Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

epikureizem (2)

1.      epikureízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikureizem spada k helenističnim materialističnim filozofijam 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: prevladujoča nota romana je epikureizem ♪
2.      epikuréjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epikurejce ali epikureizem: epikurejska filozofija; epikurejska teorija o atomih / epikurejsko življenje ♪