Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ep (10.051-10.075)


  1.      samoródek  -dka m (ọ̑) min. kepa samorodne rude: zlati samorodek; samorodek platine ♪
  2.      samoróden  -dna -o prid. (ọ̄) 1. ki (z)raste, ne da bi ga posejal, posadil človek: samorodna rastlina; samorodno drevo ♦ agr. samorodna trta križanka ameriške in evropske trte; samorodno vino vino iz grozdja samorodne trte 2. knjiž. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: samorodna kultura naroda // izviren, originalen: samorodne ideje 3. min. ki se dobi v naravi in je skoraj brez primesi: samorodno srebro, zlato, železo; samorodno žveplo ● knjiž. samorodni prebivalci in priseljenci avtohtoni prebivalci samoródno prisl.: rasti samorodno po gozdovih ♪
  3.      samosében  tudi samosêben -bna -o prid. (ẹ̑; ē) knjiž., redko lasten, oseben: k temu ga je privedla samosebna pohlepnost / samosebno zatajevanje ♪
  4.      samosílstvo  -a s (ȋ) star. samodrštvo, tiranstvo: krepilo se je demokratično gibanje proti carističnemu samosilstvu / kapitalistično samosilstvo // oblastno, samovoljno ravnanje: njeno samosilstvo presega vse meje ♪
  5.      samosrájčnik  -a m (ȃ) nekdaj majhen otrok, ki nosi samo srajco: samosrajčnika je posadila za mizo / že kot samosrajčnik je moral biti pri tujih ljudeh / otroci samosrajčniki ∙ slabš. s temi samosrajčniki se ne boste tepli z nedoraslimi fanti ♪
  6.      samostánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na samostan: samostanski brat; samostanski predstojnik; član samostanskega reda; samostanski vratar / samostanska vzgoja; samostansko življenje / samostanski hodniki; samostanski vrt / samostanska celica; samostanska halja kuta; samostanska šola nekdaj šola, ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice ∙ ekspr. v tej hiši zmeraj vlada samostanska tišina popolna ♦ rel. samostanska porta prostor ob glavnem vhodu v samostan samostánsko prisl.: samostansko urejen ∙ ekspr. živeti samostansko osamljeno, zdržno; ekspr. samostansko preprosta sobica zelo preprosta, z malo pohištva ♪
  7.      samostójen  -jna -o prid., samostójnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki dela, ravna po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega: biti odločen in samostojen človek; lahko bi bila bolj samostojna / ta pesnik, pisatelj je samostojen duh // ki vsebuje, izraža tako presojo: imeti samostojne nazore; njegovo mišljenje je samostojno / samostojna pot v socializem 2. v povedni rabi sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev: trije otroci so že samostojni, četrti pa hodi še v šolo; pokazati hoče, da je tudi ona samostojna / odšel je od doma in začel samostojno življenje 3. ki pri svojem delu, dejavnosti odloča sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: v službi je že samostojen / zdaj je samostojen gospodar / samostojni obrtnik obrtnik z lastno obrtjo; samostojni raziskovalec // o katerem odloča kdo sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: samostojno delo; samostojno ukrepanje / samostojno delovno mesto / samostojni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju / te zadeve so v samostojni pristojnosti zbora združenega dela; pravica samostojnega odločanja 4. ki gospodarsko, politično ni vezan na drugega: samostojna družbena, gospodarska organizacija; ustanova je finančno samostojna / postali so samostojen narod na lastnem ozemlju / samostojno področje 5. ki je že sam zase celota, ki ni del česa drugega: paviljon je samostojna stavba / sestavljen je iz več samostojnih delov; samostojna enota; samostojno poglavje / pesmi so izšle v samostojni knjigi / to je bil njegov prvi samostojni nastop / samostojna jed jed, ki se jé brez drugih jedi; izdal je svojo tretjo samostojno pesniško zbirko zbirko, v kateri so le njegove pesmi // ki ni povezan, ni v sklopu z drugim: pri tem je imela slovenščina samostojno vlogo / te besede tvorijo samostojno skupino ◊ fin. samostojna valuta valuta, ki ni vezana na drugo valuto; fiz. samostojni tok električni tok, ki teče v plinu, ne da bi se dovajali naboji; jur. samostojna pritožba pritožba, ki ni združena s pritožbo zoper sodbo; samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov; lingv. samostojni pomen besede, besedne zveze pomen besede, besedne zveze glede na mesto v jezikovnem sistemu; v slovarju so besede prikazane kot samostojna gesla ali pa kot podgesla; rad. mlada pevka je posnela prvo samostojno ploščo ploščo s pesmimi, ki jih poje le ona samostójno prisl.: narediti kaj samostojno; samostojno odločati, presojati, ravnati; samostojno živeče bitje ♪
  8.      samosvôjost  -i ž (ó) knjiž. lastnost, značilnost samosvojega človeka: samosvojost in neprilagodljivost / samosvojost drame; samosvojost jezika / samosvojost pesnice je v tem, da je do vseh iskrena posebnost; samosvojost njunih spoznanj / narodna samosvojost neodvisnost, samostojnost ♪
  9.      samôta  -e ž (ó) 1. stanje, ko je kdo sam, brez stikov, povezave z drugimi: samota ga muči; želeti si samote; dnevi samote / duševna samota; pesn. samota srca / trpeti v samoti; na starost je živel v veliki samoti zelo osamljeno, samotno 2. oddaljen, odmaknjen kraj, predel: v to hribovsko samoto malokdo pride; njegova hiša je stala v divji samoti / kmetija leži na samoti / ekspr. hrepeneti po gozdnih samotah ● knjiž. prevzela ga je samota kraja samotnost; star. če se bova srečala kje na samoti, ne vem, kaj bom storil kje na samem; v samoti je še enkrat premislil svoj načrt ko je bil sam; knjiž. v občini je bilo takrat dvajset zaselkov in nekaj samot samotnih kmetij ♪
  10.      samôten  -tna -o prid., samôtnejši (ó) 1. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: samoten popotnik; na drevesu se je oglašal samoten ptič; oreh je stal samoten sredi dvorišča; na koncu doline stoji samotna hiša; samotno drevo / ekspr. iz sosednje ulice so se slišali samotni koraki / ekspr. glasovi so postali samotnejši redkejši / samotna kmetija kmetija zlasti v hribovitem svetu, katere zemljišče se v enem kosu razprostira okoli domačije 2. nenaseljen, neposeljen: to so samotni kraji; samotna dolina, okolica; ko so jih izgnali, je ostala hiša samotna / pozimi je park samoten; zavil je v samotno ulico 3. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: počutil se je samotnega; bila je samotna in bolna // nav. ekspr. ki poteka v samoti, osamljenosti: koliko je prejokala v tistih samotnih nočeh; v samotnih urah je mislil na dom; samotno življenje / samotne misli ● ekspr. to je bil najsamotnejši kotiček v parku najbolj oddaljen, odmaknjen; zastar. samotni so šli na pot sami, brez spremstva; ekspr. samoten je taval po mestu sam, brez družbe; knjiž. samotna celica samica; to je samotna pot pot, ki vodi po nenaseljenem, neposeljenem svetu samôtno prisl.: samotno živeti / v povedni rabi po materini smrti je bilo doma samotno ♪
  11.      samotíšče  -a s (í) zastar. preprosta stavba na samotnem kraju: živeti v samotišču na skalnatem otoku ♪
  12.      samôtnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost samotnega: samotnost njegovega doma mu je neprijetna / knjiž. samotnost noči / knjiž. bati se samotnosti samote // knjiž. osamljenost: v družbi se bo najlažje boril proti svoji samotnosti ♪
  13.      sámouméven  -vna -o prid. (ȃ-ẹ́ ȃ-ẹ̄) razumljiv, umeven sam po sebi: te stvari so preproste in samoumevne; zanj so to samoumevna izhodišča; samoumevno zadovoljstvo zaradi uspeha / knjiž. samoumevna resnica, trditev / redko uro je vzel kot samoumeven dar sámoumévno 1. prislov od samoumeven: njegovo ravnanje jemlje samoumevno 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: samoumevno je, da sovražniki tudi tem krajem niso prizanesli / elipt. samoumevno, da so nesoglasja med starimi in mladimi pogosta; sam.: to je zame nekaj samoumevnega ♪
  14.      sámoumévnost  -i ž (ȃ-ẹ́) značilnost samoumevnega: niso bili prepričani o samoumevnosti njegovih izhodišč // knjiž. kar je razumljivo, umevno sámo po sebi: tako načelo je bilo takrat samoumevnost; svobodo zahtevajo ti narodi kot samoumevnost / darilo je sprejela z mirno samoumevnostjo ♪
  15.      sámouníčenje  -a s (ȃ-ȋ) uničenje samega sebe: želja po samouničenju / samouničenje človeka / razcepljenost v malem narodu vodi do samouničenja; preprečiti samouničenje človeštva / knjiž. samouničenje morale propad ♪
  16.      sámoupráven  -vna -o prid. (ȃ-á) nanašajoč se na samoupravo ali samoupravljanje: a) samoupravno ozemlje / samoupravna enota b) samoupravni odnosi; samoupravne pravice občanov; samoupravna načela; samoupravno odločanje / samoupravni položaj delovnega človeka; samoupravni razvoj naše družbe / samoupravna organizacija; samoupravna ureditev socialistične države / samoupravni splošni akti akti, ki na splošno urejajo družbenogospodarske in druge samoupravne odnose; samoupravni organ oseba ali telo, kateremu je po predpisih, statutu ali z drugim splošnim aktom zaupano neposredno upravljanje; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; samoupravna interesna skupnost skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese; samoupravno dogovarjanje ◊ jur. samoupravna sodišča sodišča, ki se ustanovijo s samoupravnim aktom sámouprávno prisl.: samoupravno odločati; samoupravno urejati medsebojna razmerja ♪
  17.      sámouprávljanje  -a s (ȃ-á) samostojno neposredno ali posredno odločanje članov delovne ali kake druge skupnosti pri upravljanju skupnih zadev: uresničevati samoupravljanje; pravica samoupravljanja, do samoupravljanja / socializem temelji na samoupravljanju; socialistično samoupravljanje; samoupravljanje v organizaciji združenega dela, v krajevni skupnosti / delavsko samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju gospodarske delovne organizacije; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; organ samoupravljanja samoupravni organ / samoupravljanje učencev ♦ jur. družbeni pravobranilec samoupravljanja organ družbene skupnosti, ki skrbi za uresničevanje družbenega varstva samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine; šol. samoupravljanje s temelji marksizma učni predmet, pri katerem se poučujejo osnove samoupravljanja in marksizma ♪
  18.      sámouprávljati  -am nedov. (ȃ-á) kot član delovne ali kake druge skupnosti samostojno neposredno ali posredno odločati pri upravljanju skupnih zadev: uspešno samoupravljati sámoupravljajóč -a -e: samoupravljajoča se družba ♪
  19.      sámoupravljávec  -vca m (ȃ-ȃ) kdor kot član delovne ali kake druge skupnosti samostojno neposredno ali posredno odloča pri upravljanju skupnih zadev: dolžnosti in pravice samoupravljavcev / zbor samoupravljavcev ♪
  20.      sámouvérjenost  -i ž (ȃ-ẹ̑) publ. dejstvo, da je kdo prepričan, da misli, ravna prav: samouverjenost in samozadovoljstvo ♪
  21.      sámovarovánje  in sámovárovanje -a s (ȃ-ȃ; ȃ-á) alp. zavarovanje samega sebe pri plezanju: samovarovanje s cepinom; zabil je klin za samovarovanje ♪
  22.      samováti  -újem nedov. (á ȗ) star. samevati: vsak je samoval v svoji sobici / stari grad že dolgo samuje je prazen, pust, neobljuden / ob poti je samovala njena hiša; v kotu je samoval klavir ∙ zastar. takrat je še samoval bil neporočen, samski samováje: samovaje je slonela na oknu samujóč -a -e: samujoče drevo ♪
  23.      samovíd  -a m (ȋ) zastar. neposredno ogledovanje, opazovanje: samovid je pomembnejši kot mrtva knjiga / poznati razmere iz samovida; iz samovida je že vedela, da kmetija propada ♪
  24.      samovólja  -e ž (ọ̄) samovoljno dejanje ali ravnanje: kaznovati, preprečiti samovoljo; sam je prižgal luč in se opravičil za to samovoljo / s samovoljo kršiti človekove pravice / vojaška samovolja; težko so prenašali samovoljo graščakov; samovolja predstojnika / to je dejanje samovolje ♪
  25.      samovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) ki ravna po svoji volji, ne oziraje se na želje, zahteve drugih: bil je trmast in samovoljen človek; samovoljen deček; samovoljna ženska // ki vsebuje, izraža tako ravnanje: samovoljen poseg, ukrep; to je bilo samovoljno dejanje / samovoljni sklepi / samovoljna prekinitev dela prenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih, političnih zahtev delavcev samovóljno prisl.: njegove verze je samovoljno popravljal; samovoljno ravnati; član posadke je samovoljno zapustil ladjo ∙ ekspr. solze so ji samovoljno pritekle iz oči proti njeni volji ♪

   9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 10.051 10.076 10.101 10.126 10.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA