Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

epa (538-562)


  1.      klatíti  in klátiti -im, tudi klátiti -im nedov. (ȋ á; á) 1. povzročati, da zaradi tolčenja s palico, obmetavanja s kamenjem padajo sadeži z drevesa: klatiti kostanj, orehe / spet je klatil hruške z drevesa // ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: klatil je okoli sebe, po zraku 2. slabš. govoriti, pripovedovati: klati neumnosti; prazne klati ● ekspr. nekoliko klati francosko govori, zna govoriti klatíti se in klátiti se, tudi klátiti se ekspr. potepati se, pohajkovati: namesto da bi se učili, se pa ves dan klatijo / klatiti se po ulicah // biti, nahajati se: po teh krajih se je klatilo največ razbojnikov klatèč -éča -e: klateči se psi ♪
  2.      klejíti  -ím tudi kléjiti -im nedov. (ȋ í; ẹ̑) premazovati s klejem: klejiti deske ♦ papir. klejiti papir obdelovati papir, papirno snov s klejnimi sredstvi; tekst. klejiti nit, platno prepajati nit, platno s klejem klejèn -êna -o tudi kléjen -a -o: klejeni papir; klejeno platno ♪
  3.      kléntati  -am in klentáti -ám nedov. (ẹ̑; á ȃ) nar. težko hoditi, šepati: ob palici je klental za njim ♪
  4.      klèp  klêpa in klépa m (ȅ é, ẹ́) 1. ostrina (kose, srpa): klep nabrusiti / ima dober, slab, tanek klep / klep kose je obrabljen 2. redko klepanje: slišal se je klep ♪
  5.      klép  -í ž (ẹ̑) nar. 1. mn. klepalnik: nabavil si je klepi in žago 2. klep m: kosa z dobro, tanko klepjo ♪
  6.      klèp  medm. (ȅ) posnema glas pri klepanju: s travnika se razlega: klep, klep ♪
  7.      klêpec  -pca m (é) redko kladivo za klepanje; klepač: enakomerno udarjati s klepcem ♪
  8.      klepíšče  -a s (í) nar. priprava iz stolčka in babice, namenjena za klepanje; klepalnik: prinesel je koso in klepišče ♪
  9.      kléstiti  -im nedov., kléščen (ẹ́ ẹ̄) 1. s sekiro odstranjevati (drevesu) veje: klesti in seka; ves dan že klestijo / klestiti bukev / klestiti veje z drevesa // ekspr. udarjati, tolči (s kljunom): žolna je klestila po deblu / težko krilo ji je klestilo po nogah ∙ ekspr. po vinogradu je klestila toča z močnim padanjem povzročala škodo 2. ekspr. tepsti, pretepati: oče ga klesti; klestiti po glavi; klestili so se s palicami 3. slabš. govoriti, pripovedovati: spet klesti neumnosti ♪
  10.      kléšče  kléšč ž mn. (ẹ́ ẹ̑) 1. orodje za prijemanje iz dveh železnih, navzkrižnih ročic: odpreti, zapreti klešče; držati, prijeti železo s kleščami; s kleščami potegniti žebelj iz deske; klešče in kladivo / čeljusti klešč / kombinirane klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi; koničaste s koničastimi, ploščate klešče s ploščatimi čeljustmi; kovaške klešče // navadno s prilastkom kleščam podobna priprava: lesene klešče; klešče ščipalke za ščipanje, preščipavanje, zlasti žice; klešče za kodranje las; klešče za orehe, pecivo 2. ekspr., s predlogom položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče: dobila ga je v svoje klešče; biti v kleščah; držati, imeti koga v kleščah / z oslabljenim pomenom iztrgati se iz klešč imperializma ◊ elektr. izolirne klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; gozd. gozdarske klešče orodje za merjenje debeline lesa; med. ekstrakcijske klešče; porod s kleščami kleščni porod; teh. cevne klešče za prijemanje in vpenjanje cevi; razperilne klešče za upogibanje zob pri žagi na eno in drugo stran; vet. kopitne klešče orodje za odstranjevanje odvečne roževine na kopitu; voj. klešče položaj, ko koloni napadata sovražnika z bokov; zool. klešče kleščam podoben prvi par nog pri rakih ♪
  11.      kljúč  -a m (ú) 1. kovinska priprava za zaklepanje in odklepanje ključavnice: vzeti ključ iz žepa; vtakniti ključ v ključavnico; odkleniti, zakleniti s ključem; ponarejen ključ; ključ od stanovanja, hišnih vrat; šop ključev / ključ slabo odpira, ne prime / patentni ključ // takšna priprava za navijanje česa: avtomobilček ima tudi ključ / ura s ključem 2. priprava za odpiranje konzerv: s ključem odpreti škatlo sardin / ključ za odpiranje konzerv 3. priprava za odvijanje in privijanje matic in nekaterih vijakov: uporabljati ključ / te vijake je treba priviti s ključem / francoski ključ francoz / ključi za matice 4. navadno s prilastkom z dogovorom določen način, sistem, po katerem se kaj rešuje: seznaniti se s ključem za delitev dohodka / ceniki so narejeni po enotnem, zadnjem ključu / dešifrirni ključ // ekspr. kar omogoča, da se kaj doseže, razjasni, reši: najti ključ do sreče, uspeha / prav v tem je ključ za razumevanje, rešitev problema 5. nav. mn., nar. serpentina, vijuga: na ključih se je voz nagibal / jarek preseka pot v velikem ključu ovinku ● ekspr. jutri dobijo ključe se lahko vselijo (v stanovanje, hišo); ekspr. izročiti ključe od blagajne prepustiti blagajno in blagajniške posle; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; ekspr. vse ima pod ključem zaklenjeno ◊ agr. ključ odrezan del rozge ameriške trte za cepljenje z žlahtno trto; biol., min. določevalni ključ; geogr. dom v ključu dom, pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; muz. ključ znak, ki določa višino not na črtovju; altovski ključ; basovski ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f; G ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g; violinski ključ G ključ na drugi črti črtovja; ptt šifrirni ključ ali ključ šifre znamenja iz črk, številk za sestavo ali razreševanje šifriranega besedila; teh. cevni ključ; brada ključa del ključa, ki prijemlje v ključavnico ♪
  12.      kljún  -a m (ȗ) 1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun; udariti s kljunom; čapljin kljun; kljun gosi 2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski kljun; kljun ladje, parnika // nav. ekspr. prednji del česa sploh: letalo je s kljunom treščilo na zemljo; kljun pluga ● ekspr. za mizo je čakalo pet lačnih kljunov otrok; ekspr. držati kljun ne povedati česa, molčati; ekspr. odpri (svoj) kljun, kadar je treba govori, reci; pog., ekspr. dobiti jih po kljunu biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan ◊ grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; mont. stresalke z račjim kljunom z lopatasto razširjenim žlebom; vrtn. purmanov kljun okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir ♪
  13.      klófati  -am nedov. (ọ̑) nižje pog. iztepati, iztresati: na dvorišču klofa / klofati odejo, preprogo ♪
  14.      kofeínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kofein: kofeinski preparat ♪
  15.      kolésast  -a -o prid. (ẹ̑) podoben kolesu: kolesast predmet; okoli jedra se naredi kolesasta kepa ♪
  16.      kólikor  vez. (ọ̑) 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku: les, kolikor ga je treba, dobiš v zadrugi; plačaj toliko, kolikor je vredno; delam, kolikor morem; elipt. dohodkov je toliko, kolikor izdatkov / s primernikom kolikor več ima, toliko bolj skopari / s presežnikom kolikor najbolj mogoče izkorišča razmere ∙ preg. kolikor glav, toliko misli // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je malopriden, kolikor ga je; pridi k nam, kolikor se da hitro; elipt. naredi kolikor mogoče hitro / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice naj stane kolikor hoče / kolikor daleč sega pogled, je sama ravnina / očitali so mu nezmožnost, lenobo in kolikor je še takih napak // nav. ekspr. za izražanje previdnega sklepanja, trditve: kolikor ga poznam, bo rad pomagal; v tem kraju še nisem bil, kolikor se spominjam; kolikor vem, za vse velja enaka pravica 2. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kolikor si prizadeva, ne more se privaditi; ni se mu posrečilo, kolikor se je tudi trudil če se je še toliko 3. publ., v pogojnih odvisnih stavkih če: vlak prevozi progo v dveh urah, kolikor nima zamude / neustalj. v kolikor ne poravnate računa pravočasno, vam zaračunamo zamudne obresti kólikor tóliko prisl. izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: živela sta (še) kolikor toliko dobro; tudi ti si kolikor toliko kriv; Napoleon je dal našemu jeziku kolikor toliko pravic ♪
  17.      komét  -a m (ẹ̑) plinasto nebesno telo s svetlim jedrom in navadno repu podobnim podaljškom, repatica: na nebu se je prikazal komet; svetel komet; taka slava je kot komet velika, izrazita, vendar kratkotrajna ♪
  18.      kóngo  neskl. pril. (ọ̑) kem., v zvezi rdečilo kongo in kongo rdečilo organsko barvilo rdeče barve za mikroskopske preparate ♪
  19.      konjektúra  -e ž (ȗ) knjiž., redko ugibanje, domneva: to trdi na osnovi konjekture ♦ lit. dopolnitev, izpolnitev manjkajočega ali pokvarjenega dela besedila po domnevi, sklepanju ♪
  20.      kónjski  tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó) 1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja / konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke 2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi ● pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen ◊ bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus ♪
  21.      konôpec  -pca m (ó) (konopljena) vrv, zlasti tanjša: voditi osla na konopcu; prepasal se je s konopcem / odvezati konopec ∙ ekspr. držati koga na konopcu imeti ga popolnoma v oblasti ♪
  22.      konsekutíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž., redko sledeč si, zaporeden: konsekutivni dnevi ◊ lingv. konsekutivni vezniki sklepalni, posledični vezniki ♪
  23.      kontékst  -a m (ẹ̑) besedilo, v katero spada obravnavani del teksta, sobesedilo: citat so prilagodili kontekstu; iz konteksta se da sklepati, na kaj je avtor mislil / stavke je nasilno trgal iz konteksta // publ. kar z določeno stvarjo nastopa, je z njo povezano: urbanizem ne more rasti brez svojega konteksta / iztrgati koga iz družbenega, zgodovinskega konteksta; idejni, miselni kontekst ● knjiž. to ga je spravilo iz konteksta ravnotežja, ravnovesja ♪
  24.      kontrahírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. redko sklepati pogodbo, pogajati se: oseba, s katero kontrahira, je za to pooblaščena 2. zlasti prva leta po 1945 sklepati pogodbo glede (obvezne) oddaje, odkupa določene količine (poljskih) pridelkov, živine: nekateri kmetje niso hoteli kontrahirati / žarg. kontrahiral je dva tisoč kil krompirja prijavil za oddajo; oddal kontrahíran -a -o: kontrahirani krompir; kontrahirane količine semenskega žita ◊ lingv. kontrahirani samoglasnik samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov ♪
  25.      kopúča  -e ž (ú) knjiž. kepa, gruča: kopuča lešnikov ♦ min. skupina kristalov, nastala na ravni podlagi ♪

   413 438 463 488 513 538 563 588 613 638  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA