Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

en je (701-725)


  1.      tevsáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. počasi, težko hoditi: utrujen je tevsal proti domu ♪
  2.      tík  prisl. (ȋ) v zvezi s prislovnim določilom 1. izraža neposredno bližino: hišo so zgradili tik ob morju; izbrala sta mizo tik pri vratih; hoditi, peljati tik za kom; pošta je tik za oglom; tik zraven so imeli trgovino / ekspr. slediti komu tik za petami 2. izraža zelo majhno časovno oddaljenost: pogajanja so prekinili tik pred koncem; vrnila se je tik pred nočjo; tik preden je odšel, je še telefoniral ● pog. vse ima tik pred nosom zelo blizu (stanovanja); pog. biti tik pred zdajci neposredno pred odločitvijo, začetkom; pog. tega ne delajte tik pred zdajci v zadnjem trenutku ♪
  3.      típkar  -ja m (ȋ) kdor poklicno piše na pisalni stroj: zaposlen je bil kot tipkar ♪
  4.      tláčiti  -im, in tlačíti in tláčiti -im nedov. (á ȃ; ȋ á ȃ) 1. povzročati, da kaj zaradi pritiska a) zavzema manjši prostor: tlačiti seno na vozu; tlačiti zelje / tlačiti ilovico z nogami b) spreminja prvotno obliko, položaj: ne tlači klobuka; s hojo, valjanjem tlačiti travo // povzročati, da se kaj mehkega zaradi pritiska stisne, razleze: tlačiti grozdje, sadje; tlačiti kuhan krompir, peso za prašiče 2. s prislovnim določilom s silo dajati, spravljati kaj v kaj, navadno brez reda: tlačiti perje, volno v blazino; tlačiti obleko v nahrbtnik; ded si je tlačil tobak v pipo / tlačiti si srajco za hlače / ekspr.: tlačiti knjige na polico, v torbo; skrivaj si je tlačil orehe v žepe; pren. tlačiti znanje v glavo // ekspr. hitro, veliko jesti: tlačiti hrano vase; tlačiti se z žganci / tlačiti si kruh v usta 3. ekspr. povzročati, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: jetnike so tlačili v klet; vsi so se tlačili v dvorano / tlačili smo se skozi ozka vrata / ob tej uri se v avtobusu vedno tlačimo gnetemo, prerivamo 4. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: oblast je tlačila kmete; narodno, politično tlačiti 5. ekspr. preprečevati razvoj, pojavljanje česa: tlačiti dvom, jezo, strah / tlačiti jok, solze / tlačiti upor 6. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen stanja, kot ga določa samostalnik: tlači ga naduha; tlačila jih je revščina; tlači jo samota, skrb / ponoči jo je zopet tlačila mora; nesreča mu je tlačila srce ● evfem. ne bo več dolgo trave tlačil ne bo več dolgo živel; ekspr. ni vreden, da zemljo tlači slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. te razmere so ga tlačile k tlom ga delale nerazpoloženega, žalostnega; ekspr. vse tlači v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi ◊ teh. s tlačilko dvigovati tlak tekočine, plina tlačèč -éča -e: otresti se tlačečega občutka tesnobe tláčen -a -o: braniti tlačeno pravico; zatirano in tlačeno ljudstvo; sam.: upor izkoriščanih in tlačenih ♪
  5.      tnálo  -a s (á) 1. nerazsekan večji kos debla, na katerem se sekajo, cepijo drva: zasaditi sekiro v tnalo; sekati drva na tnalu; grčavo, veliko tnalo; neroden je kot tnalo ∙ dati, položiti glavo na tnalo nekdaj biti kaznovan z obglavljenjem; njegove obtožujoče besede so padale po njej kakor sekira po tnalu bile izrečene brez prizanašanja, usmiljenja // navadno s prilastkom temu podoben podstavek, na katerem se seka, reže: presekati kost na tnalu / kleparsko, mesarsko tnalo 2. prostor za sekanje, cepljenje drv: pospraviti tnalo; pripeljati drva na tnalo 3. slabš. neumen, okoren človek: izšolala ga bosta, da ne bo tako tnalo kot onadva / kot psovka tnalo neotesano ♪
  6.      tóčen 1 -čna -o prid., tóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se popolnoma drži določenega časa, roka: čudno, da ga še ni, ponavadi je točen; vlak je bil točen; podjetje je pri dobavah točno; točen je kot ura / točen prihod letala 2. ki pri merjenju česa kaže toliko, kot je v resnici: točni instrumenti; točna tehtnica; točna ura 3. ki se popolnoma sklada z resničnim stanjem, z dejstvi: navesti točen čas, datum; točen izračun; točni podatki; točen rezultat / točna analiza; ta sodba je točna // ki se ujema z originalom: točen prepis pogodbe / kot pripis na listini, dokumentu prepis je točen tóčno 1. prislov od točen: prišel je točno; predstava se začne točno ob petih; ti pojmi niso točno razmejeni natančno, pravilno; ekspr. v službo prihaja do minute točno / elipt. v drami so obnovili, ali točneje, prenovili lansko predstavo 2. poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z resničnostjo; natančno: povedal je točno to, kar je mislil / izdelan točno po meri; delo poteka točno po načrtu 3. pog. prav, ravno: točno on je to storil / avtomobil se je ustavil točno pred hišo / ne ve točno, zakaj je odnehal ♪
  7.      tóda  in toda vez. (ọ̑) 1. v protivnem priredju za izražanje a) nasprotja s prej povedanim: rekel je, da bo pomagal, toda obljube ni izpolnil; natočila mu je poln kozarec, toda sama ni pila; zunaj ni bilo mrzlo, toda v kleti nas je kljub temu zeblo / elipt. potrebovali bi delavce, toda kaj, ko jih ne dobimo / previden je, toda odločen ∙ šel bi rad, toda.. Nič toda izraža pomislek, pridržek; ekspr. žalostno, toda resnično izraža ugotovitev, da je kaka stvar taka, kakršna je, čeprav je vredna obžalovanja b) nepričakovanega: tipal je po temni veži, toda vrat ni našel; verjeli smo mu, toda on ni bil vreden našega zaupanja / mlad, toda že tako izkušen // za omejevanje: veliko bere, toda samo pustolovske knjige; izvedel je vse, toda prepozno; prodam, toda le pod pogojem, da plačate takoj / to bi lahko izrazil samo umetnik. Toda še ta težko 2. na začetku (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: toda pogovarjajmo se rajši o čem drugem; toda to ni vprašanje, s katerim bi se tu ukvarjali / ekspr. toda čast komur čast, govoriti pa zna ♪
  8.      togôten  -tna -o prid. (ó) 1. ki je v stanju velike jeze, razdraženosti: skušali so pomiriti togotne vaščane; ves togoten je planil kvišku // ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost: togoten obraz; togotne kretnje; zaslišali so togotno vpitje 2. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži: bil je togoten človek; dobil je togotno ženo / togoten značaj 3. ekspr. silovit, divji: togotna burja; togotno morje togôtno prisl.: togotno odgovarjati; togotno je zaloputnil vrata ♪
  9.      toníti  tónem nedov. (ȋ ọ́) 1. izginjati pod (vodno) gladino: kamen je hitro tonil 2. ekspr., s prislovnim določilom izginjati, izgubljati se: pot je tonila v mraku; udarci so tonili v hrupu / resnica tone v množici besed 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja osebka, kot ga določa samostalnik: toniti v spanje; toniti v žalost / njegovo ime je tonilo v pozabo ● ekspr. dežela je med vojno tonila v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. sonce tone za goro zahaja; redko geologi ugotavljajo, da mesto polagoma tone se pogreza tonèč -éča -e: toneč v spanje, ni ničesar več slišal; toneča ladja; toneče sonce ♪
  10.      tožíti  in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
  11.      tráva  -e ž (á) rastlina z dolgimi ozkimi listi in kolenčastim steblom brez izrazitih cvetov: spomladi trava ozeleni; po dvorišču se razrašča trava; kositi travo; krave mulijo travo; pohoditi, pomendrati, potlačiti travo; popleti, populiti, požeti travo v vinogradu; skriti se v travo; gosta, mehka, mlada, rosna, sočna, visoka trava; šop trave; bilo jih je kot listja in trave zelo veliko / ekspr.: trave so se zibale v vetru; vonj junijskih trav / povsod je pesek, le tu in tam raste kaka trava šop trave; ekspr. pozna vse trave in njihovo zdravilno moč zelišča / nakositi trave, travo za živino; grabiti, obračati, sušiti travo; naročje trave / angleška trava nizka, gosto rastoča trava za gojene trate; gorska, gozdna, močvirska trava // travnata površina: otroci se igrajo na travi; hoditi po pesku in travi / kot opozorilo ne hodi po travi / ekspr. petje murnov v travah ● ekspr. še preden je trava prerasla njegov grob, so ga pozabili kmalu po njegovi smrti; ekspr. naj raste trava ali ne, ko nas ne bo vseeno nam je, kako bo po naši smrti; evfem. ne bo več dolgo trave tlačil ne bo več dolgo živel; žarg. kaditi, uživati travo hašiš; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. neumen, da sliši travo rasti zelo; poljud. marijina trava trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, strok. migalica; z morsko travo polnjene žimnice s posušenimi listi, stebli morskih trav; plastična trava travi podobna plastična snov za blazine, pakiranje; nar. severovzhodno trava krompirja cima ◊ agr. kisla trava ki raste na kislih tleh; bot. trave rastline s kolenčastim steblom, navadno črtalastimi sedečimi listi in cveti v klaskih, Poaceae; klasasta s klasastim socvetjem, latasta trava z latastim socvetjem; medena trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski, Holcus; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; pasja trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; vrtn. pisana trava vrtna rastlina z dolgimi suličastimi listi z belimi ali rumenkastimi vzdolžnimi progami, Phalaris arundinacea var. picta ♪
  12.      tŕčiti  -im dov. (ŕ ȓ) 1. narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: s polnim kozarcem trčiti ob steklenico / trčiti z glavo v šipo / pri pozdravu je trčil s petama // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trčili so in izpili; trčil je z vsemi pri mizi / trčiti na zdravje nevesti / kot poziv trčimo 2. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogli sta trčili in se odbili; ob vstopu je trčil z glavo ob podboj; pri obratu sta se trčila / pog. lokomotiva se je ustavila in vagoni so trčili skupaj / kosa je trčila ob kamen zadela, udarila // udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo: mopedist je trčil v avtobus / osebni avtomobil je trčil v tovornjak; vlaka sta trčila; čelno trčiti / preh., pog. spet je trčil avtomobil poškodoval 3. ekspr. naleteti na, srečati: ob robu gozda so trčili na srno; v gledališču je trčil na znanca / pog. po naključju sta trčila skupaj se nepričakovano srečala / trčiti ob nerazumevanje, na ovire, težave ● ekspr. nekaj časa je potrpela z njo, potem sta pa trčili se sporekli, sprli; pog. trčiti ob paragraf ravnati v nasprotju z zakonom, določbo; ekspr. midva bova še trčila se bova spopadla, spoprijela tŕčen -a -o 1. deležnik od trčiti: avtomobil je bil že trčen; trčeno jajce se je razlilo 2. pog. omejen, neumen: trčen je, da ji še verjame; zdel se ji je trčen; malo trčena ženska / trčen filozof čudaški / kot podkrepitev saj nisem trčen, da bi šel ♪
  13.      tŕden  -dna -o prid., tŕdnejši tudi trdnéjši (ŕ r̄) 1. ki (dobro) vzdrži pritisk, delovanje zunanjih sil: trden grad, most; trden jez; hiša ima trdne temelje; trdna stavba; trdno obzidje / trdni čevlji močni, trpežni; pren. trdni temelji za mir // ki se težko pretrga, loči: trden papir; trdna nit, tkanina / most ni dovolj trden za tako težo / trden šiv, vozel / trdna povezava, pritrditev; pren. trdne prijateljske vezi // sposoben vzdržati negativne vplive: trden politični položaj / trden ugled; trdno zdravje 2. ki obdrži svojo prostornino in obliko, če nanj ne deluje prevelika sila: plini, tekočine in trdne snovi / odstraniti trdne delce iz tekočine / trdno gorivo / trdna, tekoča in plinasta zgradba zemlje // sprijet, zbit: beton ni dovolj trden; nabiti ilovico, da bo bolj trdna 3. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo; močen: trdno okostje / trdno orodje // ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: trdna država, vojska; trdna organizacija 4. ki ima veliko telesno moč, odpornost: prileten, a trden moški; trden kot dren / ima še trdne noge // sposoben prenašati duševne napore: trden, zanesljiv človek; biti moralno trden / trdna osebnost / trden značaj 5. navadno v povedni rabi ki ne omahuje: kljub prepričevanju je ostal trden; biti trden v svojih sklepih, sodbah / tekmovalec, učenec ni trden // ki izraža neomahljivost: odgovoriti s trdnim glasom; stopati s trdnim korakom 6. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trden dokaz; trdno dejstvo / trdne norme; trdna načela, pravila / nova razlaga, teorija še ni trdna / ta letnica ni trdna gotova, zanesljiva // ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trdna vera; trdno prepričanje // ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede uresničitve, izpolnitve: trden sklep; trdna obljuba, odločitev / trdno upanje 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trden dotik, stisk / trden spanec / trdna noč; trdna tema popolna ● ekspr. trden kmet bogat, premožen; ekspr. biti trden v matematiki dobro jo obvladati; ekspr. v nogah ni bil nič kaj trden bil je negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; redko trdne cene določene, nespremenljive; redko proti ognju trdno steklo odporno; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; ekspr. nima trdnih tal pod nogami se ne zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega ◊ ekon. trdna valuta valuta, katere vrednost se ne spreminja; etn. (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; fiz. trdno telo telo iz trdne snovi; fiz., kem. trdno agregatno stanje tŕdno tudi trdnó prisl.: trdno se držati načel; trdno kaj namestiti, pritrditi; trdno se koga okleniti; trdno skleniti, upati, verjeti; trdno stati; trdno zaspati; biti trdno povezan s kom; biti trdno prepričan o čem; trdno sprijeta snov; trdno zavezana vreča / za trdno obljubiti, vedeti zatrdno ∙ star. iti trdno za kom tik, tesno; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; sam.: glede tega si nisem na trdnem tega ne razumem popolnoma; o tem ne vemo nič trdnega nimamo zanesljivih podatkov ♪
  14.      tréba  prisl. (ẹ́) v povedni rabi 1. z nedoločnikom izraža, da opustitev dejanja povzroči nezaželene, neprijetne posledice: temelje stavbe je treba okrepiti; dimnik je treba večkrat omesti; pšenica je zrela in jo je treba požeti; njivo je treba jeseni preorati; roke je treba večkrat umiti / hodil je zlahka in mu ni bilo treba počivati // izraža, da dejanja ni mogoče opustiti a) glede na kako okoliščino, cilj: večkrat ga je treba opomniti; treba ga je dolgo prositi, da kaj naredi; delaven je in ni ga treba siliti k učenju / krivice je treba popraviti; zakon je treba spremeniti / vesel je, da mu ni treba živeti v mestu / ekspr.: treba je priznati, da je lepa; treba je reči, da se z vsem nismo strinjali / elipt. treba je v trgovino po kruh treba je iti / ekspr. kaj vam je bilo treba tako dolgo klepetati b) glede na kako zahtevo, določilo: ni mu treba plačevati davkov; za vpis je treba predložiti dokumente; pri projektu mu ni treba sodelovati / naslov je treba napisati na sredino / ali se je treba odločiti takoj? Ne, lahko počakamo / ali naj prižgem luč? Ni treba // izraža, da se dejanju, stanju ni mogoče izogniti: če hočeš jesti, je treba delati; noč je, treba bo iti domov; treba se je bilo sprijazniti, da se časi spreminjajo; vsi vemo, da bo enkrat treba umreti 2. ekspr., z nedoločnikom izraža omiljeno zahtevo: konec klepetanja, treba je delati; niste še na vrsti, treba bo malo počakati; fantje, treba je vstati // v nikalnih stavkih izraža omiljeno prepoved, odsvetovanje: ni treba bežati, saj vam ne bo nič hudega storil; ni vam treba misliti, da tega ne vemo; ni treba obupati, bo že bolje 3. izraža okoliščine, stanje, ki zahteva nastop, uresničitev česa: če bo treba, ga bodo operirali; ko bo treba, vas bodo poklicali; dežuje, ko je najmanj treba; popravite, kjer je treba / drevja so posekali, kolikor je bilo treba // z odvisnim stavkom izraža koristnost, primernost tega, kar izraža odvisni stavek: včasih je treba, da človek doživi razočaranje; ni treba, da ste zadovoljni s čimerkoli; ker ga ne poznaš, je treba, da te z njim seznanim 4. z rodilnikom izraža, da se kaj mora dobiti, imeti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: to zimo mu ni treba novih čevljev; povej, česa mu je najbolj treba / če ti je treba prijatelja, ne pozabi name; ni mu treba zdravil / redko več počitka mu je treba več bi moral počivati // izraža, da kaj mora nastopiti, biti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: suša je, dežja je treba; ni treba luči, saj je še dan / ekspr. kaj je bilo treba vojne vojne ne bi smeli dopustiti // ekspr. izraža, da je prisotnost koga, česa zaželena, koristna: nikamor ne hodi, doma te je najbolj treba; kar sam pridi, nikogar ni treba zraven / omare ni treba na hodniku / ekspr. kaj vas je treba tukaj tukaj ste nezaželeni 5. v zvezi s kot je treba, kakor je treba izraža, da kaj ustreza določenim merilom: radi bi si uredili življenje, kot je treba; gostom je postregla, kot je treba; v tovarni je bilo vse, kakor je treba ● ekspr. poreden je, palice mu je treba strožje ga je treba vzgajati; ekspr. samo še tega (mi) je bilo treba to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; ekspr. bil je fant, kot je treba v vseh pogledih dober; postaven, lep; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. če ne bo hujše, še umreti ne bo treba stanje ni tako hudo, kot se misli ♪
  15.      trèn  tréna m (ȅ ẹ́) 1. hitro zaprtje in odprtje oči: brez trena strmeti v kaj; niti s trenom ni izdal bolečine / komaj opazen tren oči // hiter gib, premik: tren obrvi, trepalnic 2. ekspr. trenutek, hip: vse je trajalo le tren; samo za tren je premišljeval / v trenu je bila pri njem zelo hitro ♪
  16.      tresàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki se trese: tresav starec; postajal je živčen in tresav / utrujen je bil zaradi tresavega voza tresočega tresávo prisl.: tresavo spregovoriti ♪
  17.      tréskati  -am nedov. (ẹ̄) 1. brezoseb. povzročati močne poke ob razelektritvi ozračja: ponoči je treskalo; začelo je grmeti in treskati // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo: treska v skale; v samotna drevesa rado treska 2. ekspr. dajati močne, rezke glasove: granate, topovi treskajo; mine so treskale ves dan 3. ekspr. silovito loputati: jezno je treskal z vrati / vrata treskajo 4. ekspr. slišno silovito udarjati, zadevati se ob kaj: kamenje je treskalo ob skale; valovi so treskali ob čoln; toča je treskala po šipah / treskati z glavo ob zid // slišno, plosko padati: bombe so treskale okoli bunkerja; drevesa so treskala na tla 5. ekspr. močno udarjati, tolči: s palico je treskal po njegovem hrbtu; treskati koga z vso močjo / veje so ga treskale po obrazu 6. ekspr. silovito metati: treskati kamne ob obzidje; jezen je treskal kozarce na tla, v steno ● ekspr. med nami je večkrat treskalo večkrat smo se sprli, tepli; ekspr. preklinjala sta, da je kar treskalo zelo; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki treskáje: treskaje padati; vrata so se treskaje zapirala treskajóč -a -e: treskajoče streljanje; prisl.: treskajoče goreti ♪
  18.      tréščiti  -im dov. (é ẹ̑) 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj // slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije ● ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel tréščiti se ekspr. 1. vreči se, skočiti: treščil se je v morje / treščil se je na posteljo 2. spopasti se, stepsti se: v gostilni so se fantje treščili; zver in človek sta se treščila tréščen -a -o: treščen je bil s stolpa ∙ pog. biti malo treščen omejen, neumen ♪
  19.      tréti  tárem tudi trèm nedov., trì tríte; tŕl (ẹ́ á, ȅ) ekspr. povzročati, da je kdo v zelo neprijetnem položaju: tarejo jih davki, dolgovi / revščina ga tare / trli so jih z lakoto; tarejo jih in jim delajo krivico zatirajo // povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: nesrečen je, nekaj ga tare; tare ga skrb za ženo in otroke / brezoseb. trlo ga je, ker ni uspel // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: dolgčas jih tare; jeza, žalost ga tare zelo je jezen, žalosten ♪
  20.      tŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. navadno s skrčenim kazalcem udariti po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: samo enkrat je trknil in pritisnil na kljuko; brezoseb. nekajkrat je trknilo / tiho trkniti na okno 2. narahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: trkniti s prstom po tobačnici / trknil ga je s komolcem narahlo sunil // narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: prijel je svoj kozarec in trknil ob njenega / trknila je jajce ob mizo, da se je ubilo // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trknili so in izpili; trknil je z nevesto / trkniti na zdravje 3. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogla je trknila ob kegelj; pri obratu sta se trknila / trknil je z glavo ob šipo / vešča je trknila v žarnico se je zaletela 4. napasti z glavo, rogovi: oven ga je hotel trkniti tŕknjen -a -o pog. omejen, neumen: trknjen je, da mu verjame; malo trknjena ženska / kot podkrepitev ne grem, saj nisem trknjen ♪
  21.      trpljênje  -a s (é) 1. glagolnik od trpeti: njegovo trpljenje jih je pretreslo; postaral se je od trpljenja; sočustvovati ob trpljenju drugega; dolgotrajno, hudo, neznosno trpljenje / povzročiti, prizadeti komu trpljenje / duševno, telesno trpljenje ♦ rel. Kristusovo trpljenje 2. stanje koga, ki trpi: čakalo, doletelo ga je trpljenje; lajšati trpljenje; občutiti, prenašati trpljenje; smrt je bila zanj rešitev iz trpljenja 3. kar povzroča, da kdo trpi: taka bolezen je trpljenje za vso družino; ekspr. pisanje je zanj veliko trpljenje ♪
  22.      turôben  -bna -o prid., turôbnejši (ó ō) knjiž. žalosten, mračen: fant je nekam turoben / spregovoriti s turobnim glasom / turobne misli / turoben jesenski dan / turobna pokrajina turôbno prisl.: zvon se je turobno oglasil; dan je bil turobno mrzel ♪
  23.      ubráti  ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi ubrán -a -o 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano ♪
  24.      učinkovít  -a -o prid., učinkovítejši (ȋ) 1. ki učinkuje tako, kot se želi, pričakuje: učinkovito gnojilo; učinkovito zdravilo proti revmatizmu / učinkoviti ukrepi proti inflaciji; učinkovita pomoč; ta kazen je bila učinkovita 2. ki dosega tak učinek, kot se želi, pričakuje: učinkovit govornik / učinkovit slog; učinkovita metafora; učinkovita reklama 3. ki opravlja določene naloge, izpolnjuje določene zahteve, kot se želi, pričakuje: učinkovita organizacija / publ. najučinkovitejši igralec prvenstva ki je dosegel največ točk 4. s katerim se dosega želeni, pričakovani cilj: učinkovita taktika / učinkovita uporaba tehnike ● ekspr. danes nisem bila preveč učinkovita nisem dovolj naredila učinkovíto prisl.: učinkovito gospodariti; učinkovito se izražati; sam.: izmisliti si kaj učinkovitega ♪
  25.      učítelj  -a m (ȋ) kdor (poklicno) uči, poučuje: postati učitelj; učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev // kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen: učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor tovariš učitelj // kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesni učitelj; učitelj govorništva // kdor uči, poučuje sploh: oče mu je bil najboljši učitelj / publ. veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr. tudi radio je pomemben učitelj ● šalj. poleti bi bil učitelj, pozimi zidar rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je; knjiž. angelski učitelj Tomaž Akvinski ◊ rel. cerkveni učitelj naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju; šol. domači učitelj nekdaj ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; partizanski učitelj med narodnoosvobodilnim bojem kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju; potovalni učitelj nekdaj ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo; predmetni, razredni učitelj; stalni učitelj nekdaj z opravljenim strokovnim izpitom; strokovni učitelj ki poučuje strokovni predmet; učitelj pripravnik brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja; učitelj tečajnik prva leta po 1945 poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju ♪

   576 601 626 651 676 701 726 751 776 801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA