Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
enako (674-698)
- uravnotéžiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnotežiti skodelici tehtnice; ko se je presedel, se je čoln uravnotežil ♦ navt. uravnotežiti ladjo razmestiti tovor, gorivo, zaloge na ladji tako, da je stabilna 2. spraviti v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnotežiti vojaške sile v svetu b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnotežiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnotežiti kompozicijo // spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovesiti: doživetje ga je duševno spet uravnotežilo; čustveno se uravnotežiti 3. teh. namestiti, izoblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji: uravnotežiti kolesa avtomobila; uravnotežiti krila
letala; uravnotežiti motor, stroj / dinamično, statično uravnotežiti uravnotéžen -a -o: pameten, uravnotežen človek; izdatki so uravnoteženi z dohodki; prisl.: gospodarstvo se razvija uravnoteženo ♪
- uravnovésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnovesiti tehtnico; prečka se je uravnovesila / zamahnil je z roko, da bi se uravnovesil 2. spraviti v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnovesiti vojaške sile v svetu b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnovesiti cene; uravnovesiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnovesiti kompozicijo slike // spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti: to spoznanje jo je uravnovesilo; čustveno, duševno se uravnovesiti uravnovéšen -a -o: uravnovešen človek; tehtnica je uravnovešena ♪
- uravnovéšati -am nedov. (ẹ́) 1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnovešati zibajoči se čoln; tehtnica se uravnoveša 2. spravljati v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: narava uravnoveša vse, kar se v njej dogaja b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnovešati izdatke in dohodke 3. spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti: taka spoznanja so ga uravnovešala; duševno se uravnovešati ♪
- uspávanka -e ž (ā) preprosta pesem v enakomernem ritmu za uspavanje, zlasti otrok: mati poje otroku uspavanko; ropot koles ga uspava kot uspavanka; pren., pesn. ciprese so mu šepetale uspavanko ♪
- uspávati -am nedov. (ā) 1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan: uspavati otroka s pesmico, z zibanjem; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval spravil v spanju podobno stanje; nežni zvoki so jih uspavali omamljali 2. ekspr. povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven: zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali; obljube so jih preveč uspavale; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi zmanjševali; ekspr. take besede so mu uspavale vest povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde uspavajóč -a -e: uspavajoč glas, vonj; zrak je bil topel, uspavajoč; prisl.: tablete delujejo uspavajoče; uspavajoče govoriti uspávan -a -o: uspavan od enakomernega ropota ♪
- ustréznik -a m (ẹ́) 1. knjiž. kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: to zdravilo je ustreznik več drugim zdravilom 2. lingv. jezikovni element, ki ustreza določenemu elementu v drugem jeziku, jezikovnem sistemu: najti ustreznik tujemu izrazu v domačem jeziku / črkovni, glasovni, pisni ustreznik ♪
- utelésiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti 2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev 3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen 4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji utelésiti se pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v
drugem bitju uteléšen -a -o 1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk 2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo ♪
- utríp -a m (ȋ) 1. vsak od malo zaznavnih, rahlih, navadno enakomernih gibov: utrip kril; utrip z vekami / utrip trepalnic 2. širjenje in krčenje žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi: otipati, zaznati utrip; hiter, neenakomeren utrip / srčni utrip ∙ ekspr. na mnenje drugih se ni ozirala, prisluškovala je le utripu svojega srca ravnala je glede na svoja čustva // razširitev in skrčitev žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi: šteti utripe; enakomerni utripi žile 3. v sorazmerno kratkih časovnih presledkih ponavljajoča se kratkotrajna pojavitev in prenehanje česa: utripi svetlobe med drevjem / utripi plamenov 4. ekspr., s prilastkom potek, dogajanje česa, zlasti glede na ritem, intenzivnost: začutiti utrip resničnega življenja; vsakodnevni delovni utrip; živahen kulturni utrip mesta; utrip svobodne misli / čutil je pravi
utrip časa ♪
- utrípati -am in -ljem nedov. (ȋ) 1. delati malo zaznavne, rahle, navadno enakomerne gibe: kobilica utripa s krili; utripati z vekami / nosnice, veke mu utripajo 2. navadno v zvezi z žila širiti se in krčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi: žila mu hitro, močno, neenakomerno utripa / srce utripa; pren., ekspr. mesto utripa v običajnem ritmu 3. pojavljati se v sorazmerno kratkih časovnih presledkih in prenehavati: svetloba utripa / po stenah so utripale sence ♦ elektr. električni tok utripa // dajati vtis pojavljanja in izginjanja svetlobe: lučke, plameni utripajo / na nebu utripajo zvezde 4. prižigati se in ugašati: luč na svetilniku utripa / smerni kazalec, svetilnik enakomerno utripa 5. knjiž., ekspr. pojavljati se z menjajočo se intenzivnostjo: v njem je utripala ena sama misel ● ekspr. v mestu je
utripalo življenje je bilo zelo živahno, razgibano; ekspr. življenje manjšine je utripalo sredi življenja večine obstajalo utripajóč -a -e: utripajoča lučka; utripajoča svetloba; utripajoče srce ∙ žarg. utripajoča rumena luč svetlobni prometni znak na semaforju, ki pomeni dovolitev prometa v vse smeri in opozarja na previdno vožnjo skozi križišče ♦ astr. utripajoča zvezda zvezda, ki se periodično širi in krči ♪
- uvêsti uvêdem dov., uvêdel in uvédel uvêdla, stil. uvèl uvêla (é) 1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvesti novega delavca, novinca / uvesti koga v delo, kupčijo // seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvesti koga v filozofijo; uvesti se v teorijo / ekspr. uvesti koga v skrivnosti narave 2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvesti koga v družino, klub / poroka ga je uvedla v višjo družbo 3. narediti, da se kaj začne uporabljati: uvedli so peterokrako zvezdo kot oznako partizanske vojske; uvesti računalnike v tovarne in urade / uvesti nove izraze začeti uporabljati; uvesti slovenščino v vojsko / uvesti novo kulturno rastlino začeti jo gojiti 4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvesti nov davek; uvesti obvezno šolanje /
publ. uvesti stroge varnostne ukrepe // narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvesti disciplino, red; uvesti enakopravnost / uvesti novo rubriko / uvesti še eno avtobusno progo / publ.: uvesti izboljšavo izboljšati; uvesti spremembe spremeniti // odločiti, da se kaj začne: uvesti disciplinski postopek proti komu; uvesti preiskavo 5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: v tretjem poglavju uvede pisatelj novo osebo; stoiki so uvedli v filozofijo pojem usode 6. knjiž. narediti uvod v kaj: televizijski film je uvedel urednik s kratkim orisom dobe / igro uvede igralec s kratko pesmico začne ● knjiž. uvesti nit, trak skozi luknjico napeljati, potegniti; knjiž., redko hodnik uvede obiskovalca v razkošno dvorano neposredno pripelje ◊ kem. uvesti tri nitroskupine v toluen nadomestiti, zamenjati jih; mat. uvesti novo neznanko uvedèn -êna -o: ta izraz je bil uveden šele pred kratkim; dekle je v
delo dobro uvedeno ♪
- v predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ) 1. za izražanje usmerjenosti navznoter: priti v hišo; metati v jamo; pogled v dvorano / potopiti v vodo; zabiti v zemljo; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno; stopiti v stran vstran / sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo; vstopiti v sobo // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: oblačiti se v lepa oblačila; vzeti v roko / vpreči v jarem; vkovati v verige 2. za izražanje usmerjenosti kam sploh: gledati vanj; streljati v tarčo; udarec v obraz 3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti: zrediti se v trebuh; rdeč v obraz 4. za izražanje določenega časa: prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel vdrugo / pog. dogovoriti se za v soboto // za izražanje časa, določenega glede na količino: delati pozno v noč; zidanje se je zavleklo v zimo 5. za izražanje načina dejanja:
iti v gosjem redu; ekspr. zavpiti v en glas; igrati v troje / prenašati se iz roda v rod 6. za izražanje namena: dati v najem; povedati v opravičilo; večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste 7. za izražanje sredstva: brisati si roke v predpasnik; zavit v odejo 8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje: verovati, zaupati v koga; zaljubiti se v sošolko; upanje v uspeh 9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe: breg se preveša v dolino; pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz: iz kmetice se je spremenila v gospo; preračunati iz dinarjev v marke; prevajati iz nemščine v slovenščino // za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe: voda se spremeni v led; dvom raste v obup; zmleti v prah; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela 10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje: spustiti se v boj; poseči v dogajanje; ekspr. lesti v dolgove; spraviti v red; stopiti v veljavo
/ vključiti se, vmešati se v delo 11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del: to spada v redno delo; pog. vzeti v račun; stopiti v stranko / vključiti se v skupnost; uvrstiti v zbirko II. z mestnikom 1. za izražanje mesta znotraj česa: ostati v hiši; v kotlu vre; stvar v škatli / tavati v megli; premikati se v vodi / živeti v mestu; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar. v Gorenjcih, Nemcih na Gorenjskem, v Nemčiji // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: lokal je ves v lesu, marmorju; oblečen v belo 2. za izražanje mesta kakega dejanja: skrčiti noge v kolenih; zlomiti se v sredini 3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj: biti v odboru, vladi; živeti v skupnosti narodov; otrok v družini; pesmi v zbirki 4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja: delati v administraciji, turizmu; oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu 5. za izražanje
določenega časa: umreti v mladosti; v času kuge; v prihodnjem letu / bilo je v košnji // za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi: vrniti se v treh mesecih; končati v roku; publ. v teku enega leta v enem letu / najtoplejši dan v zadnjih desetih letih 6. za izražanje okoliščin dejanja: potovati v dežju; reči v jezi; delo v vročini 7. za izražanje načina dejanja: plesati v parih; vse je v redu; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; veter piha v sunkih / posneti v barvah; izdati v knjižni obliki; pogovor v ruščini 8. za izražanje sredstva: čistiti zarjavele dele v bencinu; pomagati v denarju, strokovnjakih; voziti v vozičku 9. za izražanje količine: vsega imajo v izobilju; udeležiti se v majhnem številu 10. za izražanje stanja, položaja: biti v formi, zanosu; znajti se nepričakovano v nevarnosti; živeti v pokoju; biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu; čokolada v prahu 11. za izražanje predmeta,
na katerega je dejanje omejeno: zmagati v teku; napredovati v znanju; umirjen v vedenju / v bistvu ima prav; v vsakem oziru, pogledu 12. za izražanje istovetnosti, enakosti: v meni imaš dobrega prijatelja; v vseh ljudeh vidi sovražnike ● smehljati se v brado sam pri sebi; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. v obraz lagati predrzno, nesramno; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. v petek in svetek vedno, za delovne in praznične dni; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; evfem. biti v letih star, starejši; v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo,
ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; prim. tjavendan, vdrugo, vkraj, vkraju, vstran, vtem ♪
- vága -e ž (ȃ) 1. pog. tehtnica: vaga je natančna, občutljiva / dati blago na vago; stopiti na vago; skodelica vage / peljati živino na vago tehtat 2. pog. teža: dodaj še malo, da bo zadosti vage / živa vaga živa teža / dati dobro, slabo vago 3. nar. kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; prečka: odpeti, pripeti vago; sneti vago ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; pog. kupovati, prodajati na vago kupovati, prodajati tako, da se blago sproti natehta; pog. njegov položaj je na vagi je negotov; nar. vodnjak na vago vodnjak na vzvod; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost ♪
- vál -a m, mn. valóvi stil. váli; dv. vála in valóva (ȃ) 1. izbočeni in vbočeni del vode, vodne gladine, nastal zaradi premika vode navzgor in navzdol: zaradi vetra so nastali valovi; valovi se širijo, ekspr. potujejo; delati, povzročati valove; ekspr. razburkani, razpenjeni valovi; širok, velik, visok val; ekspr. divji, igrivi valovi; čelo, dolina, vrh vala; hitrost valov / valovi so ga nosili, zibali; veslati proti valovom, z valovi; plavati na valu / morski val / vodni val // voda, ki se tako premakne: val butne, udari ob skalo; val se dvigne, odbije, odteče; na obalo pljuskajo valovi; potegniti, rešiti koga iz valov; hrumenje, moč valov / ekspr.: plovba po valovih Jadrana po Jadranskem morju; zagrnili so ga valovi deroče reke 2. navadno s prilastkom (vodnemu) valu podoben pojav v kaki snovi: merjenje potresnih valov; svetlobni, zvočni valovi; udarec zračnega vala / sunkovni,
udarni val (ob eksploziji) ki nastane zaradi hitrega širjenja plinov 3. podolgovat izbočeni del kake površine: salonitna plošča z dvema valoma / lasje so ji v valovih padali po vratu / ekspr. valovi žitnega polja 4. ekspr., z rodilnikom velika množina česa, ki se pojavi naenkrat: val beguncev, potnikov je upadel / val krvi / val aretacij, protestov / po valu deževnih dni je posijalo sonce / preplavil jo je val spominov 5. ekspr., navadno z rodilnikom nenaden, silovit nastop česa: val bolečine, mraza, vročine; dvignil se je val navdušenja, ogorčenja; val smeha se dolgo ni polegel; objel ga je val sreče / nov val krize, nasilja / z oslabljenim pomenom: Evropo so zajeli novi idejni valovi; zajeziti stavkovni val stavke; valovi revolucije so segli čez meje 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v valovih izraža nastopanje, pojavljanje česa v presledkih, navadno enakomernih: bombniki so napadali v valovih; bolečina se je ponavljala v
valovih; s ceste je v valovih prihajal hrup 7. navadno s prilastkom (umetnostna) smer: najnovejši valovi v glasbi; val modernističnega pesništva // skupina zlasti umetnikov, ki pripadajo isti umetnostni smeri: drugi, tretji povojni val pesnikov / ekspr. Levstik in njegovi somišljeniki so sprožili prvi mladoslovenski val ● ekspr. našel je smrt v valovih utonil je; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih ◊ elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; fiz. oddajati, sprejemati valove; elektromagnetni valovi; radijski valovi elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km; interferenca, uklon valov; meteor. frontalni val; hladni, mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen, mrzel zrak; vročinski
val vroč zrak, ki prodre s področja z manjšo geografsko širino; rad. dolgi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m, kratki z valovno dolžino od 10 do 150 m, srednji valovi z valovno dolžino od 150 do 1.000 m; prostorski val radijski val, ki se širi od oddajne do sprejemne antene nad zemeljskim površjem ♪
- valénca -e ž (ẹ̑) 1. kem. število, ki pove, s koliko atomi vodika ali enakovredne količine drugega elementa se lahko veže atom kakega elementa: določiti, ugotoviti valenco / proste valence atoma / atomska valenca 2. psih. psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost: negativna, pozitivna valenca / različne oblike imajo različne spominske valence 3. lingv. lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo; vezljivost: valenca glagola ♪
- válj -a m (ā) 1. geom. telo, ki ga omejujeta dva kroga in plašč: premer, prostornina valja / enakostranični valj katerega osni presek je kvadrat 2. predmet take ali podobne oblike: nažagati iz debla valje; spraviti tovor na vozilo na valjih, po valjih; gumijast, kovinski, lesen valj // tak predmet kot (samostojen) del orodja, priprave: valj se premika, vrti; namazati, pritrditi valje / prenosni, pritiskalni valj; valj pisalnega stroja // strojn. glavni sestavni del batnega stroja: tlak v valju; motor s štirimi valji ◊ agr. sortirni valj valj mlatilnice za ločevanje žita po debelini zrnja; kem. merilni valj steklen valj z merilno lestvico za merjenje prostornine tekočin ali plinov; teh. navijalni valj; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; tiskarski valj z vgraviranim vzorcem za prenašanje tiskarskega barvila na tkanino; tisk.
tiskovni valj trden valj, v katerega so tiskarski znaki, slike vgravirani, ujedkani ali fotokemično izdelani ♪
- valovánje -a s (ȃ) 1. glagolnik od valovati: valovanje morja / valovanje zraka / valovanje las v vetru / nemirno valovanje množice / uživala sta v valovanju valčka / valovanje čustev, misli 2. fiz. pojav, pri katerem se kaka količina v kraju in času periodično spreminja: meriti, opazovati valovanje; jakost valovanja / elektromagnetno valovanje električno in magnetno polje, ki se periodično spreminjata, prepletata in razširjata v prostor; krogelno valovanje ki se iz majhnega izvora širi v prostoru enakomerno na vse strani; krožno valovanje ki se v ravnini širi enakomerno na vse strani; longitudinalno ali vzdolžno valovanje; transverzalno ali prečno valovanje ♪
- valováti -újem nedov. (á ȗ) 1. gibati se, premikati se v obliki valov: voda valuje / čutil je, kako zrak okrog njega valuje / griva, tančica je valovala v vetru; žito valuje / ritem valuje / ekspr. množica je nemirno valovala / ekspr. črta enakomerno valuje 2. s prislovnim določilom tako gibajoč se, premikajoč se biti, nahajati se kje: morje je valovalo tik pod njimi / ekspr. dolgi lasje ji valujejo čez hrbet // ekspr. pojavljati se, kazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je valovala rdečica / strasti so močno valovale v njej / v njegovih besedah je valovalo upanje ● ekspr. prsi mu valujejo od vznemirjenja se mu širijo in upadajo; ekspr. srce ji je valovalo, ko je mislila nanj močno bilo; ekspr. tri leta je valovalo stavkovno gibanje so bile stavke valujóč -a -e: valujoči lasje; valujoča gladina; valujoča trava ♪
- valovít -a -o prid. (ȋ) 1. na katerem so valovi: valovita gladina; valovito jezero, morje / valovito žitno polje 2. po obliki podoben valu, valovom: valovit obris grebenov; valovita črta; enakomerno, rahlo valovit / valovita pokrajina; cesta je valovita in jamasta / valovita lepenka, pločevina / valoviti lasje; pes z valovito dlako ♦ gozd. valovita rast lesa; papir. valoviti karton ♪
- valóvnica -e ž (ọ̑) knjiž. navadno enakomerno valovita črta: narisati valovnico; valovnica in cikcak / krasiti lončenino z valovnicami / črta valovnica ♦ šol. element raztegnjene kačaste oblike pri pisani črki ♪
- vbòd vbôda tudi vbóda m (ȍ ó, ọ́) 1. glagolnik od vbosti: raniti se v prst ob vbodu šivanke v usnje / vbod z iglo // dejanje, pri katerem se potisne koničast predmet v kaj: uboj z vbodom v srce / bolečina ob vbodu injekcijske igle / izpuščaji zaradi vboda žuželke pika 2. rana, poškodba, povzročena s koničastim predmetom: razkužiti vbod; pordela okolica vboda; njeni prsti so bili polni vbodov / vbod z nožem ga je zelo skelel 3. osnovna prvina pri šivanju, vezenju, ki nastane s potegovanjem niti, napeljane v šivanko, skozi tkanino: vbodi so preveč neenakomerni; stroj izpušča vbode; obšiti rob s posebnim vbodom; majhni, veliki vbodi; ročno, strojno narejeni vbodi ◊ obrt. križni vbod pri katerem se niti prekrižata; ploščati vbod pri katerem so niti druga ob drugi napete tako, da prekrijejo vso obliko vezenine; rakov vbod petlja (pri kvačkanju), pri kateri se kvačka
brez ovijanja niti vbode v nasprotno smer kot običajno; robni, stebelni vbod; stični vbod pri ročnem šivanju, ki se stika z drugim vbodom; vet. prsni, vratni vbod v prsno votlino, vratni predel pri izkrvavitvi živali ob zakolu ♪
- vèčvalénten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) kem. ki lahko veže dva ali več atomov vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih nadomesti v spojini: večvalentne kovine ♦ filoz. večvalentna logika logika, ki ima več logičnih vrednosti ♪
- vérski -a -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na vero: verski pojmi / verski nauk; verski obredi, simboli / verski pouk; verski praznik; verska vzgoja / verski dvom; verske knjige / verska šola; verske vojne / verska enakopravnost, svoboda / verska sekta; verske skupnosti / verska blaznost duševna bolezen z blodnjami in halucinacijami verske vsebine ♦ rel. verska dogma; verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk; verska skrivnost nedoumljiva verska resnica; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine 2. nar., navadno v povedni rabi veren, pobožen: posebno verski ni bil, a je bil pošten vérsko prisl.: versko vzgajati otroke; versko nestrpna ideologija ♪
- vêrz -a m (ȇ) 1. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila, vrstica: napisati, prebrati verz; rimani verzi; iz štirih, treh verzov sestavljena kitica; metrum, ritem verza / akatalektični, hiperkatalektični verz; akcentuacijski ali naglasni verz ki temelji na urejenem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov; četverostopni, jambski verz; kvantitativni verz ki temelji na urejenem menjavanju dolgih in kratkih zlogov; prosti ali svobodni verzi s prosto ali svobodno oblikovanim ritmom in z različnim številom zlogov; silabični verz ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena, zlogovni verz; silabotonični verz ki temelji na številu zlogov in enakomernem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov, zlogovno-naglasni verz; drama, roman v verzih 2. mn. pesem: delati, pisati, slabš.
kovati verze / rad bere verze ♪
- vézati in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico / vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel // na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave 2. delati, da je kaj a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim // delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno
vezali 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami 4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje 5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki / vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo 6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake 7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže // delati, da je kdo dolžen a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva b)
izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču 8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega 9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke 10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na
preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok 11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati 12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki // omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico 13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati // nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah ● star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči
postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati ◊ elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati valuto na vrednost marke; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; lingv. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem področju vežóč -a -e: most, vežoč otok s celino vézan -a -o: na osebo vezan dokument; preveč je vezan na domače kraje; biti vezan na uvoz / vezana cena določena, omejena; vezane in broširane knjige; vezana hranilna vloga ∙ vezani kozolec dva vzporedna kozolca,
zvezana s skupnim ostrešjem; vezan moški poročen ♦ fiz. vezani elektron; kem. vezani kisik kisik v spojini; na kisik vezana kovina; les. vezani les vezane in panelne plošče; vezana plošča plošča iz navzkrižno lepljenih furnirjev; lit. vezani ritem ritem, pri katerem so poudarki stalni; vezana beseda poezija; obrt. vezano okno okno iz dvojnih okenskih kril, nasajenih na ena nasadila; vezan v polusnje vezan z usnjenim hrbtom; šah. vezana figura figura, ki se ne more premakniti, ker krije vrednejšo figuro ali kralja; prisl.: učenci že berejo vezano z naravnim izgovorom, ne zlogovaje; vezano varčevati ♦ muz. vezano označba za način izvajanja legato ♪
- vijáčen -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na vijak: vijačni navoj, utor; vijačna glava / vijačni ključ; vijačna matica ◊ fiz. vijačna vzmet; geom. vijačna ploskev ploskev, ki jo popiše črta, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice; navt. vijačni pogon pogon, pri katerem daje ladji potisno silo ladijski vijak; rad. vijačna antena antena v obliki vijačnice; strojn. vijačno kolo kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku; (vijačno) vreteno palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela; teh. vijačni mehanizem; vijačno dvigalo dvigalo z (vijačnim) vretenom vijáčno prisl.: vijačno zavit ♪
549 574 599 624 649 674 699 724 749 774