Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
estet (226-228) 
- zašušljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. 1. nav. 3. os. skrivaj reči, povedati, zlasti kaj neprijetnega: zašušljali so, da je veliko poneveril; brezoseb. med ljudmi je zašušljalo / prekleti, je tiho zašušljal rekel, povedal 2. zašumeti, zašelesteti: listje je zašušljalo ♪
- zavóra -e ž (ọ̑) 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor ● star. odvaliti zavoro s ceste oviro ◊ avt.
bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice ♪
- žalíti in žáliti -im nedov. (ȋ á ā) 1. delati, govoriti kaj, kar prizadeva čast, ugled koga: ima priče, da so ga žalili; žaliti uradno osebo; žaliti koga z nedostojnimi vprašanji / žaliti čast, dobro ime koga; žaliti spomin umrlega / kot opravičilo oprostite, nisem vas hotel žaliti // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročati čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje nas žali; posmehovali so se mu, a njega to ni žalilo 2. ekspr. biti v neskladju z moralnimi normami glede česa: to žali čut za pravičnost; tako ravnanje žali javno moralo / to žali pamet, resnico // biti v neskladju z estetskimi normami glede česa: stavba žali estetski čut; v tem ni ničesar, kar bi žalilo okus; neubrano petje žali posluh; prevod žali uho 3. zastar. žalostiti: mar bi ostal doma, da ne bi žalil svoje žene; zelo ga je žalilo, da jim ne more pomagati
// žalovati za kom: žaliti umrlega tri leta ● zastar. ni žalil ne denarja ne časa ni mu bilo žal ne denarja ne časa ◊ rel. žaliti Boga kršiti božje zapovedi žalíti se in žáliti se zastar. 1. pritoževati se: zaradi tega se ni nikoli žalil; žaliti se nad kom 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku biti žal: njemu se žali nesrečnika žalèč -éča -e: moralni čut žaleč prizor; prisl.: žaleče zavrniti koga žaljivo žáljen -a -o: žaljen človek; njegov ponos je žaljen; sam.: žaljenemu je bilo zadoščeno ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226