Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

etan (437-461)


  1.      zgrenéti  -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os. postati grenek: sir, smetana zgreni ♪
  2.      zgrešíti  -ím tudi izgrešíti -ím dov., zgréši tudi izgréši; zgréšil tudi izgréšil (ȋ í) 1. pri metanju, streljanju ne zadeti: nameril je in ustrelil, vendar je zgrešil; zgrešiti cilj, tarčo / krogla, strel zgreši / igralec je zgrešil žogo / vtikal je ključ, pa je vedno zgrešil ključavnico 2. pri premikanju, iskanju ne videti, ne opaziti: voznik je zgrešil odcep; v temi je zgrešil pot, vrata; zgrešiti smer; v množici sta se zgrešila / hiša stoji na samem, ne boste je zgrešili; tega človeka ne moreš zgrešiti, tako izstopa // priti v položaj, ko se česa ne vidi, ne opazi več: sledil mu je v primerni razdalji, da ga ne bi zgrešil / med grmovjem je pes sled zgrešil 3. ne doseči zaželenega, pričakovanega rezultata: predstava je zgrešila svoj namen; neprodane knjige zgrešijo pravi smisel 4. ekspr. narediti napako, zmotiti se: zgrešil je, ker ga ni poslušal; za študij se je odločil nepremišljeno in je šele pozneje spoznal, da je zgrešil / zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje ● ekspr. ljudje so ga že zgrešili ga ne poznajo, prepoznajo več; ekspr. njegovo ime sem čisto zgrešil se ga ne spomnim; ekspr. fant je zgrešil pravo pot ravna, dela nepravilno, moralno oporečno; take priložnosti gotovo ne boš zgrešil zamudil zgrešèn tudi izgrešèn -êna -o 1. deležnik od zgrešiti: zgrešen cilj; zgrešena smer; uprizoritev je bila igralsko in režijsko zgrešena 2. ekspr. napačen, neprimeren: zgrešen ukrep; zgrešena naložba; zgrešena politika; tako ravnanje je popolnoma zgrešeno / zgrešeno življenje; prisl.: zgrešeno razlagana pesem ♪
  3.      zidárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na zidarje ali zidarstvo: zidarsko delo / zidarski mojster, pomočnik / zidarska žlica; zidarsko kladivo ♦ grad. zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk; obrt. zidarski izravnalnik priprava za izravnavanje navadno z malto ometane površine ♪
  4.      zmájarstvo  -a s (ȃ) dejavnost, ki je v zvezi z letanjem, s spuščanjem z zmaji: razvoj zmajarstva / prvenstvo v zmajarstvu ♪
  5.      zmésti  zmédem in zmétem in zmêsti zmêdem in zmêtem dov., stil. zmèl zméla in zmêla (ẹ́; é) narediti, da se iz smetane izloči maslo: zmesti smetano ♪
  6.      zmêsti  zmêtem tudi zmêdem dov., zmêtel in zmétel zmêtla tudi zmêdel in zmédel zmêdla, stil. zmèl zmêla (é) s pometanjem spraviti kam: zmesti smeti k vratom; zmesti na kup ♪
  7.      zmetáti  zméčem dov., zmêči zmečíte; zmêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti kaj a) kam: zmetati seno na svisli; zmetati vse na tla, skozi okno; zmetati star papir v koš / ekspr. letala so zmetala bombe na mesto spustila / zmetati veje na kup b) s česa: zmetati drva z voza 2. pog., ekspr. porabiti, potrošiti: za obleko zmeče veliko denarja; za to bi lahko zmetal celo premoženje ● pog., ekspr. zmetati hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. zmetati stvari v kovček hitro, brez reda spraviti; ekspr. zmetati vse v en koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ves svoj prezir mu je zmetal v obraz brez obzirov izrazil; ekspr. v naglici je nekaj zmetal na papir napisal; prim. izmetati ♪
  8.      zmetávati  -am nedov. (ȃ) 1. z metanjem spravljati kaj a) kam: zmetavati seno na svisli / zmetavati gnoj na kup b) s česa: zmetavati drva z voza 2. pog., ekspr. porabljati, trošiti: za neumnosti zmetava denar; prim. izmetavati ♪
  9.      zmíksati  -am dov. (ȋ) pog. zmešati, stepsti, zmleti z mešalnikom: zmiksati sadje, smetano ♪
  10.      zmrazíti  -ím tudi zmráziti -im dov., zmrázil (ȋ í; ā ȃ) nav. 3. os. 1. brezoseb. začutiti mraz, drgetanje: ko je stopil iz hiše, ga je zmrazilo; zmrazilo ga je po hrbtu, po vsem telesu; od strahu ga je zmrazilo; ob pogledu na ponesrečenca jo je zmrazilo; tako je zavpila, da je vse zmrazilo 2. ekspr. povzročiti neprijetne občutke: njeno govorjenje ga je zmrazilo; prizor jo je zmrazil zmrazíti se, tudi zmráziti se knjiž. postati mrzel: proti jutru se je zrak zmrazil; brezoseb. po dežju se rado zmrazi zmrážen -a -o tudi zmražèn -êna -o in zmrázen -a -o tudi zmrazèn -êna -o: bil je ves zmražen ♪
  11.      zmrzlína  -e ž (í) 1. zmrznjena vlažna snov: zmrzlina je razgnala zid, zrahljala preorano zemljo; sonce taja zmrzlino; trda zmrzlina 2. grad. ledena tvorba, nastala zaradi zmrznjenja zemljine zgornjega dela ceste: zmrzline so poškodovale asfalt; ceste so polne zmrzlin 3. gastr. sladoledu podobna ledena krema iz jajc, smetane in dodatkov: pripraviti zmrzlino; postreči z zmrzlino 4. med. poškodba kože, tkiva zaradi daljšega delovanja mraza: dobiti, imeti zmrzline; zmrzlina na nogi; ozebline in zmrzline 5. agr. poškodba rastlinskega tkiva zaradi zmrznjenja: z dimom varovati drevje proti zmrzlinam / nočne, spomladanske zmrzline rastlin ♪
  12.      zorílnik  -a m (ȋ) agr. velika posoda iz nerjavnega jekla za zorenje smetane: pretočiti smetano v zorilnike ♪
  13.      zoríti  -ím nedov. (ȋ í) delati, povzročati, da postane kaj zrelo: sonce zori češnje; topli dnevi zorijo sadje in ajdo / ekspr. robida je zorila svoje črne jagode // delati, povzročati, da kaj doseže potrebno, ustrezno kakovost: zoriti smetano; vino sam zori in ustekleničuje; pren. življenje ga zori; tri leta je zoril svojo idejo zorjèn -êna -o: pravilno zorjen sir ♪
  14.      zrešetáti  -ám tudi izrešetáti -ám dov. (á ȃ) 1. agr. odstraniti pleve, smeti s sunkovitim premikanjem rešeta: zrešetati žito 2. ekspr. natančno proučiti, obdelati, navadno zaradi ocenjevanja, odločitve; pretresti: zrešetati predlog ● ekspr. cel rafal je zrešetal v demonstrante izstrelil zrešetán tudi izrešetán -a -o: zrešetano žito ♪
  15.      zvézati  in zvezáti zvéžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa narediti, da to je, ostane skupaj: zvezati živali noge; zvezati pisma s trakom; roke so mu zvezali na hrbtu; rahlo, trdno zvezati / zvezati snope; vse koruzne storže so že zvezali; zvezati dračje v butaro; zvezati lase v čop / zvezati latvico, lonec za zaščito, trdnost obdati z žico // na tak način narediti, izdelati: zvezati metlo, šopek; zvezati splav // z namestitvijo vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga narediti, da se ne more gibati, premikati: tatu so ujeli in zvezali; morali so ga zvezati, tako je otepal z rokami in nogami 2. s prepletanjem in zategnitvijo narediti, da nastane iz dveh ali več kosov, stvari celota: zvezati dve ali več niti; neločljivo zvezati / zvezati glasove v besede // povezati: zvezati vasi s cestami / zvezal se je z največjimi pokvarjenci 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami narediti, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: zvezati kovinske, lesene dele; zvezati ostrešje; zvezati električne vodnike; zvezati s klini, kovicami; zvezati na greben in utor // elektr. vzpostaviti stik, zvezo: zvezati aparate z električnim tokom; zvezati prevodnik z zemljo; vzporedno, zaporedno zvezati 4. obrt. sešiti, zlepiti (natisnjene) pole in jih spojiti s platnicami in hrbtom: zvezati knjigo, zvezek; natisniti in zvezati 5. narediti, da ima kdo s kom kaj skupnega: petje v zboru ju je zvezalo / prijateljstvo ju je tesno zvezalo 6. ptt narediti, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: telefonist zveže z interno številko / vse telefonske aparate so zvezali na eno linijo ● ekspr. nemoč mu je zvezala korake povzročila, da ni mogel hoditi; ekspr. svoje življenje je zvezala s človekom, ki ga ni ljubila poročila se je zvézan -a -o: zvezan sveženj vejic; z železnimi obroči zvezani stebri; kozolca sta zvezana s skupnim ostrešjem; zvezanega so peljali skozi vas; počuti se, kot bi bil zvezan; ugodnosti, zvezane s službo ∙ ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega ♪
  16.      zvézen  -zna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na zvezo, federacijo: zvezna ureditev / zvezna država / zvezni davki; zvezni organi; zvezni zakon; zvezna skupščina, vlada / zvezni sekretar za zunanjo trgovino; Zvezni izvršni svet / v nekaterih državah zvezni kancler 2. ki kaj veže, povezuje: zvezni rovi; zvezna cesta Ljubljana—Celje // vézen: zvezni deli cevi / bil je zvezni člen med organizacijama 3. ki je, poteka brez presledkov, prekinitev: zvezno opazovanje, premikanje / zvezna črta, vrsta / stene in strop v rudniku morajo biti zvezni ◊ fiz. zvezni spekter spekter, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; mat. zvezna funkcija funkcija, katere graf je nepretrgan; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; zvezni kapetan, trener zvézno prisl.: razvoj poteka zvezno ♪
  17.      zvezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z nameščanjem vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: zvezovati ujetnikom roke in noge; zvezovati z jermeni // z nameščanjem vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga delati, da se ne more gibati, premikati: moral je gledati, kako so zvezovali sina 2. s prepletanjem in zategnitvijo delati, da nastane iz dveh ali več kosov, stvari celota: zvezovati konce niti ♪
  18.      živána  -e ž (ȃ) knjiž. živali, ki živijo na določenem področju; živalstvo, favna: afriška živana; cvetana in živana ♪
  19.      žlíca  -e ž (í) 1. priprava iz daljšega ročaja in ovalnega vbočenega dela za dajanje v usta, zajemanje zlasti tekočih jedi: jesti, zajemati z žlico; lesena, nerjavna, srebrna žlica / od presenečenja mu je žlica padla iz rok; odložiti žlico prenehati jesti; vzeti žlico v roko začeti jesti / desertna žlica / jedilna žlica 2. navadno z rodilnikom količina, ki se lahko naenkrat zajame s to pripravo: dodati omaki žlico smetane / polna, zravnana, zvrhana žlica moke / dajati zdravilo po žlicah 3. priprava z rahlo vboklino za obuvanje čevljev: obuvati tesne čevlje z žlico / obuvalna žlica; žlica za čevlje ● ekspr. žlica mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. šteti komu žlice paziti, da ne bi kdo veliko pojedel; ekspr. nasititi koga s prazno žlico odpraviti koga s praznimi obljubami; ekspr. pri poslih je zajemal s preveliko žlico si je preveč prilaščal; knjiž. roditi se s srebrno žlico v ustih biti od rojstva premožen; ekspr. že dolgo ni imel tople žlice v ustih ni nič toplega jedel; z veliko žlico ekspr. dajati komu z veliko žlico veliko, radodarno dajati; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; ekspr. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; ekspr. zajemati življenje z veliko žlico zelo intenzivno živeti; zidarska žlica orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži; star. dajati komu skledo in žlico dajati komu hrano ◊ metal. livarska žlica orodje za oblikovanje form; teh. žlica žlici podoben vbočen del bagra za zajemanje, premeščanje materiala ♪
  20.      žógati se  -am se nedov. (ọ̄) igrati se z metanjem in lovljenjem žoge: otroci se žogajo; žogati se z novo žogo // igrati se z metanjem in lovljenjem česa sploh: žogati se s knjigami, kostanji; pren., ekspr. njihove misli so se žogale z zvezdami ♪
  21.      žónta  -e ž (ọ̑) nar. z vodo zalite skisane vinske tropine: kisati repo v žonti // tropine: iz žonte kuhati žganje / zabeliti žgance z žonto ● nar. piti žonto vino iz z vodo zalitih vinskih tropin ◊ gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke ♪
  22.      žrébec  -bca m (ẹ́) 1. odrasel samec konja: vpreči, zajahati žrebca; rezgetanje žrebcev ♦ vet. arabski žrebec; plemenski žrebec 2. ekspr. mlad, postaven, poželjiv moški: fant je pravi žrebec ♪
  23.      žrebíca  -e ž (í) 1. samica konja od prvega leta starosti do prve žrebitve: zapreči žrebico; rezgetanje žrebic 2. ekspr. mlada, postavna, poželjiva ženska: ta ženska je žrebica ♪
  24.      žvènk  žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é) 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka ● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto ♪
  25.      žvenkèt  -éta m (ȅ ẹ́) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarec se je z žvenketom razbil; žvenket razbitega stekla // žvenketanje: iz sobe se je slišal žvenket kozarcev in pribora; v noč se je razlegal žvenket orožja in topot konj ♪

   212 237 262 287 312 337 362 387 412 437



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA