Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

en je (82-106)


  1.      drobencáti  -ám [bǝn in ben] nedov. (á ȃ) ekspr. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki; drobiti: ves nejevoljen je drobencal okrog hiše; otrok drobenca za materjo ♪
  2.      drugáčen  -čna -o prid. (ȃ) 1. ki se po lastnostih razlikuje od določenega: drugačen je od svojega očeta; poskusiti na drugačen način; to blago je drugačno kot tisto v izložbi / pričakoval sem drugačen odgovor; stvar je treba oceniti tudi z drugačnih vidikov / moral bi biti drugačen; danes so nam potrebni drugačni ljudje 2. ki ni tak kot navadno, ampak spremenjen: danes je nekoliko drugačna / domača vas se mu zdi čisto drugačna ● kmalu bo drugačnih misli bo spremenil svoje mnenje; ekspr. ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. zdaj bomo ubrali drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo ♪
  3.      duhóven  -vna m (ọ́) star. duhovnik: duhoven je začel pridigo / vojaški duhoven ♪
  4.      duhóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na duh duhá: a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede ∙ ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik c) duhovna bitja 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo ♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno ♪
  5.      dvíg  -a m (ȋ) glagolnik od dvigniti ali dvigati: a) pozdravil je z dvigom roke; dvig na prste / dvig ladje z morskega dna b) dvig cen; skrbeti za dvig produktivnosti dela / dvig zračnega pritiska, temperature c) nujno potreben je strokovni dvig kadrov č) dvig denarja v banki / knjiženje vlog in dvigov ♪
  6.      é  medm. (ẹ̄) 1. izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: e, ljubček, saj te poznam; e, malo je takih 2. izraža obotavljanje, zadrego: e, da, seveda 3. izraža vprašanje: kriv sem seveda jaz, e? / včasih izgovorjeno skozi nos E? je spet vprašal 4. klic vprežni živini stoj: potegnil je za vajeti in zavpil: e, eha! ♪
  7.      égo  m neskl. (ẹ̑) knjiž. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja; jaz: osamljen je v množici, kajti zadovoljiti zna le svoj ego ♪
  8.      èn  êna -o stil. -ó štev., sam. êden [dǝn] (ȅ é) 1. izraža število ena [1] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si eden med mnogimi; odloči se za eno od več možnosti; tako je rekla ena od žensk / bilo je ena po polnoči; ob eni(h) (popoldne) 13h / bil je eden prvih, ki se je za to zanimal med prvimi; to je eden (izmed, od) glavnih vzrokov / stopati v koloni po eden tako, da je le eden v vrsti b) v prilastkovi rabi: imata enega otroka; kovanci po en dinar; čoln z enim jamborom; eno željo še imam; slep na eno oko; pog. daj mi en kos kruha daj mi kos kruha; vsa ta leta se mi zdijo kot en dan / niti en list se ni zganil; ekspr.: en edini plašč imam; privošči mu vsaj eno samo dobro besedo; elipt.: ekspr. ima jih eno manj kot osemdeset devetinsedemdeset let; pog. spil je en aperitiv eno čašico; en sam tega dela ne bo opravil samo en človek; pri množinskih samostalnikih ena vrata so še odprta / ima samo ene čevlje en par c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri // nav. neskl. izraža številko ena: Prešernova (cesta) 1; tekma se je končala s tri proti ena; napiši eno / pog. v šoli ima same ene negativne ocene 2. v zvezi z drugi izmed dveh bližji: prevaža z enega brega Save na drugega; na enem koncu vasi so hiše že obnovljene, na drugem pa še ne / publ. po eni strani sem s tem zadovoljen, po drugi pa ne // izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na prvem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji // izraža medsebojno razmerje: eden drugega se bojita / odšli so eden za drugim; hodijo eden za drugim; drselo je in začeli so padati eden za drugim; pog. ženski sta govorili ena čez drugo obe hkrati 3. pog., s širokim pomenskim obsegom ki ni natančneje določen: en dan sta šla v mesto neki; en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas reče čez nekaj časa; eno knjigo mi posodi kako; elipt. pa zapojmo eno katero; gojimo eno od zgodnjih vrst neko; že ene tri dni ga nisem videl kake; v samostalniški rabi: eden je umrl nekdo; pošlji enega, ki se na to razume koga / ekspr., z oslabljenim pomenom: to ti je en čudak; vse skupaj mu je eno figo mar 4. nav. ekspr. ki se od določenega ne razlikuje; enak, isti: midva sva enih misli; dva brata približno enih let / že dolgo živita pod eno streho isto; ekspr. zmeraj je na mizi ena in ista jed 5. nesestavljen, cel: spomenik je iz enega kosa; obleka v enem delu // ekspr., navadno v zvezi s sam poudarja velikost ali množino česa: ves život je ena sama rana; njegovo življenje je ena sama bridkost; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana ● ekspr. živi tja v en dan tjavendan; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; ekspr. meče vse v en koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; vsi kot en mož enotno, složno; pog., ekspr. tega ne bom dovolil, dokler bom le z enim prstom migal bom imel le malo moči; pog., ekspr. v en rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; ekspr. povedati v eni sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. sovražnik številka ena največji; ekspr. dela vse po enem kopitu na enak način; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. nas eden nima nikjer veljave ljudje naše vrste; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; pog., ekspr. eno mu je zagodel napravil mu je nevšečnost; en dva tri in že ga ni več v trenutku, hipu; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; pog., ekspr. tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; pesnik se čuti z naravo eno v popolnem soglasju; star. en samkrat sem ga videl samo enkrat; njihovo geslo je bilo: vsi za enega, eden za vse vsak mora skrbeti tudi za druge; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi ♪
  9.      ênojezíčen  -čna -o prid. (ē-ȋ) 1. napisan samo v enem jeziku: enojezični javni napisi / enojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja en jezik: prebivalci tega področja so enojezični / enojezična dežela ♪
  10.      enôten  -tna -o prid. (ó) 1. eden, skupen za več stvari, za kako celoto: podjetji imata enotno upravo; enotno poveljstvo za vse oddelke / izdelati za mesto enoten urbanistični načrt; enoten program za razvoj turizma / država ima enoten jezik // za vsakega, pri vsakem enak: vstopnice se prodajajo po enotni ceni; enotno povišanje cen / vse knjige imajo enotno vezavo; popolnoma enotno izvajanje vaje 2. ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin: koalicija se je med vojno spremenila v enotno fronto; demokratične sile so se povezale v enotno gibanje / v tistem času je bil jezik še enoten; razvoj različnih tkiv iz enotnega tkiva / zaokrožiti zemljišče v enoten kompleks strnjen, zaključen // katerega člani imajo skupen cilj, soglašajo: enoten delovni kolektiv; armada je ostala enotna; imajo popolnoma enotno vodstvo / publ. glede tega vprašanja smo si bili vsi enotni edini // nav. mn. ki si ne nasprotuje med seboj: priti do enotnih pogledov na kaj; vzgojno prizadevanje očeta in matere naj bo enotno 3. ki je enakih, istovrstnih sestavin: gorski svet z enotno geološko strukturo / po izobrazbi enoten kolektiv; etnično enotna država // katerega sestavni deli se med seboj dopolnjujejo, podrejajo celoti: enotna notranjost stavbe; stilno enotna knjiga ● enoten kruh kruh iz enotne moke; enotna cena obvezna, predpisana cena, po kateri se določeno blago prodaja ali kupuje; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov ◊ jur. enotna kazen ena kazen za več kaznivih dejanj istega storilca ob sojenju za vsa skupaj; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor enôtno prisl.: enotno nastopiti; roman ne učinkuje enotno ♪
  11.      epidémičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na epidemijo: epidemična bolezen / epidemični meningitis / bolezen je zavzela epidemičen obseg epidémično prisl.: bolezen se pojavlja epidemično; pren. strah se je širil epidemično ♪
  12.      esejístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na esej ali esejistiko: kritični in esejistični spisi / esejističen jezik; esejistična obravnava vprašanja / esejistična proza esejístično prisl.: esejistično pisan življenjepis ♪
  13.      esperánto  -a m (ȃ) umeten jezik, sestavljen iz elementov najbolj razširjenih evropskih jezikov, zlasti romanskih: učiti se esperanto; knjiga je prevedena tudi v esperanto ♪
  14.      evropéjstvo  -a s (ẹ̑) evropska kultura in miselnost: navduševati se nad evropejstvom / ponosen je bil na svoje evropejstvo ♪
  15.      familiáren  -rna -o prid. (ȃ) značilen za družinsko okolje; sproščen, neprisiljen: učitelj je govoril v familiarnem tonu / malo preveč familiaren je z njimi familiárno prisl.: familiarno ga je nagovoril; v tem uradu živijo precej familiarno ♪
  16.      fantìč  -íča stil. fántič -a m (ȉ í; ȃ) 1. deček, zlasti predšolski: skupina vaških fantičev se je igrala na poti; nagajiv, poreden fantič; petleten fantič / kot nagovor fantič, kam pa bežiš / ekspr. rodil se jima je lep fantič sin 2. ekspr. fant: fantiči in dekliči so se zbirali na trgu pred cerkvijo; sentimentalen je kot zaljubljen fantič / čakala je svojega fantiča ♪
  17.      fébruar  -ja m (ẹ̑) drugi mesec v letu: Prešeren je umrl osmega februarja; kongres bo v (mesecu) februarju / (meseca) februarja je padlo veliko snega ♪
  18.      francóstvo  -a s (ọ̑) državna in politična pripadnost k Franciji: ponosen je na svoje francostvo / to ni bilo v interesu francostva ♪
  19.      frazeologém  -a m (ẹ̑) lingv. stalna besedna zveza, katere pomen je popolnoma ali delno predvidljiv ali ni predvidljiv iz pomena besed, ki jo sestavljajo: raziskovanje frazeologemov ♪
  20.      gát  -a m (ȃ) 1. publ. pristajalna obala, pomol: ladja je pristala ob novem gatu 2. redko majhen jez, majhna pregrada ♪
  21.      globína  -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzdol: meriti globino; globina jezera je deset metrov; globina in širina prepada / globina oranja ∙ kulturni razvoj v globino in širino glede na intenzivnost in obseg // razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: globina omare / ta slika ima globino daje vtis prostora // oddaljenost od površine v navpični smeri navzdol: najdišča so bila v globini dveh metrov; globina potresnega žarišča 2. lastnost globokega: reka je zaradi globine in vrtincev nevarna 3. prostor, ki je nižje, globlje od okolja: deževnica odteka v globino; kamen je padel v globino / raziskovati morske globine; pren. nekje v globini se je zavedal svoje krivde 4. srednji, razmeroma precej oddaljeni del česa: gosto zarasla globina gozda; iz globine gozda so se slišali klici; pren. globina noči // najbolj oddaljeni del česa v vodoravni smeri: zaradi mraka globine sobe ni bilo videti; v globini sobe je obešena velika slika; v globini ozke ulice sveti medla luč; pren. globina oči; globine podzavesti 5. ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: globina čustvovanja, hrepenenja, ljubezni / globina umetniškega ustvarjanja / globina pesmi // dobra premišljenost, dognanost: globina ideje, naziranja / etična globina in objektivnost kritike 6. s prilastkom glavni, bistveni del česa: znal je odkriti globino stvari / globina duše / dokopal se je do človeških globin 7. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz globine srca ga je sovražil; v globino duše mu je žal ◊ strojn. globina navoja polovica razdalje med njegovim zunanjim in notranjim robom ♪
  22.      gnúsen  -sna -o prid., gnúsnejši (ú ū) ki vzbuja gnus: gnusna golazen / ekspr. gnusen je bil videti / gnusna beseda; gnusno dejanje ♪
  23.      gód  -ú in -a m, mn. godóvi (ọ̑) 1. dan v letu, ko je osebno ime kakega človeka navedeno v koledarju: danes je njegov god; praznuje god in rojstni dan; dati, dobiti kaj za god; prejeti voščilo za god / imeti god / star. na god svetega Petra na praznik // redko godovanje: povabljen je bil na god 2. zastar. obletnica: praznovali so mirovni god ♪
  24.      gojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice ∙ ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado ♪
  25.      golázen  -zni ž (ȃ) manjše, odpor, gnus vzbujajoče živali: vsa golazen je prilezla na sonce; stenice in druga golazen / pohodi to gnusno golazen // nizko, navadno s prilastkom ničvredni, škodljivi ljudje: hoteli so iztrebiti tatinsko golazen; tuja golazen je gospodarila po naši zemlji / kot psovka ti prekleta golazen ♪

   1 7 32 57 82 107 132 157 182 207  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA