Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

emir (451-475)


  1.      spektákel  tudi špektákel -kla m (á) 1. predstava, film s slikovitimi, množičnimi prizori, razkošno opremo: ogledati si spektakel; nastopati v spektaklu / snemati, predvajati spektakel / barvni spektakli; zgodovinski spektakel Dežela faraonov 2. ekspr. dogodek, dogajanje, ki zaradi zanimivosti, slikovitosti vzbuja pozornost: ta poroka bo velik spektakel; bikoborbe, avtomobilske dirke in drugi spektakli / tepla sta se in zmerjala, sosedje pa so gledali ta spektakel ● zastar. ponoči so delali spektakel hrup, nemir; knjiž., redko paviljoni za različne spektakle predstave ♪
  2.      spetelíniti se  -im se dov. (í ȋ) ekspr. 1. pobahati se, postaviti se: s svojo vednostjo se speteliniti pred tujcem 2. razburiti se, vznemiriti se: spetelinil se je, ker so ga prezrli ♪
  3.      splašíti  in splášiti -im, in splašíti -ím dov., splášil (ȋ á ā; ȋ í) 1. z gibi, zvoki povzročiti, narediti, da se žival vznemiri in oddalji: otrok je splašil golobe; splašiti čredo 2. povzročiti, vzbuditi v kom strah, vznemirjenost: vsak šum me splaši splašíti se in splášiti se, in splašíti se 1. zbati se: splašil se je in zbežal; konj se splaši bliska, vode 2. knjiž. vznemiriti se, postati zaskrbljen: splašila se je, ko je to izvedela; splašil se je ob misli, kako bo zadevo uredil ● ekspr. končno se je le splašil in prišel nenadoma, po omahovanju odločil; ekspr. proti večeru so se spet splašile puške so se nepričakovano zaslišali streli; knjiž. splašiti se iz spanja vznemirjen se zbuditi splášen -a -o in splašèn -êna -o: splašen konj; bila je vsa splašena; prisl.: splašeno gledati, se ozirati ♪
  4.      spòl  spôla m (ȍ ó) 1. značilnosti, po katerih se bitja delijo na moška in ženska: določiti spol živali; pravice za vse ljudi neglede na spol in narodnost / otrok moškega spola; žival ženskega spola / število udeležencev navesti ločeno po spolu; razvrstiti mladiče po spolu // oseba glede na te značilnosti: odnosi, privlačnost med spoloma / knjiž. lepi spol ženske; šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. nežni spol ženske; mladina obojega spola fantje in dekleta; ekspr. novica je zanimala zlasti ženski spol ženske 2. knjiž. spolni nagon, spolnost: vznemirja ga spol 3. lingv. značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej: določiti samostalniku spol, sklon in število / moški, srednji spol; samostalnik ženskega spola / slovnični spol ● knjiž. odrezati komu spol moški spolni ud ♪
  5.      spomín  -a m (ȋ) 1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke 2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja / v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu 3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu 4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu 5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov 6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin ● ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv ◊ etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu ♪
  6.      sporočílo  -a s (í) 1. kar se o določeni stvari sporoči: sporočilo ga je vznemirilo; dobiti, napisati sporočilo; kratko, veselo, zaupno sporočilo; sporočilo javnosti; sporočilo o dogodku; sporočilo po radiu, v časopisu; oddajanje, posredovanje sporočil; stil, vsebina sporočila / diplomatsko, vojaško sporočilo; pismeno, ustno sporočilo; poslovno, šifrirano, telefonsko sporočilo / poslati sporočilo sporočiti / listek s sporočilom / vreči sporočilo v nabiralnik 2. navadno s prilastkom kar sporoča, izraža kako (umetniško) delo: v teh slikah je težko najti kako sporočilo; idejno, moralno sporočilo filma, romana 3. star. izročilo: ohranjati sporočilo; književno sporočilo zamejskih Slovencev / ustno sporočilo ● zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ♪
  7.      spovédati  spovém dov. (ẹ́) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu naložiti pokoro in dati odvezo: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: hudo, pošteno ga je spovedala spovédati se 1. rel. povedati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: spovedal se je in šel k obhajilu; pred smrtjo se je spovedal / spovedati se svojih grehov 2. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: iskal je človeka, ki bi se mu spovedal; naj se odkrito spovem, da sem včasih slabo mislil o tebi spovédan -a -o: umrl je spovedan; prim. izpovedati ♪
  8.      spreletávati  -am tudi izpreletávati -am nedov. (ȃ) nav. ekspr. hitro, za kratek čas se pojavljati po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh ga spreletava; mravljinci jo spreletavajo po hrbtu; brezoseb. ob teh zgodbah jih je kar spreletavalo ∙ barve ga spreletavajo bledi in rdi hkrati // hitro, za kratek čas se pojavljati sploh: veselje mu je spreletavalo obraz // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah spreletava navzoče / čudne misli ga spreletavajo; začele so jo spreletavati hude slutnje / plamen navdušenja spreletava zbrano množico spreletávati se tudi izpreletávati se leteč se večkrat premikati sem in tja: čebele brenčijo in se spreletavajo; metulji se spreletavajo s cveta na cvet; ptice se spreletavajo nad jezerom; roji mušic se spreletavajo po zraku / nad mestom so se spreletavala sovražnikova letala ∙ ekspr. pogled se mu spreletava po dvorani nahitro pogleduje po njej spreletavajóč tudi izpreletavajóč -a -e: vrane so krakale, spreletavajoč se nad poljem; spreletavajoč mraz ♪
  9.      spreletéti  -ím tudi izpreletéti -ím dov., sprelêtel tudi izprelêtel (ẹ́ í) nav. ekspr. 1. hitro, za kratek čas se pojaviti po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh spreleti človeka; mravljinci so ga spreleteli po hrbtu; kurja polt ga je spreletela po vsem telesu; brezoseb.: spreletelo ga je, ko jo je zagledal; spreletelo jo je do kosti, od nog do glave; od strahu ga je mrzlo spreletelo // hitro, za kratek čas se pojaviti sploh: nasmeh mu je spreletel ustnice; rdečica mu je spreletela obraz; v njenih očeh se je nekaj spreletelo // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza, strah ga spreleti; človeka spreleti nemir; čudni občutki so ga spreleteli / spreletela jo je huda slutnja 2. nenadno spoznati, dojeti kako dejstvo, resnico: spreletela ga je misel, da so ga vsi zapustili; brezoseb. odkrili so me, ga je spreletelo 3. v zvezi spreleteti z očmi, s pogledom nahitro pogledati, pregledati: z očmi je spreletel po dvorani; s pogledom je spreletela po zbranih spreletéti se tudi izpreletéti se leteč se premakniti sem in tja: golobi so se spreleteli nad trgom; zasvetlikalo se je, kakor bi se spreletela kresnička / vrane so se spreletele s travnika v gozd odletele // z letanjem se razgibati: čebele se morajo spreleteti / petelinčka je prijelo, da bi se malo spreletel po dvorišču ● nar. nebo se je spreletelo se je zvedrilo; nar. poletna nevihta se hitro spreleti preide, mine; nar. do večera se bo že spreletelo prenehalo deževati ♪
  10.      spróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kaj preneha biti napeto, vpeto: sproščati vrvi, vzmeti; ob odjugi se veje sproščajo izpod snega 2. delati, povzročati, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen: sproščati mišice; sproščati se pred treningom; legel je in si sproščal noge / telesno se sproščati 3. delati, povzročati, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet: glasba človeka sprošča; sproščati se ob gledanju risank, pri branju / duševno se sproščati / knjiž. v planinah se sprošča njegov nemirni duh / fizično delo sprošča napetost 4. delati, povzročati, da se kaj izraža, kaže brez omejitev, zadržkov: otrok sprošča svoja čustva v igri; sproščati nagone, strasti; ob takih prizorih se sprošča človekova napadalnost / detektivski romani mu sproščajo domišljijo; pisateljev jezik se je začel sproščati; pogovor se je vedno bolj sproščal 5. povzročati, da postane kaj prosto, razpoložljivo: kemični procesi sproščajo toploto; pri eksploziji se sprošča zelo velika energija / novi proizvodni način sprošča delovno silo; pren. svoboda sprošča ustvarjalne sile ♦ kem. sproščati kisik iz spojine // ekon. uradno odrejati prenehanje ustalitve na določeni višini: sproščati blagovno menjavo; uvoz se sprošča / sproščati cene sproščajóč -a -e: sproščajoč smeh; sproščajoč učinek glasbe; prisl.: branje deluje nanj sproščajoče ♪
  11.      srcé  -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča / kupiti goveje srce / srce v omaki // ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je // ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen // ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora // najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje // središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src ● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca ◊ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice ♪
  12.      srebró  -á s, daj., mest. ed. srêbru in srébru (ọ̑) 1. težka žlahtna kovina bele barve, ki dobro prevaja toploto in elektriko: pridobivati srebro; zlitine srebra in drugih kovin; okrasje, posoda iz srebra; bleščati se kot srebro / s srebrom pretkana obleka s srebrnimi nitmi // pog. izdelki iz srebra: čistiti srebro; na mizi je porcelan, kristal, srebro // ekspr. srebrn denar: preštevati srebro; plačati v srebru, s srebrom 2. ekspr. kar je po barvi, sijaju podobno srebru: srebro zvezd / srebro v njenih laseh sivi lasje 3. v zvezi živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve: hlapi živega srebra; rudnik živega srebra ● publ. olimpijsko srebro olimpijska srebrna medalja; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. otrok je kot živo srebro živahen, nemiren; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove ◊ metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja ♪
  13.      sŕh  -a m (ȓ) neprijeten občutek na koži z drhtenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora, strahu: srh mu je šel po hrbtu, po telesu; ob pogledu na razbitine ga je spreletel srh / njegov pogled je vzbujal ljudem srh grozo, strah // knjiž., s prilastkom občutek, čustvo: ob njegovem imenu jih je prešinil spoštljiv srh; prijeten srh ♪
  14.      sténa  -e ž (ẹ́) 1. vsak od delov stavbe, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: postaviti, sezidati steno; prebiti steno med sobama; pomakniti mizo k steni; obesiti sliko na steno; zabiti žebelj v steno; narediti v steni odprtine za okna; debela stena; lesena, zidana stena; stene so bile vlažne in plesnive; bel, bled kot stena / ometati, pobeliti stene; čelna stena gradu pročelje; notranje, zunanje stene hiše zidovi; predelna, premična stena / plakatna stena na katero se lepijo plakati; predsobna stena lesen izdelek v obliki deske, navadno s kljukami za obešanje oblačil, z ogledalom in polico za klobuke; španska stena premična stena iz lažjega materiala za zakrivanje, ločevanje 2. s prilastkom kar kaj omejuje, zapira ob straneh: stene jame se krušijo; s sten in stropa votline curlja voda / obložiti stene pekača s testom; stene pohištva // kar omejuje kaj votlega: stena cevi, žoge / črevesna stena; stena želodca, žile 3. alp., geogr. skoraj navpično skalnato pobočje: preplezati steno; planinca sta vstopila v steno; vzpenjati se po steni; krušljiva, previsna stena; vrh, vznožje stene / severna stena Triglava 4. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti stene med njima / z oslabljenim pomenom: loči ju stena predsodkov predsodki; med njima se je vzdigovala stena nezaupanja ● ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. pritisnil ga je ob steno spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. govoriti gluhim stenam prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. imel je samo štiri gole stene neopremljeno sobo; ekspr. živi samo med štirimi stenami zelo osamljeno; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; ekspr. njen obraz je bil kot stena ni izražal misli, čustev ◊ bot. stene plodnice; čeb. medcelična stena srednja stena sata; gled. četrta stena namišljena stena med avditorijem in odrom, ki ustvarja videz zaprtega odrskega prostora; grad. toplotna stena širok curek toplega zraka, ki preprečuje vdiranje hladnega zraka v prostor; zagatna stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih; les. podeskati stene; vet. kovalna stena lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj; rožena stena sprednji in stranski del kopitne roževine ♪
  15.      stísniti  -em dov. (í ȋ) 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami narediti, da na kaj deluje sila: močno mu je stisnil roko / pri pozdravu stisniti roko v slovo // obdajajoč s čim narediti, da na kaj deluje sila iz več smeri: stisniti kovček z jermenom; stisniti žebelj s kleščami; stisniti roko z obvezo // tesno obdati: hloda sta ga stisnila, da se ni mogel rešiti / sovražnik jih je stisnil v obroč obkolil / ekspr. hribi tu z vseh strani stisnejo dolino 2. s prijemom, objemajoč spraviti kaj v tesen dotik: stisniti otroka k sebi; stisnil je dekle na prsi; stisniti se k materi / stisnila je svoj obraz k njegovemu pritisnila // trdno držeč dati kam: stisniti dežnik, knjigo pod pazduho 3. narediti, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: stisniti stole, vrste; stisnite se, da bo še on prisedel / stisniti škarje, vzmet // narediti, da je kaj tesno skupaj: stisniti ustnice, zobe 4. s silo narediti, da ima kaj manjši obseg: raztegniti in stisniti meh / ekspr. na tem mestu se dolina stisne / novi sneg je starega stisnil // s stiskom, pritiskom poškodovati: kolo mu je stisnilo nogo; brezoseb. avtomobil je spredaj cel, zadaj pa ga je zelo stisnilo 5. narediti, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stisniti grozdje v stiskalnici; zmleti in stisniti sadje // s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: stisniti sok iz limone; stisniti nekaj kreme iz tube 6. z delovanjem sile na vso površino narediti, da kaj dobi določeno obliko: stisniti papir v kepo; stisniti slamo v bale 7. ekspr., s prislovnim določilom dati, spraviti kam, kjer je malo prostora: v dvorano so stisnili še nekaj dodatnih sedežev; stisnite kam še tega potnika; vsi so se stisnili okrog peči, v avtobus // naskrivaj, nahitro dati: v roko mu je stisnil nož / skrivaj mu je stisnil nekaj denarja dal 8. ekspr. s silo, z vztrajnostjo priti do česa: stisnil je nekaj denarja iz staršev; stisniti kar največ iz zemlje 9. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: stisnila ga je bolezen; bali so se, da jih bo stisnila lakota / spanec ga je stisnil zaspal je 10. ekspr. povzročiti kje topo bolečino: v nogo ga je stisnil krč; brezoseb. pri srcu ga je stisnilo // brezoseb. ganiti, prizadeti: čudno me stisne, ko to berem; ob pogledu na ranjence ga je stisnilo / pri srcu me stisne, če pomislim na to 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročiti, da kdo umre: stisnil ga je infarkt; jetra so ga stisnila / brezoseb.: hitro jo je stisnilo je umrla; vsak čas ga lahko stisne 12. pog., v zvezi z jo oditi, zbežati: strah ga je bilo, pa jo je stisnil; stisnil jo je z zabave ● ekspr. dušo, srce mu je stisnil nemir začutil je nemir; pog. nekaj metrov pod vrhom ga je stisnilo je onemogel; pog. s težavo je stisnil denar za nov avtomobil ga zbral, prišel do njega; pog. komaj je stisnil še zadnji izpit naredil, opravil; ekspr. za več let je moral stisniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; pog. kakega zajca bi rad stisnil ustrelil; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. komaj je stisnil zahvalo iz sebe se zahvalil; ekspr. stisniti koga v objem objeti stísniti se 1. prikriti se, navadno skrčen, sključen: stisniti se k tlom, za drevo; pred njihovimi pogledi se je stisnil v kot / stisnil se je pod odejo 2. ekspr. s težavo priti skozi kaj ozkega, ovirajočega: stisniti se iz prepolne sobe na vrt; stisniti se skozi gnečo, ograjo stisnívši star.: poslovil se je, stisnivši mu roko; stisnivši zobe, se je pognal v vodo stísnjen -a -o 1. deležnik od stisniti: ljudje so bili stisnjeni na majhnem prostoru; tesno stisnjen pas; stisnjena pest; trmasto stisnjene ustnice 2. ki ima razmeroma majhen obseg; ozek: riba s stisnjenim telesom; stisnjena ramena 3. ekspr. pretirano varčen, skop: ne bodi tako stisnjen; na starost je postal stisnjen ● ekspr. narediti kaj s stisnjenimi zobmi z odporom, s premagovanjem; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje ◊ teh. jeklenka s stisnjenim plinom; stisnjena pločevina; tisk. stisnjeni stavek brez presledkov med vrsticami; vet. stisnjen trebuh živali; prim. iztisniti ♪
  16.      stopícati  -am nedov. (ȋ) 1. delati majhne, kratke korake: stopicati po taktu; nikamor ne pride, preveč stopica / stopicati na mestu // s takimi koraki iti, hoditi: ob materi stopica otrok; stopicati čez blatno dvorišče; drobno je stopicala po snegu ∙ ekspr. v nekaterih stvareh stopicamo za drugimi narodi zaostajamo za njimi 2. hitro prestopati se: stoj pri miru, ne stopicaj; privezani konji so nemirno stopicali in hrzali stopicajóč -a -e: počasi stopicajoč, je šel proti izhodu ♪
  17.      stráh  -ú stil. -a m, mn. strahóvi (ȃ) 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah // tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega / bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je / bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega 2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo / hiša strahov v cirkusu // nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili 4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si ● ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha ♪
  18.      strán  -í ž (ȃ) 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo // vsak od obeh delov vzdolžno, somerno razdeljenega telesa: desno stran ima hromo; boli ga na levi, srčni strani // del česa glede na lego, določeno s smerjo, usmerjenostjo česa drugega: jugovzhodna stran dežele je gorata 2. navadno v zvezi stran neba del neba glede na smer, določeno z navidezno potjo sonca: ugotoviti strani neba / glavne strani neba 3. navadno s prilastkom vsaka od obeh površin, ki omejuje telo, predmet v smeri, prečni na njegovo gibanje, usmerjenost: obrniti se s hrbta na stran / obtesati eno stran debla / nož z rezilom na obeh straneh obeh robovih // vsaka od površin, ki ne omejuje telesa, predmeta v vodoravni smeri: prebeliti bočno, zadnjo stran hiše; hrbtna stran telesa; vse štiri strani kvadra so gladke // vsaka od površin, ki omejuje telo, predmet v poljubni smeri: očistiti spodnjo stran avtomobila; čelna, zgornja stran panja 4. navadno s prilastkom vsaka od obeh ploskev ploščatega, tankega predmeta: spodnja stran deske, smuči; pege na zgornji strani listov trte; notranja, zunanja stran vrat / narobna, prava stran blaga; prednja, zadnja stran bankovca, medalje / ploska stran sablje // ploskev vsakega od listov (v tiskanem, rokopisnem delu): končati pismo na sredini tretje strani / že prva stran bralce vznemiri; vsak dan napiše deset strani; knjiga ima dvesto strani / kulturna, oglasna stran časopisa; slika na naslovni strani; pri navajanju vira Računalništvo, 1983, stran [str. ali s.] 10 5. s predlogom, s prilastkom izraža položaj, lego česa glede na določeno smer, usmerjenost česa drugega: na desni, zadnji strani hiše je vrt / na obeh straneh ceste se širi gozd; videti ljudi na drugi strani reke / usesti se na levo stran koga 6. s predlogom izraža smer lege izhodišča, ki določeni smeri česa ni enaka ali nasprotna: od strani opazovati; pripeljati s strani / cesta zavije na stran proč od določene smeri // s prilastkom izraža smer lege izhodišča, ki je glede na določeno smer česa taka, kot jo izraža prilastek: napasti z bočne, sprednje strani; na katero stran si namenjen / od treh strani zaprt prostor; ogledovati si novi avtomobil od vseh strani, z vseh strani; veter piha z zahodne strani z zahoda 7. navadno s prilastkom lastnost koga ali česa glede na izhodišče opazovanja, presojanja, kot ga določa prilastek: čustvena, pravna stran zadeve; finančna stran je urejena / lotiti se česa z neprave strani; oceniti prevod z jezikovne strani; po tehnični strani dober izdelek / dobre in slabe strani česa / vse jemlje z lahke, smešne strani 8. v prislovni rabi, v zvezi na eni strani — na drugi strani, po eni strani — po drugi strani poudarja dvojnost ali različnost nasprotja: na eni strani zdravilo pomaga, na drugi strani škoduje / po eni strani bo delo lažje, po drugi (strani) pa nevarnejše 9. s prilastkom, v zvezi s po izraža sorodstveno razmerje glede na merilo, kot ga določa prilastek: starega očeta po materini strani ni poznal; po očetovi strani je Hrvat 10. s prilastkom oseba, skupina glede na osebo, skupino z nasprotnim, drugačnim ciljem: nobena stran noče prva popustiti; tako bo prav za obe, vse strani; publ. pobudo za sestanek je dala sovjetska stran / sprte, vojskujoče se strani; dokazi nasprotne strani / na obeh straneh so bili mrtvi in ranjeni // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža položaj koga glede na sodelovanje, soglasnost z eno od oseb, skupin z nasprotnim, različnim ciljem: glede tega je na moji strani; prestopiti na partizansko stran, na stran partizanov / zmaga se nagiba na nasprotnikovo stran nasprotnik zmaguje; sreča je bila na naši strani imeli smo srečo ● pog. to je druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. obrniti novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; ekspr. od strani kaj izvedeti posredno, indirektno; pisar. dobiti odobritev s strani pristojnega organa odobritev (od) pristojnega organa; publ. s strani univerze se bo posvetovanja udeležil rektor kot predstavnik, v imenu univerze; pog. dati na stran odložiti; prihraniti, shraniti; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; evfem. iti na stran nastran; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli možnost za zmago; oni so zmagali; stopiva malo na stran, da se v miru pomeniva proč od drugih, na samo; star. zadolžila se je na vse strani povsod, pri vseh; ekspr. nikogar ni, ki bi ga lahko postavili njemu ob stran ki bi mu bil enakovreden; ekspr. ta dogodek je potisnil ob stran vse druge probleme je povzročil, da so jih nehali reševati, obravnavati; ekspr. stopili smo ob stran drugim kulturnim narodom pridružili smo se jim; na strani biti, držati se ne skupaj z drugimi; izogibati se odgovornosti, sodelovanja; skupščina je pustila to vprašanje ob strani ga ni obravnavala; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; star. mahniti jo na dolenjsko stran na Dolenjsko; evfem. starec je že pogledal na ono stran umrl; star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; obrniti kaj na smešno stran narediti, da je kaj smešno; star. tudi na to stran je bil pravi meščan tudi po tem, v tem pogledu ◊ mat. leva, desna stran enačbe; prim. nastran, postrani ♪
  19.      strašíti  -ím in strášiti -im nedov. (ȋ í; á ȃ) 1. vzbujati strah: pobegla zver je strašila ljudi; strašiti otroke z bavbavom; ponoči so nas prihajali strašit / z zračno puško je strašil vrabce, vrane odganjal / prihodnost ga ni strašila; vreme nas je nekoliko strašilo nam povzročalo skrbi // vzbujati strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa strašnega, neprijetnega: strašiti otroke s kaznijo; strašiti s smrtjo, z vojno 2. pojavljati se v taki obliki, da vzbuja strah, grozo: v skednju je baje strašil njegov duh; brezoseb. na gradu straši 3. ekspr. pojavljati se, biti kje vznemirjajoč, moteč koga: smrkavec, kaj strašiš tu okrog tako pozno / nekaj kosov pohištva je še strašilo po kotih je bilo, je ležalo / revščina straši pod njihovo streho strašèč -éča -e: ne strašeč se sovražnika, so šli v boj; strašeče misli; strašeča pošast; prisl.: njegov krik je strašeče odmeval; bilo je strašeče tiho ♪
  20.      strépniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) rahlo, komaj zaznavno zamahniti s perutmi: ptica je nemirno strepnila ♪
  21.      strméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. gledati, navadno nepremično: strmeti predse, v tla; molče, osuplo, srepo, topo, zamaknjeno strmeti / ekspr. za njo je strmelo mnogo pogledov 2. biti negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: poslušali so ga in strmeli; strmel je ob surovem vedenju svojega očeta; strmeti od groze, začudenja; tako se je spremenil, da je kar strmela / strmel je nad njeno prijaznostjo njena prijaznost ga je zelo presenečala, osupljala; presenečeno, začudeno je strmel nad tem odkritjem ● ekspr. visok vrh strmi v nebo štrli; ekspr. žarometi so strmeli proti nebu bili obrnjeni, usmerjeni strmé knjiž.: strme ga je občudovala; poslušala jo je, strme v tla strmèč -éča -e: sedela je, strmeč skozi okno; strmeče oči; prisl.: strmeče so jo poslušali ♪
  22.      stŕmost  -i ž (ŕ) značilnost strmega: strmost hriba / ekspr. vznemirjala jo je strmost njegovega pogleda ostrost, predirljivost ♪
  23.      sumníčenje  -a s (ȋ) glagolnik od sumničiti: vznemirjalo ga je sosedovo sumničenje; zavračati sumničenje; imeti razlog za sumničenje / ekspr. boleča sumničenja ♪
  24.      svilén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz svile: svilena nit, preja / svilena tkanina; svileno blago / svileni trakovi; svilena bluza, obleka, podloga, ruta 2. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben svili: svileni lasje; svilena dlaka / v njenih očeh je bil svilen lesk; svilena svetloba; svileno nebo; jutra so svilena ● pesn. le veter je s svileno roko vznemirjal tišino je rahlo pihal ◊ papir. svileni papir bel ali barvast zelo tanek papir, navadno za okraske; tekst. svileni barhant, žamet barhant, žamet s svileno osnovo in bombažnim votkom; svilena apretura apretura, ki da blagu lesk, kot ga ima svila; svilena osnova; svilena vlakna kokonov sviléno prisl.: gladina vode se svileno blešči; svileno mehki lasje ♪
  25.      šalíti se  in šáliti se -im se, tudi šáliti se -im se nedov. (ȋ á; á ā) delati, pripovedovati šale: pogovarjali so se in se šalili; dekleta so se šalila, zastar. so šalila s fanti; plehko se šaliti; rad se šali // navadno z besedami izražati nekoliko neresen odnos do koga: ne vznemirjaj se, saj se samo šali; ti se šališ, njega pa skrbi šalèč se -éča -e: šaleč se je odgovoril; šaleč se s prijateljicami ♪

   326 351 376 401 426 451 476 501 526 551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA