Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

enako (151-175)


  1.      formálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na formo: a) formalna dovršenost umetniškega dela; formalne prvine pesmi / novi formalni prijemi v umetnosti / formalna stran predavanja b) formalna pomanjkljivost predloga; nima formalne pravice, da bi o tem odločal; formalno priznanje države c) biti formalen v vedenju / z njim je bil formalen in hladen 2. ki izhaja iz družabnih, družbenih navad, norm: formalen obisk; z njimi je imel le formalne stike; opraviti formalne obveznosti; formalno povabilo / formalna vljudnost 3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje: ti so le še formalni člani stranke; formalna demokracija, enakost; formalna politična svoboda ◊ filoz. formalna logika veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; jur. formalno pravo pravna pravila za prisilno uveljavljanje materialnega prava; formalno zaslišanje zaslišanje po predpisih zakona; ped. formalno izobraževanje izobraževanje, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; šol. formalna izobrazba izobrazba, ki jo izkazuje spričevalo določene šole formálno prisl.: delo je treba še formalno izboljšati; formalno sta se pobotala; formalno potrditi že prej sprejete sklepe ♪
  2.      fužínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na fužino: poslušal je enakomerne udarce fužinskih kladiv / fužinsko naselje ♪
  3.      garnitúra  -e ž (ȗ) navadno s prilastkom 1. več predmetov, stvari, ki sestavljajo celoto: na razstavi pohištva so vzbudile največ zanimanja sobne in vrtne garniture; usnjena klubska garnitura; garnitura ključev za avto; garnitura spodnjega perila; garnitura jedilnega pribora / volnena garnitura pulover in jopica iz enake volne 2. publ. skupina ljudi, povezana z enako dejavnostjo: ostanki različnih vojaških in političnih garnitur; najmlajša garnitura igralcev; oblast je prevzela garnitura plačancev ◊ ptt naglavna govorilna garnitura kombinacija mikrofona in slušalke, ki se namesti na glavo, da sta roki prosti; tisk. črkovna garnitura črke vseh velikosti istega tipa; žel. garnitura sestav vagonov, pripravljenih za odhod; potniška garnitura ♪
  4.      gíbanje  -a s (í) 1. glagolnik od gibati: a) gibanje roke b) spraviti telo v gibanje; lahkotno plesno gibanje; enakomerno gibanje kazalca na uri; gibanje nebesnih teles / na semnju je bilo živahno gibanje in vrvenje c) gibanje na svežem zraku; določbe o gibanju tujcev; dovoljenje za gibanje v obmejnem pasu 2. naraščanje in upadanje količine česa na določenem področju: proučevati gibanje gospodarstva; gibanje osebnih dohodkov; gibanje proizvodnje in potrošnje; gibanje temperature; podatki o gibanju prebivalstva 3. delovanje skupine, množice za dosego določenega cilja: organizirati, sprožiti gibanje; razmahnilo se je množično mladinsko in žensko gibanje; odporniško, osvobodilno, revolucionarno, socialistično gibanje; stavkovna gibanja; razvoj mednarodnega delavskega gibanja / narodnoosvobodilno gibanje ◊ ekon. mezdno gibanje gibanje delavstva za dvig mezd; gibanje cen dviganje in zniževanje cen v določeni dobi ali ob istem času na različnih tržiščih; fiz. enakomerno, krožno gibanje; geogr. gorotvorno gibanje ♪
  5.      gládek  -dka -o, stil. gladák gládka -o in -ó prid., gladkéjši tudi glájši (á; ȃ á) 1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les; bel, gladek papir; gladka cesta; gladka površina, stena; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov // preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani; gladko blago enobarvno; brez vzorcev // drsen, spolzek: spodrsniti na gladkem ledu 2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod; gladki verzi; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami 3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev ● njegov glas je bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben ◊ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta gládko stil. gladkó prisl.: ta učenec gladko bere; gladko obrit; lase ima gladko nazaj počesane; pesem je lepo, gladko prevedena; gladko tekoči verzi; vse je šlo gladko kot po maslu ∙ gladko govori več jezikov dobro, brez napak; delo jima je šlo gladko od rok hitro, uspešno; ekspr. to si je gladko izmislil popolnoma, čisto; ekspr. ponudbo je gladko odklonil odločno, brez premišljanja ♪
  6.      glásben  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasbo: glasbena kritika, kultura, zgodovina; sistematična glasbena vzgoja; skladba je odlično glasbeno delo / glasbeni bienale; glasbena revija / glasbeni pedagog, pouk; obiskovati glasbeno šolo; izpit iz glasbene teorije / predvajati glasbeni film; glasbena oprema predstave; glasbena spremljava / glasbeni spored; radijska glasbena oddaja / glasbeni avtomat; glasbeni instrumenti; glasbena skrinja / glasbena križanka; pren., ekspr. glasbena govorica velikega mojstra ◊ muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom; (glasbeni) stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej; glasbena drama opera, v kateri sta si dramski tekst in glasba enakovredna; glasbena medigra glasba med dvema dejanjema odrskega dela; glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije glásbeno prisl.: glasbeno opremiti film ♪
  7.      gléženj  -žnja m (ẹ́) nav. mn. izboklina kosti v sklepu med golenjo in stopalom: obleka ji je segala do gležnjev; do gležnjev se je udiral v blato; zlomil si je nogo v gležnju; notranji, zunanji gleženj; gleženj, nart, peta ∙ ekspr. ne seže mu niti do gležnjev po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu nikakor ni enak, enakovreden ♪
  8.      gnêsti  gnêtem nedov., stil. gnetó; gnêtel in gnétel gnêtla, stil. gnèl gnêla (é) povzročati, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: gnesti testo; gnesti vosek, glino; gnesti z rokami, s strojem / nervozno je gnetla robec v rokah mečkala; pren. gnesti in oblikovati neosveščeno množico // ekspr., redko vznemirjati, mučiti: gnete ga zavist; nekaj ga je gnetlo v notranjosti gnêsti se stati ali s težavo se premikati v množici ljudi: množica se je gnetla k izhodu; vsi so se gnetli v sobi; ljudje so se gnetli pred blagajno / otroci se gnetejo okrog peči; pren. misli in vtisi so se mu gnetli po glavi gnetóč -a -e: množica gnetočih se ljudi gnetèn -êna -o: gneteno testo ♪
  9.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
  10.      granulírati  -am nedov. in dov. (ȋ) teh. dajati čemu zrnasto obliko: snov še prej granulirajo, da enakomerno polzi v stroj granulíran -a -o: granulirano gnojilo ♪
  11.      grebén  -a m (ẹ̑) 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom ∙ ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher ◊ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam ♪
  12.      grotésk  -a m (ẹ̑) tisk. tip tiskarskih črk, za katerega so značilne enako debele poteze: staviti v grotesku ♪
  13.      grotésken 2 -kna -o prid. (ẹ̑) tisk., v zvezi groteskne črke tiskarske črke, ki imajo enako debele poteze ♪
  14.      harmóničen  -čna -o prid. (ọ́) ubran, skladen: harmonične barve; harmonična celota / harmonični odnosi; harmonično sožitje narodov / harmoničen človek; harmonična osebnost / harmoničen razvoj otroka / harmonična spremljava; harmonične značilnosti skladbe ◊ agr. harmonična prehrana prehrana, ki vsebuje vse potrebne snovi za zdrav razvoj organizma; fiz. harmonično nihanje gibanje projekcije enakomerno krožeče točke na premer kroga, sinusno nihanje; mat. harmonična vrsta vrsta recipročnih vrednosti naravnih števil; muz. harmonična lestvica molova lestvica z zvišano sedmo stopnjo harmónično prisl.: harmonično grajeno telo; harmonično razvita osebnost; harmonično sodelovati ♪
  15.      hegemoníja  -e ž (ȋ) vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki, nadvlada: boriti se zoper hegemonijo in neenakopravnost; gospodarska, politična hegemonija; hegemonija močnejših nad šibkejšimi; težnja po hegemoniji / hegemonija proletariata / doba atenske hegemonije in razcveta; pren., ekspr. hegemonija razuma nad srcem ♪
  16.      heksagonálen  -lna -o prid. (ȃ) geom. ki ima šest kotov, stranic ali stranskih ploskev: heksagonalna bipiramida, prizma ♦ min. kristali v heksagonalnem sistemu v sistemu z eno navpično in s tremi vodoravnimi enako dolgimi osmi, ki se sekajo med seboj pod kotom 120° ♪
  17.      hipêrbola  -e ž (é) 1. geom. krivulja, katere točke imajo stalno razliko oddaljenosti od dveh danih točk: gorišče, os hiperbole / enakoosna hiperbola 2. lit. besedna figura, ki izraža pretiravanje: silnost pesnikovega čustva je ponazorjena s hiperbolo ♪
  18.      hitróst  -i ž (ọ̑) 1. v časovni enoti opravljena pot: hitrost enakomerno narašča; povečati, zmanjšati hitrost; zaradi prevelike hitrosti je zaneslo vozilo s ceste; maksimalna, povprečna hitrost; hitrost vetra, zvoka; hitrost širjenja elektromagnetnih valov; hitrost sto kilometrov na uro; merjenje hitrosti / nadzvočna, svetlobna hitrost; pristajalna hitrost letala ♦ astr. ubežna hitrost ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa; teh. ekonomična ali ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši; vrtilna hitrost 2. žarg., avt. možnost za spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi menjalnika pri motornem vozilu; prestava: avtomobil ima štiri hitrosti // položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi; prestava: menjati hitrost; voziti v tretji hitrosti, s tretjo hitrostjo ♪
  19.      hójevje  -a s (ọ́) jelov gozd: v hojevju je bilo še sredi dneva temačno / enakomerno valovanje hojevja jelovega drevja // jelove veje: ležišče si je pripravil iz smrečja in hojevja ♪
  20.      homogenizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) delati homogeno: homogenizirati snov ♦ agr. homogenizirati mleko povzročati, delati, da je maščoba enakomerno porazdeljena po vsej tekočini; metal. homogenizirati jeklo s toplotno obdelavo dosegati enakomerno sestavo in kristalno strukturo homogenizíran -a -o: homogenizirano mleko ♪
  21.      homológen  -gna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na homologijo; istoroden, istoizvoren: homologen pojav ◊ biol. homologni organi organi istega nastanka in iste zgradbe, a z različnimi funkcijami; geom. homologni stranici stranici, ki imata glede na okolje enako lego; kem. homologna spojina vsaka od spojin homologne vrste; homologna vrsta vrsta podobnih spojin, ki se med seboj razlikujejo samo po tem, da ima vsaka naslednja po eno določeno atomsko skupino več v verigasti molekuli ♪
  22.      homologíja  -e ž (ȋ) knjiž. enakost med pojavi glede na nastanek in zgradbo, istorodnost: ugotoviti homologijo ♪
  23.      homoním  -a m (ȋ) lingv. beseda, ki ima enako zvočno ali pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen, enakozvočnica ♪
  24.      hvála  -e ž (á) 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo 3. v medmetni rabi izraža a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!« b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim ● ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala — cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ♪
  25.      idéntičen  -čna -o prid. (ẹ́) 1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega; istoveten, enak: gre za identične pojave, pojme; številne podobnosti so sorodne, včasih celo identične; imata skoraj identično stališče o tem vprašanju; imeti kaj za identično / identična barvna kombinacija // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši: splošna metoda znanstvenega dela je identična s splošno sociologijo / s takšnimi trditvami postaja identičen s svojimi kritiki / ta tekst je identičen s tem 2. isti: šlo je za identično osebo ◊ geom. identični tvorbi tvorbi, ki imata enako obliko in velikost; mat. identična enačba enačba brez neznanke ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA