Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ero (401-425) 
- véroizpovédanje -a s (ẹ́-ẹ̄) zastar. veroizpoved, vera: pripadniki različnih veroizpovedanj / svoboda vesti in veroizpovedanja vere ♪
- verolómen -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki prelomi obljubo, dogovor: verolomni podpisnik pogodbe / verolomno dejanje / verolomna žena nezvesta ♪
- verolómnež -a m (ọ̑) knjiž. kdor prelomi obljubo, dogovor: podleži in verolomneži ♪
- verolómnica -e ž (ọ̑) knjiž. ženska, ki prelomi obljubo, dogovor: spletkarka in verolomnica ♪
- verolómnik -a m (ọ̑) knjiž. kdor prelomi obljubo, dogovor: zaničevati izdajalce in verolomnike ♪
- verolómnost -i ž (ọ́) knjiž. lastnost, značilnost verolomnega: neiskrenost in verolomnost ♪
- verolómstvo -a s (ọ̑) knjiž. dejstvo, da se prelomi obljuba, dogovor: maščevati se komu zaradi verolomstva; biti sposoben verolomstva ♪
- veronál -a m (ȃ) farm. uspavalno sredstvo, ki dolgo deluje: smrt zaradi prevelikega odmerka veronala ♪
- veronáuk -a [-nau̯k] m (á) knjiž. verouk: iti k veronauku / učiti veronauk ♪
- veroslóvje -a s (ọ̑) veda o verah: primerjalno veroslovje ♪
- veroúčen -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na verouk: veroučna snov / veroučna knjiga / veroučna skupina ♪
- veroučítelj -a m (ȋ) knjiž. kdor poučuje verouk, zlasti duhovnik; katehet: biti veroučitelj ♪
- veroúk -a m (ū) rel. pouk o verskih resnicah, namenjen zlasti šolski mladini: obiskovati verouk; prijaviti otroka k verouku / poučevati verouk ♪
- verovánje in vérovanje -a s (ȃ; ẹ́) 1. glagolnik od verovati: arheološki dokazi o verovanju starih ljudstev / verovanje v posmrtno življenje / verovanje v čarovnice, duhove / verovanje v svojo lastno moč / zagotoviti vsakemu svobodo verovanja 2. kar se veruje v zvezi z bogom, nadnaravnimi silami: verovanje obsega tudi človekov odnos do narave, življenja; razvoj verovanja / poganska, totemistična verovanja // kar se veruje o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: zbirati verovanja in ljudske običaje; verovanje, da rož ni dobro imeti v spalnici, je staro / po ljudskem verovanju je
petek nesrečen dan 3. ekspr., navadno s prilastkom skupek kakih naukov, načel, v katera se veruje: ni mogel sprejeti novih estetskih, ideoloških verovanj ♪
- verovánjski in vérovanjski -a -o prid. (ȃ; ẹ́) nanašajoč se na verovanje: verovanjska vsebina religije / verovanjska skupnost ♪
- verováti -újem in vérovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́) 1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: raziskovali so, kako verujejo primitivna ljudstva / ateisti ne verujejo; preganjali so ljudi, ki so verovali 2. preh. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera: verovati v boga, posmrtno življenje ♦ rel. verovati v Kristusa // biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti: verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo 3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali 4. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa:
verovati v ljudi; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost 5. ekspr., z dajalnikom biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti: mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam verujóč -a -e: pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj; verujoči ljudje verni; sam.: ateisti in verujoči ♪
- véroven -vna -o prid. (ẹ́) zastar. verodostojen: verovna priča / bolj ali manj verovna hipoteza verjetna, prepričljiva ● knjiž. moralna in verovna vsebina religije verovanjska ♪
- vérovnost -i ž (ẹ́) zastar. verodostojnost: verovnost priče / verovnost novic ♪
- vseród prisl. (ọ̑) nar. zahodno povsod: vserod razširjen plevel / od vserod je bilo slišati streljanje ♪
- vsèzavérodómcesárjevstvo -a s (ȅ-ẹ́-ọ̑-á) ekspr. miselnost konservativne smeri v slovenski politiki v 19. stoletju, ki se je izražala v geslu vse za vero, dom, cesarja: vsezaverodomcesarjevstvo Kmetijskih in rokodelskih novic ♪
- zaverovánost in zavérovanost -i ž (á; ẹ́) stanje zaverovanega človeka: iz zaverovanosti ga je prebudil očetov glas; zaverovanost gledalcev, občinstva; zaverovanost v delo, preteklost / zaverovanost v samega sebe ♪
- zaverováti -újem in zavérovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj zaverováti se, in zavérovati se v zvezi z v 1. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zaveroval se je v branje, delo / zaveroval se je v časopis; deček se je zaveroval v čudnega moža 2. star. zaljubiti se: zaveroval se je v prelepo dekle / zaverovati se v čebelarstvo, gledališče zaverován in zavérovan -a -o: v preteklost zaverovani ljudje; vsa je zaverovana v sina ∙ zelo je zaverovan vase zelo občuduje samega sebe; prisl.: zaverovano poslušati ♪
- zgódnjerománski -a -o prid. (ọ̄-ȃ) nanašajoč se na zgodnjo romaniko: zgodnjeromanski slog / cerkev iz zgodnjeromanske dobe ♪
- zgódnjeromántičen -čna -o prid. (ọ̄-á) nanašajoč se na zgodnjo romantiko: zgodnjeromantični slog / zgodnjeromantični skladatelj ♪
- zmérom prisl. (ẹ̑) 1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: zmerom so ji nagajali; ključ nosi zmerom s seboj; ekspr.: zmerom in zmerom je vstajal izza mize; spremlja nas zmerom in povsod 2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: zmerom se vrača ob istem času; kadar mu je pisala, mu je zmerom priložila denar / zmerom znova začenja prepir 3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: še zmerom dežuje; še zmerom upajo, da se bodo vrnili; državi sta še zmerom v vojnem stanju 4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: tam bo ostal za zmerom; ta stvar je za zmerom izgubljena; to je njegova last za zmerom 5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: hrup je prihajal zmerom bliže; zmerom bolj tiho je bilo; zmerom več je ljudi, ki mislijo tako; plezali so zmerom više ● evfem. zaspati za zmerom umreti ♪
276 301 326 351 376 401 426 451 476 501 
