Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ep (13.119-13.143)


  1.      zverínica  -e ž (í) 1. manjšalnica od zverina: podlasica je manjša zverinica; plašno se je oziral okrog kot ujeta zverinica / ekspr. zverinice v gozdu divje živali 2. ekspr. izzivalna, erotično privlačna mlada ženska: pri filmu so iz nje naredili ljubko zverinico; gleda za mladimi zverinicami // neugnan otrok: težko je ukrotil malo zverinico / kot nagovor o ti zverinica, tepen boš ♪
  2.      zverínski  -a -o prid. (ȋ) 1. zverski: zverinski lov / ekspr. zbral se je ves zverinski svet vse zverine 2. ekspr. zelo surov, okruten: zverinski človek; zverinski mučitelj / ubili so ga na zverinski način zverínsko prisl.: zverinsko pretepati, tuliti ♪
  3.      zverížiti  -im dov. (ȋ ȋ) ekspr. 1. narediti, povzročiti, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: vihar je zverižil drevo; zverižiti z udarcem; okensko krilo se je zverižilo / bolezen ga je zverižila / zverižiti ustnice 2. narediti vsebinsko nejasno, zapleteno: z mnogimi vstavki je zgodbo zverižil; misli so se mu zverižile // vsebinsko nejasno, zapleteno povedati: zverižil je nekaj stavkov, pa ga ni nihče razumel / zverižil je nekaj pesmi 3. popačiti: zverižiti dejstva / zverižiti jezik / neprestani pritiski so ga moralno zverižili pokvarili, izpridili zverížen -a -o: zverižene črke; zverižena slika mostu v vodi; zverižene stare ulice ♪
  4.      zvést  -a -o tudi -ó prid., zvestéjši (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par; zvesta žena; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba // ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi // ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest; ekspr.: zvesta puška, torba; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega 2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec; dal mu je zvestega varuha; postaviti zveste straže // ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo; zvesto izpolnjevanje dolžnosti; zvesto sodelovanje 3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije; imeti zveste poslušalce; njegova zvesta spremljevalka // v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju; ostati zvest kaki dejavnosti; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal 4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen; zvesto prijateljstvo, tovarištvo 5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi; zvesta kopija slike; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja ● ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal; zveste oči iskrene, vdane; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne ◊ jur. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti zvésto tudi zvestó 1. prislov od zvest: zvesto čakati, ljubiti; zvesto hraniti spominke; zvesto mu je služil, stal ob strani; zvesto upoštevati navodila; zvesto varovati koga; vse si je zvesto zapomnil natančno, točno 2. ekspr. pozorno, zbrano: zvesto gledati, poslušati koga // vneto, vdano: zvesto obljubiti, priseči kaj; sam.: ni imel dosti zvestih ♪
  5.      zvéza  -e ž (ẹ̑) 1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto; prizidek je brez zveze s tlemi; rahla, trdna zveza; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo; naravna zveza med starši in otroki 2. kar omogoča, da se kam pride: voda je pretrgala vse zveze z mestom; most je edina zveza med vasema // možnost priti kam s kakim javnim prevoznim sredstvom: iz kraja je vsak dan več zvez z mestom; imeti dobre zveze za v mesto; na otok ni direktne, redne zveze; za Maribor ima zvezo šele zvečer / avtobusne zveze; cestna, letalska, železniška zveza / nove prometne zveze // javno prevozno sredstvo glede na možnost priti kam: najbolj zanesljiva in hitra zveza je vlak; na zvezo je moral dolgo čakati na avtobus, vlak za nadaljevanje poti // dejstvo, da se prihod enega prevoznega sredstva ujema z odhodom drugega: avtobus ima zvezo z vlakom 3. kar omogoča prenos informacij iz enega kraja v drugega, od enega človeka k drugemu: zveza deluje; sovražnik je uničil zveze / brezžična, radijska, telefonska zveza; direktna, medkrajevna zveza; podvodna, satelitska zveza // stanje, ko je mogoč tak prenos: zveza nastane, se pretrga; dobiti, imeti, vzpostaviti zvezo 4. skupnost organizacij ali posameznikov z enako dejavnostjo in skupnimi interesi: zveza ima več organizacijskih enot; pristopiti k zvezi; častni član zveze; dejavnost zveze / kmetje so ustanavljali kmečke zveze; mednarodna športna zveza; zveza telovadnih društev / Planinska zveza Slovenije; Zveza borcev // skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev: zveza je razpadla; republike so ustanovile zvezo; pristojnosti zveze; države, združene v zvezo / zveza držav / Zveza sovjetskih socialističnih republik 5. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: odkriti, spoznati, ugotoviti zvezo; to nima zveze z resničnostjo; odgovoriti brez zveze z vprašanjem; spraviti kaj v zvezo s čim; potresi so v tesni zvezi z vulkani; to ni v medsebojni zvezi; knjiž. organska, živa zveza; zveza med teorijo in prakso / časovna, posledična, vzročna zveza; miselna, podzavestna, vsebinska zveza med dvema predstavama / dobiti obvestilo v zvezi z izletom / pripombe v zvezi s predavanjem; v zvezi z njegovo prošnjo se še nismo odločili 6. kar nastane kot posledica medsebojnih stikov, sodelovanja in omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: zveze med organizacijami so se utrdile; imeti zvezo z uporniškim gibanjem; gospodarske, kulturne, politične zveze / z njim noče imeti nobene zveze; z njo je pretrgal vsako zvezo 7. navadno s prilastkom odnos med dvema človekoma, kot ga določa prilastek: njuna zveza je samo prijateljska; med njima je prisrčna zveza; njuna zveza ni zakonita; homoseksualna, ljubezenska zveza; krvna, sorodstvena zveza; življenjska zveza med moškim in žensko // jur., v zvezi zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske: zakonska zveza je trajala deset let; razveljaviti zakonsko zvezo / skleniti zakonsko zvezo poročiti se 8. nav. mn., ekspr. odnos, poznanstvo, ki ga ima kdo s kom in navadno omogoča kake koristi: imeti, iskati zveze; ljudje z dobrimi, vplivnimi zvezami / brez zvez ne boš uspel; dobiti službo po zvezah / zveze in poznanstva 9. žarg. človek, ki ima v kaki organizaciji zaupno povezovalno, obveščevalno nalogo: tako je naročila, želela njegova zveza; po skrivni zvezi je poslal sporočilo; ta tovariš je bil njena kurirska, partijska zveza 10. teh. kar nastane s spojitvijo, povezavo dveh ali več delov med seboj: zveza, ki se da razstaviti; gibljive in toge zveze strojnih delov / kovičena, lepljena, zagozdna zveza; lesna zveza 11. mn., voj. rod vojske, ki organizira in vzdržuje telekomunikacijske zveze med enotami: inženirstvo in zveze / oficir za zveze ● ekspr. govoriti brez zveze govoriti brez logične povezave glede na notranjo vsebino ali glede na pričakovano, predvideno; ekspr. brez zveze je to ponavljati nesmiselno, nepotrebno; stopiti v zvezo s kom povezati se ◊ ekon. monopolna zveza v kapitalistični ekonomiki združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco; elektr. izenačevalna zveza za izenačevanje potenciala; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. zveza med stranicami in koti; jur. kavzalna zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; lingv. besedna zveza zveza dveh ali več besed; predložna, prislovna zveza; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; zveza glavnih stavkov; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; ptt neposredna brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central, posredna zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central; zgod. sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem ♪
  6.      zvézati  in zvezáti zvéžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa narediti, da to je, ostane skupaj: zvezati živali noge; zvezati pisma s trakom; roke so mu zvezali na hrbtu; rahlo, trdno zvezati / zvezati snope; vse koruzne storže so že zvezali; zvezati dračje v butaro; zvezati lase v čop / zvezati latvico, lonec za zaščito, trdnost obdati z žico // na tak način narediti, izdelati: zvezati metlo, šopek; zvezati splav // z namestitvijo vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga narediti, da se ne more gibati, premikati: tatu so ujeli in zvezali; morali so ga zvezati, tako je otepal z rokami in nogami 2. s prepletanjem in zategnitvijo narediti, da nastane iz dveh ali več kosov, stvari celota: zvezati dve ali več niti; neločljivo zvezati / zvezati glasove v besede // povezati: zvezati vasi s cestami / zvezal se je z največjimi pokvarjenci 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami narediti, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: zvezati kovinske, lesene dele; zvezati ostrešje; zvezati električne vodnike; zvezati s klini, kovicami; zvezati na greben in utor // elektr. vzpostaviti stik, zvezo: zvezati aparate z električnim tokom; zvezati prevodnik z zemljo; vzporedno, zaporedno zvezati 4. obrt. sešiti, zlepiti (natisnjene) pole in jih spojiti s platnicami in hrbtom: zvezati knjigo, zvezek; natisniti in zvezati 5. narediti, da ima kdo s kom kaj skupnega: petje v zboru ju je zvezalo / prijateljstvo ju je tesno zvezalo 6. ptt narediti, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: telefonist zveže z interno številko / vse telefonske aparate so zvezali na eno linijo ● ekspr. nemoč mu je zvezala korake povzročila, da ni mogel hoditi; ekspr. svoje življenje je zvezala s človekom, ki ga ni ljubila poročila se je zvézan -a -o: zvezan sveženj vejic; z železnimi obroči zvezani stebri; kozolca sta zvezana s skupnim ostrešjem; zvezanega so peljali skozi vas; počuti se, kot bi bil zvezan; ugodnosti, zvezane s službo ∙ ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega ♪
  7.      zvézda  -e ž (ẹ́) 1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja / vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami // astr. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči / planeti in zvezde stalnice 2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda // kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa / ulice se stekajo v zvezdo 3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge // tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen oficirski, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general 4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda 5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu // publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva 6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni ● žarg., elektr. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva ◊ obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea ♪
  8.      zvézdica  -e ž (ẹ́) 1. manjšalnica od zvezda: na nebu so žarele zvezdice / narisati zvezdico; zvezdica s petimi kraki / delati zvezdice iz kartona / oficirske zvezdice na epoletah / konj z zvezdico na čelu / na festival je prišlo veliko mladih zvezdic 2. zvezdici podoben znak ob besedi, na katero se nanaša opomba: izpisati si iz besedila z zvezdico označene besede 3. nav. mn. izdelek za zakuho iz rezančnega testa zvezdaste oblike: juha z zvezdicami 4. bot. gola ali dlakava rastlina z nasprotnimi listi in belimi cveti v pakobulih, Stellaria: nabirati zvezdice / gozdna, velecvetna zvezdica ♪
  9.      zvezdoglèd  -éda m (ȅ ẹ́) knjiž. 1. astrolog: ravnati se po nasvetu zvezdogleda; pratikarji in zvezdogledi 2. astronom: opazovalnica srednjeveških zvezdogledov ◊ zool. zvezdogled majhna sladkovodna riba z vitkim, proti repni plavuti zelo zoženim telesom in z brki v ustnem kotu, Gobio uranoscopus; morski zvezdogledi manjše morske ribe z oglato glavo in na teme pomaknjenimi očmi, Uranoscopidae ♪
  10.      zvézek  -zka m (ẹ̑) 1. skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona: zvezek ima štirideset listov; iztrgati list iz zvezka; pisati v zvezek; debel, tanek, velik zvezek / črtani ki ima črte, karirasti zvezek ki ima pravokotno se križajoče črte / fizikalni, matematični zvezek; notni zvezek ∙ žarg., šol. učitelj je popravil zvezke izdelke v njih ♦ šol. delovni zvezek knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za vpisovanje rešitev, odgovorov 2. vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela: roman izhaja v zvezkih; pet zvezkov slovarja; končal je drugi zvezek spominov / pri navajanju vira Zbrano delo, 2. zvezek [zv.] / knjižna zbirka ima petdeset zvezkov knjig 3. star. sveženj: zvezek listin, pisem ♪
  11.      zvézen  -zna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na zvezo, federacijo: zvezna ureditev / zvezna država / zvezni davki; zvezni organi; zvezni zakon; zvezna skupščina, vlada / zvezni sekretar za zunanjo trgovino; Zvezni izvršni svet / v nekaterih državah zvezni kancler 2. ki kaj veže, povezuje: zvezni rovi; zvezna cesta Ljubljana—Celje // vézen: zvezni deli cevi / bil je zvezni člen med organizacijama 3. ki je, poteka brez presledkov, prekinitev: zvezno opazovanje, premikanje / zvezna črta, vrsta / stene in strop v rudniku morajo biti zvezni ◊ fiz. zvezni spekter spekter, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; mat. zvezna funkcija funkcija, katere graf je nepretrgan; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; zvezni kapetan, trener zvézno prisl.: razvoj poteka zvezno ♪
  12.      zvézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, povzročiti, da se kaj nepravilno, neurejeno nagne: sneg je zveznil streho; stara hiša se je zveznila zvéznjen -a -o: zveznjena streha ∙ redko zveznjena deska zvežena ♪
  13.      zvezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z nameščanjem vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: zvezovati ujetnikom roke in noge; zvezovati z jermeni // z nameščanjem vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga delati, da se ne more gibati, premikati: moral je gledati, kako so zvezovali sina 2. s prepletanjem in zategnitvijo delati, da nastane iz dveh ali več kosov, stvari celota: zvezovati konce niti ♪
  14.      zvéžiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti, povzročiti, da je kaj vegasto, krivo: dež in veter sta zvežila deske; tla so se zvežila 2. narediti, povzročiti, da se kaj nepravilno, neurejeno nagne: vetrovi so zvežili kozolec; ograja se je od starosti zvežila / ekspr.: zvežiti ustnice; obraz se mu je zvežil zvéžen -a -o: zvežen plot; zvežena bajta; stara, zvežena vrata ♪
  15.      zvíjati  -am nedov. (í) 1. delati, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zvijati list, odejo, papir / zvijati jadra; s prsti je zvijala rob predpasnika / zvijati nit, volno, trak; zvijati vrv v klobčič, osmico / zvijati (si) cigareto z zvijanjem delati 2. z vitjem delati primerno za določeno uporabo: zvijati šibe, srobot // z vitjem združevati: zvijati več niti skupaj 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: vihar zvija veje dreves / petelin zvija vrat; žuželka zvija zadek; zvijati telo pri plesu / pog. krč ga zvija / brezoseb., ekspr. zvija ga od bolečin, smeha // kriviti: zvijati palico / ekspr. zvijati ustnice 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, ljubosumnost, radovednost ga zvija; skrb, strah ga zvija 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: revmatizem ga zvija / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu jo zvija ● ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; zastar. zvijati besedo, resnico prilagajati sebi v korist; star. sušec zvija rep ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme zvíjati se 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv, gosenica se zvija; zvijati se kot jegulja / kača se zvija v svitek / zvijati se v porodnih krčih 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostirati se: pot se zvija med njivami; reka se zvija med bregovoma / stopnice se zvijajo navzgor / vrv se je zvijala po krovu 3. viti se: iz dimnika se zvija dim 4. prihajati v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske se zaradi vročine zvijajo; v vlažnem prostoru so se platnice začele zvijati // prihajati v stanje, ko se kaj krivi okrog namišljene osi: oboleli listi so se začeli zvijati in odpadati / lasje se ji lepo zvijajo ● ekspr. dežela se zvija v smrtnih krčih kmalu bo propadla; ekspr. poletje se zvija v zadnjih krčih mineva; solata se zvija v glave dela glave zvijáje: ležati zvijaje se na postelji; steza se zvijaje vzpenja zvijajóč -a -e: pogovarjal se je, zvijajoč si cigareto; zvijajoči se stebri dima; dežela, zvijajoča se v krčih; zvijajoča se kača, vrv; zvijajoče se telo ♪
  16.      zvíranje  -a s (ȋ) ekspr. neprimerno zvijanje, pretegovanje: odvaditi se zviranja / plešejo z zviranjem in spakovanjem ♪
  17.      zvírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) ekspr. neprimerno zvijati se, pretegovati se: stoj pokonci, kaj se zviraš; zvira se kot opica; pačiti se in zvirati / zvira se po postelji / plesalka se je zvirala po vrvi delala razne vaje, se pripogibala ♪
  18.      zvíti  zvíjem dov. (í) 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti / zviti rep 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte // z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha // skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati // izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil // prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl // povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo ● ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila zvíti se 1. premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv se zvije; zvil se je pod odejo in zaspal; zviti se kot kača / jež se zvije v klobčič 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvije čez hrib, skozi gozd; pot se zvije med hišami / dim se zvije navzgor 3. priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske so se na soncu zvile; zviti se od vročine; vrata so se zvila ● solata se zvije v glave naredi glave; ekspr. slepec se je zvil v praprot zvijajoč se zlezel; ekspr. zvil se je v dve gubé dobil je sključeno držo zvít -a -o 1. deležnik od zviti: zvit list, papir; zviti prsti; zvit vrat; zvita deska, pločevina; zvite ustnice; v klobčič zvita žival 2. ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen: on je zvit človek; zvit kot kača, lisjak; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo / ekspr. zvita lisica // ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje: zvit nasmeh; zvite besede, misli; zvito dejanje, vprašanje ● ekspr. imeti zvite lase skodrane; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi ◊ film. zviti film (filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata; lov., vet. zviti rep prašiča, psa rep, ki je zavit nad hrbtom; prisl.: zvito govoriti, pogledati; zvito se nasmehniti; zvito nastavljena zanka ♪
  19.      zvóčen  -čna -o prid., zvóčnejši (ọ̄ ọ̑) 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost ∙ prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka ♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln ♪
  20.      zvodenéti  -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr. zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postati manj kvaliteten, nekvaliteten: vino zvodeni; stepen sneg sčasoma zvodeni // postati vsebinsko prazen: članek je zaradi navajanja nepomembnih dejstev zvodenel / akcija je popolnoma zvodenela / uspeh je zvodenel ● ekspr. kri mu je zvodenela postal je slabokrven, anemičen; knjiž. led zvodeni se stopi; ekspr. kaj ti je pamet zvodenela zakaj govoriš, ravnaš tako neumno zvodenèl in zvodenél -éla -o: zvodeneli pojmi; zvodenelo delovanje; zvodenelo vino ♪
  21.      zvodník  -a m (í) kdor posreduje pri prostituciji tako, da za plačilo išče stranke: brezvesten zvodnik; zvodnik in prostitutka // kdor koga nagovori, zapelje v spolni odnos: pretepel je zvodnika svoje žene ♪
  22.      zvók  -a m (ọ̑) 1. kar se zaznava s sluhom: zvok se sliši; oddajati, proizvajati zvoke; dolg, oster, prijeten, zamolkel zvok; kovinski, votel zvok; posnemati naravne zvoke; glasnost zvoka / predvajati, reproducirati, zapisovati zvok; filmski zvok; zvok in slika / orgelski zvoki; zvoki harmonike, trobente / zvoki vojaške godbe ∙ publ. predvajali so plesne, zabavne zvoke plesno, zabavno glasbo; prebudili so ga zvoki koračnice koračnica ♦ rad. snemati zvok; mešalec zvoka 2. fiz. longitudinalno valovanje, ki je s frekvencami od 16 do približno 20.000 nihajev na sekundo zaznavno s sluhom: zvok se odbija, širi, uklanja; frekvenca zvoka; hitrost, jakost zvoka ♪
  23.      zvón  -a tudi -á m, mn. zvonóvi (ọ̑) 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon; zvoniti z vsemi zvonovi; bronast, železen zvon; kembelj, plašč zvona / stolp z zvonovi zvonik / cerkveni zvon; mali, srednji, veliki zvon // glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini: zvon odmeva, se razlega po dolini / opoldanski, večerni zvon // ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa: zvon naznanja, da nekje gori; zvon je odbil, udaril poldne / ekspr. zvon mu bije z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni; biti plat zvoná z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo / dajati opozorila z ladijskim zvonom; mrliški zvon v krščanskem okolju navadno najmanjši zvon, ki naznanja smrt koga; vznes. poje mu večni zvon mrliški zvon; ekspr. zapeli so velikonočni zvonovi začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč 2. navadno s prilastkom zvonu podobna priprava, del stroja: zamenjati zvon pihalnega stroja / gumijasti zvon za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka; potapljaški zvon za opravljanje del pod vodo; stekleni zvon za shranjevanje živil, zlasti sira ● zvonovi gredo v Rim v krščanskem okolju na veliki četrtek prenehajo zvoniti; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obešati na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; ekspr. bila je najlepše dekle pod našim zvonom v naši župniji; plat zvoná že bije plat zvoná zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene; problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná da bi bilo treba opozarjati nanj; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvoná drugo, nasprotno trditev, mnenje; hlače na zvon ki imajo hlačnice spodaj razširjene ◊ muz. zvonovi glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja s tolkačem ♪
  24.      zvônec  -nca m (ó) 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca / alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure 2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene ● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem ◊ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula ♪
  25.      zvónek  -nka -o prid. (ọ́) jasen, čist, lepo zveneč: zbranim je govoril z zvonkim glasom; po dvorani se je razlegal zvonek smeh / rad posluša njene zvonke besede zvónko prisl.: zvonko govoriti, peti; zvonko se zasmejati ♪

   12.994 13.019 13.044 13.069 13.094 13.119 13.144 13.169 13.194 13.219  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA