Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ep (6.926-6.950)


  1.      oblíti  -líjem dov. (í) 1. narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: obliti avtomobil, steno; obliti noge s toplo vodo; bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran / obliti torto s čokoladno kremo / strežnik je zdravniku oblil roke 2. priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini: oblil me je curek mrzle vode; morski val je spet oblil kopalca na skali; pren. jutranja svetloba je oblila gozd 3. ekspr. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu); obraz mu je oblil mrzel pot / rdečica jo je oblila zardela je; ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze je začel jokati / udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri 4. knjiž., ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: obliti koga s svojo naklonjenostjo / obliti koga s sramoto osramotiti ga oblít -a -o: gozd, oblit od mesečine; s krvjo oblit človek ♪
  2.      oblízek  -zka m (ȋ) knjiž., ekspr. poslastica: zanj je oblizek puran; med, sladoled in drugi oblizki / ta dogodek bo prijeten oblizek za naše bralce ● ekspr., redko v taborišču so se večkrat stepli za oblizek kotla za to, kdo bo pojedel ostanke jedi v kotlu ♪
  3.      oblízniti  -em dov. (í ȋ) 1. povleči z jezikom po čem: mačka je obliznila mladiča; oblizniti se z jezikom; oblizniti si ustnico // ližoč pojesti del česa: oblizniti sladoled 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je obliznil poleno / burja je obliznila kočo / blisk je obliznil temo ● ekspr. obliznil ga je dvom obšel, prevzel; ekspr. nasmeh mu je obliznil ustnice preletel; ekspr. doma ga večkrat oblizne šiba je večkrat tepen s šibo; ekspr. kako čudovito je bilo, se je obliznila je z zadovoljstvom, veseljem rekla; ekspr. vsak fant bi se obliznil za tem dekletom bi bil zadovoljen, če bi jo imel; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen ♪
  4.      oblíž  -a m (ȋ) 1. lepljiv trak za na kožo, zlasti za pritrjevanje ovoja ali gaze: nalepiti, odtrgati obliž; ranjenec z obližem na čelu / lepilni obliž; obliž za rano / na licu je imela lepotni obliž; pren., ekspr. antične razvaline so lepotni obliž narave 2. knjiž. (mrzel) obkladek: oblagati vroče čelo z obliži ● ekspr. ta zmaga je obliž za vse dosedanje neuspehe tolažba, uteha; publ. kampanjska akcija bi zalegla komaj za obliž bi samo začasno rešila, omilila problem, težave ♪
  5.      obljúbljati  -am nedov. (ú) 1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: že dolgo mu obljublja lepo knjigo za nagrado; obljubljal ji je zakon / meteorologi obljubljajo lepo vreme // navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo obljublja, da nas bo obiskal; ekspr. obljubljal mu je, da bo tepen grozil / dov. obljubljam, da bom stvar uredil 2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj a) pozitivnega, ugodnega: drevje obljublja dosti sadja; dekle obljublja, da bo lepotica b) drugega, drugačnega: nekatera znamenja obljubljajo spremembe obljúbljati se nav. 3. os. izraža verjeten nastop, uresničitev česa: obljublja se deževen dan obljubljajóč -a -e: obljubljajoč mu dober zaslužek, ga je pregovoril ♪
  6.      oblóga  -e ž (ọ̑) 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: položiti, prilepiti oblogo; lesena, marmorna obloga; obloga fasade; obloga v peči / stropna, talna obloga; toplotna, zaščitna obloga // navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh: na drevju se je naredila ledena obloga; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga 2. jed, s katero se okrasi glavna jed: gobe, servirane kot obloga k mesu 3. med. predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: zdraviti z oblogami; topla, vlažna obloga / blatna obloga 4. redko oblaganje: končati oblogo ◊ avt. obloga del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut; med. obloga belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih; zobna obloga kar se nabere na zobeh ♪
  7.      oblóžen  -žna -o prid. (ọ̑) namenjen za oblogo, oblaganje: obložni les; obložna opeka, pločevina ♦ teh. obložna cev cev, ki se zabije v vrtino, da se prepreči zasipavanje z zemeljskimi plastmi ♪
  8.      obložíti  -ím dov., oblóžil (ȋ í) 1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: obložiti sedeže z usnjem; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni 2. položiti, namestiti kaj okrog česa: obložiti odprtino s kamenjem / ekspr. obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo 3. otovoriti, naložiti: obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli; pren., ekspr. obložiti svojo vest z zločinom 4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami 5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili: obložiti ribe z zelenjavo in gobicami ● obložiti mizo z jedmi in pijačami dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač; ekspr. preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj; ekspr. pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki je samostalnikom (do)dal številne prilastke obložíti se redko obdati se, pokriti se: stene prostora so se zaradi hudega mraza obložile z ledom ● ekspr. jeseni se je drevje obložilo s sadjem jeseni je bilo na drevju veliko sadja obložèn -êna -o 1. deležnik od obložiti: z dragulji obložen ročaj; sedeti pri bogato obloženih mizah; s ploščicami obložene stene 2. v zvezi obloženi kruhek rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir: pojesti obloženi kruhek; postregli so jim z obloženimi kruhki ∙ ekspr. z leti obložen mož star mož; z medom obložene čebele čebele, ki nosijo s paše med; ekspr. s snegom obložen grm s snegom pokrit grm ♦ med. obložen jezik jezik z belkasto plastjo na površini ♪
  9.      obméstje  -a s (ẹ̑) urb. območje neposredno okrog mesta, ki prehaja v podeželje, a je tesno povezano z mestom: obmestje se je v zadnjem času precej povečalo; londonsko obmestje; mesto in obmestje ♪
  10.      obmetáti  -méčem dov., obmêči obmečíte; obmêtal (á ẹ́) z metanjem spraviti na površino česa: igrišče so obmetali z razbitimi steklenicami; obmetali so ga s kepami ∙ ekspr. nasprotnika je obmetal z blatom osramotil ♪
  11.      obnášanje  -a s (ȃ) glagolnik od obnašati se: lepo, spoštljivo, vljudno obnašanje; vsi se zgražajo nad njegovim obnašanjem; obnašanje tovarišev / v obnašanju do sodelavcev se je spremenil / opomnili so ga zaradi obnašanja pri kosilu / raziskovati obnašanje živali / obnašanje avtomobila na mokrem cestišču / proučevati obnašanje materiala pri visoki temperaturi ♪
  12.      obnášati se  -am se nedov. (ȃ) 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja; vesti se: učiti otroke, kako se naj obnašajo; ne zna se obnašati; dobro, lepo, prijazno, spoštljivo, vljudno se obnašati; do starejših se dostojno obnaša; proti njej se obnaša kot kavalir; obnaša se po otročje; obnaša se kot gospodar // s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: zadnje čase se čudno obnaša; pri mizi se grdo obnaša; v bolnici se je hrabro obnašal; kljub mučenju se je dobro obnašal ni ničesar izdal; obnaša se, kot bi nas ne poznal 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: te gume se dobro obnašajo na novo zapadlem snegu / nekatere pasme se pri nas dobro obnašajo // dajati rezultate, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustrezajo, zadovoljujejo: tak način vzgoje češenj se ne obnaša ● publ. ta avtomobil se na cesti dobro obnaša ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; star. presajene jablane se dobro obnašajo rastejo, uspevajo; star. kupčija se mu obnaša daje dobiček, korist ♪
  13.      obnoríti  -ím dov., obnóril (ȋ í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto obnorili; obnorili so jo, da še spati ni mogla / s svojo lepoto obnori vsakega / jeza obnori človeka ♪
  14.      obodríti  -ím dov., obódril; obodrèn (ȋ í) star. spodbuditi, opogumiti: prijatelji so ga obodrili; trepljal ga je po rami, da bi ga obodril // potolažiti: jokala je, da jo je komaj obodril ♪
  15.      obogatéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati bogat: v mestu je obogatel; obogateti z delom, kupčevanjem; hitro, nepričakovano obogateti ∙ ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. čez noč je obogatel naenkrat, nepričakovano obogatèl in obogatél -éla -o: obogateli obrtniki; obogateli sloji prebivalstva ♪
  16.      obójka  -e ž (ọ̑) teh. kratka cev za povezavo koncev dveh cevi ali palic: obojka je počila; pritrditi obojko / kabelska, odcepna obojka ♪
  17.      oboževánka  -e ž (á) ekspr. oboževana ženska: hrepeneti po svoji oboževanki; oboževanka iz mladosti ♪
  18.      obplúti  -plôvem in -plújem dov., tudi obplovíte (ú ó, ú) 1. s plutjem priti okrog česa: obpluti otok / obpluti svet, zemljo / obpluti rt 2. s plutjem se izogniti: obpluti čeri, plitvino 3. s plutjem prepotovati: obpluti vso afriško obalo ♪
  19.      obráben  -bna -o prid. (ā) teh. nanašajoč se na obrabo: obrabna odpornost, trdnost materiala ♦ grad. obrabna plast vozišča vrhnja plast vozišča, ki se obrabi zaradi neposrednega stika z vozili ♪
  20.      obrabíti  in obrábiti -im dov. (ȋ á) z dolgo rabo, uporabo narediti kaj neuporabno, neprimerno: obrabiti orodje, pohištvo; svinčnik je popolnoma obrabil; rokavi se na komolcih hitro obrabijo; stroj se je že obrabil; pren., ekspr. ta dovtip se je že obrabil obrábljen -a -o: obrabljeni čevlji; nadomestiti obrabljene dele stroja; obrabljena fraza, melodija; pohištvo je staro in obrabljeno ♪
  21.      obrábljati  -am nedov. (á) z dolgo rabo, uporabo delati kaj neuporabno, neprimerno: obrabljati obleko; avtomobilske gume se na slabih cestah hitreje obrabljajo; z drgnjenjem se vrv obrablja ♪
  22.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  23.      obračún  -a m (ȗ) 1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun; letni, mesečni obračun ♦ ekon. obračun amortizacije; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve 2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna ● dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba ♪
  24.      obračúnati  -am dov. (ȗ) 1. narediti obračun: dam ti tisoč dinarjev, bova že obračunala, ko bo delo končano / obračunati potne stroške 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo: partizani so obračunali z belogardisti; obračunati z izdajalci, uporniki / brezobzirno, krvavo obračunati s kom; s sinom bo že doma obračunal ga bo kaznoval, natepel ● ekspr. obračunati z lastnimi napakami kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje obračúnan -a -o: stroški so obračunani ♪
  25.      obračunávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati obračun: obračunavati izdatke, storitve; obračunavati dnevno, mesečno / obračunavati potne stroške 2. računsko določati vsoto, namenjeno za kaj: obračunavati obresti, prispevke; obračunavati po tarifnih postavkah, sporazumu 3. nav. ekspr. obravnavati medsebojne spore, nesoglasja, izražajoč pri tem odklonilen odnos do drugega: že spet nekaj obračunavata; javno sta obračunavala / z demonstranti so grdo, krvavo obračunavali; evfem. z otroki je fizično obračunaval jih je pretepal, tepel ● v romanu obračunava pisatelj z nacizmom ga obsoja, zavrača; obračunavati s samim seboj kritično presojati svoje delo, življenje ♪

   6.801 6.826 6.851 6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA