njega da nima več skrbi, težav 2. prenehati biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti: na začetku so imeli dosti pristašev, počasi pa so drug za drugim odpadli; odpasti od narodnosti, vere / v sreči so bili z njim, v nesreči pa so odpadli // odpovedati udeležbo, članstvo: prijavilo se jih je precej, vendar jih bo nekaj odpadlo; sprejeli vas bomo, če bo kdo odpadel / zaradi manjšega števila učencev sta odpadla dva učitelja sta bila manj, nista bila več potrebna 3. prenehati biti, obstajati: prihodnje leto bo nekaj paralelk zaradi premajhnega števila dijakov odpadlo / ob takih dokazih njegovi pomisleki morajo odpasti so nepotrebni, neutemeljeni; razlike v izobraževanju bodo odpadle izginile, jih ne bo več ♦ lingv. polglasnik je na tem mestu odpadel // ne nastopiti, se ne zgoditi v določenem času: ob praznikih pouk odpade; zaradi bolezni je napovedana predstava odpadla je ni bilo; zadnja točka programa je odpadla 4. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z na, za izraža, da kdo je, postane deležen tega, kar izraža samostalnik: čim manj jih je, tem večji znesek odpade na osebo; publ. upal je, da bo tudi nanj, zanj kaj odpadlo da bo tudi on kaj dobil / publ.: na travnike in pašnike odpade dobra četrtina Slovenije travnikov in pašnikov je; del denarja odpade za nakup opreme se bo uporabil, oddelil 5. pog. biti nesprejemljiv, neprimeren: stanovanje v višjih nadstropjih zanj zaradi starosti odpade / kopanje na tem mestu zaradi umazane vode odpade ni mogoče / kot vzklik grem v kino. Odpade. Film zate ni primeren odpádel -dla -o: odpadlo listje ♪
  20.      odpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje // izjaviti, da osebek a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari ● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi ◊ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti odpovédati se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok / odpovedati se svetu b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal odpovédan -a -o: prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje ♪
  21.      odskóčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odskok: odskočno mesto ♦ šport. odskočna deska telovadna priprava, s katere se zlasti preskakuje; (odskočna) miza del smuške skakalnice, s katerega se skakalec odrine in preide v let // publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: igranje v gledališču ji je bilo odskočna deska za nastop v filmu; zasedena dežela je postala odskočna deska za nadaljnja osvajanja ♪
  22.      odtegováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more več dotikati: odtegovati roko 2. delati, povzročati, da kdo a) ni več skupaj s kom: služba ga odteguje otrokom; odtegovati se družbi b) ne dela več česa: odtegovati koga od dela c) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: tožila je, da ji odteguje otroke; odtegovati se drug drugemu; čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje č) ni več pod vplivom koga: odtegovati mladino slabi družbi / odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov 3. zmanjševati izplačilo za določen znesek: odtegovati od osebnih dohodkov; odtegujejo mu za nakup pralnega stroja; vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegovati pomoč; začela mu je odtegovati naklonjenost ni mu bila več naklonjena ● knjiž. plevel odteguje zemlji hranljive snovi jemlje; knjiž. odtegovala je oči njegovemu pogledu ni se hotela spogledati z njim; knjiž. odtegovati komu poglede ne hoteti gledati ga odtegováti se knjiž. izogibati se, izmikati se: dolgo se je odtegoval vojaški službi / odtegovati se plačevanju prispevkov, sodelovanju ● knjiž. človek je tak, da išče, kar se mu odteguje kar se težko dobi, doseže; knjiž. ta delec se odteguje opazovanju se ne da opazovati ♪
  23.      odtemnítev  -tve [tǝm] ž (ȋ) film. postopek za ločevanje prizorov, pri katerem se iz popolne teme pokaže (naslednji) prizor: zatemnitev in odtemnitev ♪
  24.      odvíjati  -am nedov. (í) 1. z vrtenjem v določeno smer a) odstranjevati: odvijati pokrovčke; odvijati s ključem / odvijati steklenico / odvijati vijake izvijati b) delati, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odvijati in privijati matice; odvijal je žarnice, da niso mogli ponoči brati / odvijati preše // z vrtenjem dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: kar naprej odvija pipo in toči vodo 2. delati, da kaj preneha biti a) zavito: odvijati pošiljke; počasi je odvijal zavitek b) ovito: odvijati obvezo; odvijati papir c) navito: odvijati volno, vrvico / odvijati klobčič 3. nar. koroško odkimavati: ob njegovih besedah je odvijal z glavo ● knjiž. filmsko zgodbo je odvijal, kakor se je je spominjal junak razpletal; zastar. noče mu pomagati, celo odvija mu ga ovira, mu nagaja; ekspr. klobčič se je končno začel odvijati potek dogodka je postajal jasen, znan odvíjati se publ. potekati: delo se v redu odvija / promet se odvija v tej smeri / dogodki se hitro odvijajo hitro nastopajo drug za drugim / z oslabljenim pomenom: med reprezentancama se odvija ogorčen boj reprezentanci se ogorčeno borita; spopad se odvija po vsej dolžini fronte spopadajo se ● knjiž. čas se hitro odvija teče, mineva odvijajóč -a -e: odvijajoč volno je pela; odvijajoča se nit; hitro odvijajoče se dejanje ♪
  25.      odvrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) odviti, odpreti: odvrteli so več pip, pa iz nobene ni nič priteklo ● pog. film so že večkrat odvrteli predvajali odvrtéti se prenehati se vrteti: vrtiljak se je odvrtel in otroci so skakali s sedežev / ekspr. plesalci so se odvrteli in posedli k mizi ♪

   351 376 401 426 451 476 501 526 551 576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA