Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
elektromagnet (62)
- eléktromagnét -a m (ẹ̑-ẹ̑) teh. priprava z jedrom iz mehkega železa in navitjem, s katero se da dobiti močno magnetno polje: vključiti elektromagnet; jedro elektromagneta ♪
- eléktromagnéten -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) nanašajoč se na elektromagnet ali pojave, ki jih obravnava elektromagnetika: elektromagnetna priprava / elektromagnetni ventil ♦ fiz. elektromagnetni valovi; elektromagnetno nihanje periodično spreminjanje električnega toka in napetosti v električnem nihajnem krogu; elektromagnetno polje sestav električnega in magnetnega polja; elektromagnetno valovanje električno in magnetno polje, ki se periodično spreminjata, prepletata in razširjata v prostor; svetloba je elektromagnetno valovanje; strojn. elektromagnetna sklopka sklopka, pri kateri se vrtilni moment prenaša z elektromagnetom ♪
- eléktromagnétika -e ž (ẹ̑-ẹ́) veda o elektromagnetnih poljih ♪
- eléktromagnetízem -zma m (ẹ̑-ȋ) elektr. magnetizem, ki nastane pod vplivom električnega toka ♪
- eléktromagnétski -a -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) nanašajoč se na elektromagnet ali elektromagnetizem: elektromagnetski pojavi ♦ elektr. elektromagnetsko navitje ♪
- anténa -e ž (ẹ̑) naprava za sprejemanje ali oddajanje elektromagnetnih valov: montirati anteno; oddajna, sprejemna antena; radarska, radijska, televizijska antena; sobna, zunanja antena; pren. antene človeških čutov; umetnost se dotika vseh anten človekove zavesti ◊ biol. antena v čutni organ spremenjena sprednja končina pri členonožcih; tipalnica; rad. okvirna antena ki se rabi zlasti za določanje smeri oddajnika ♪
- brezžíčen -čna -o prid. (ȋ) ki je brez žične zveze: brezžični prenos slike; vzpostaviti brezžično radijsko zvezo / poslati brezžično brzojavko / brezžični oddajnik; brezžična oddajna in sprejemna postaja ♦ ptt brezžična telefonija, telegrafija telefonija, telegrafija z elektromagnetnimi valovi ♪
- dinámičen -čna -o prid. (á) 1. poln sile in raznovrstnih sprememb; razgiban, živahen: dinamičen človek; pesnik je bil po temperamentu bolj statičen kot dinamičen / pouk mora biti dinamičen; dinamična predstava; dinamična razprava med dramatikom in režiserjem; publ. dinamična pesem // ki se hitro spreminja pod vplivom razvojnih sil: nova tehnologija je sprožila dinamičen razvoj kmetijstva; dinamičen razvoj letalstva v zadnjih letih / dinamično pojmovanje dogajanja v svetu ki se prilagaja spremembam 2. nanašajoč se na dinamika 2-3: dinamične, optične in elektromagnetne priprave / dinamični in ritmični elementi; dinamične vaje ◊ fiz. dinamični pritisk pritisk, ki ga izvaja gibajoča se tekočina ali plin; meteor. dinamična meteorologija nauk o gibanju v ozračju pod vplivom raznih sil; lingv. dinamični naglas; muz. dinamična označba označba za jakost izvajanja;
strojn. dinamična obremenitev obremenitev, ki se s časom spreminja dinámično prisl.: dinamično gledati na gospodarstvo; kipar je želel s svetlobno igro figuro dinamično poudariti; partituro bi bilo treba dinamično predelati glede na dinamiko ♪
- eléktrodinámika -e ž (ẹ̑-á) veda o električnem toku, o silah med električnimi toki, o elektromagnetnih poljih: zakoni elektrodinamike ♪
- éter 2 étra m (ẹ́) 1. fiz., nekdaj domnevna snov, ki napolnjuje ves prostor in telesa in po kateri se širi elektromagnetno valovanje: gibanje Zemlje po etru ∙ publ. poslati sporočilo v eter, po etru po radiu 2. pesn. zrak, ozračje: jesenski veter nosi listje v eter; v sinjem etru kroži letalo ♪
- fotón -a m (ọ̑) fiz. osnovni delec elektromagnetnega valovanja: fotoni z visoko energijo ♪
- fótotelegrám -a m (ọ̑-ȃ) ptt fotografski posnetek na elektromagnetni način posredovane fotografije, besedila; telefoto: oddati fototelegram ♪
- gáma -e ž, tudi neskl. (ā) tretja črka grške abecede: alfa, beta, gama [γ] gáma neskl. pril. tretji po vrsti: stranica nasproti kota gama ◊ fiz. žarki gama in gama žarki elektromagnetno valovanje, ki nastane pri razpadanju mnogih radioaktivnih snovi; metal. železo gama in gama železo železo, ki nastane pri segrevanju železa alfa ♪
- hitróst -i ž (ọ̑) 1. v časovni enoti opravljena pot: hitrost enakomerno narašča; povečati, zmanjšati hitrost; zaradi prevelike hitrosti je zaneslo vozilo s ceste; maksimalna, povprečna hitrost; hitrost vetra, zvoka; hitrost širjenja elektromagnetnih valov; hitrost sto kilometrov na uro; merjenje hitrosti / nadzvočna, svetlobna hitrost; pristajalna hitrost letala ♦ astr. ubežna hitrost ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa; teh. ekonomična ali ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši; vrtilna hitrost 2. žarg., avt. možnost za spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi menjalnika pri motornem vozilu; prestava: avtomobil ima štiri hitrosti // položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi; prestava: menjati
hitrost; voziti v tretji hitrosti, s tretjo hitrostjo ♪
- interákcija -e ž (á) knjiž. sodelovanje, medsebojno vplivanje: privesti do interakcije med delavci in vodilnim osebjem; medsebojna interakcija; interakcija človeka s človekom; delo je rezultat interakcije mnogih ljudi / doseči kaj v interakciji z oblastjo ♦ aer. interakcija medsebojno aerodinamično vplivanje teles; interakcija delov letala; fiz. interakcija medsebojno delovanje delcev, polj; elektromagnetna interakcija; soc. družbena interakcija medsebojno delovanje ali vplivanje med posamezniki ali skupinami ♪
- interferírati -am nedov. in dov. (ȋ) fiz. združevati se z valovanjem ali valovanji enake frekvence: elektromagnetno valovanje interferira / valovanji interferirata ♪
- iskálnik -a m (ȃ) teh. priprava za iskanje, ugotavljanje česa: iskati kable z elektromagnetnim iskalnikom ◊ fot. iskalo ♪
- izsévati -am nedov. (ẹ́) 1. fiz. oddajati valove, delce: atomsko jedro izseva elektromagnetne valove; zvezda izseva svetlobo 2. knjiž., ekspr. kazati, izražati: njen obraz izseva milino izsévan -a -o: izsevana svetloba ♪
- kótva in kôtva -e ž (ọ̑; ó) 1. elektr. del generatorja, v katerem se inducira električna napetost: izmenični generator z vrtečo se kotvo 2. elektr. kos železa, ki ga priteguje trajni magnet ali elektromagnet: rele je pritegnil kotvo 3. zastar. sidro: spustiti kotvo ♪
- lóčenje -a s (ọ́) glagolnik od ločiti: ločenje uranove rude od jalovine; redko čas ločenja ločitve / ločenje je že predolgo predolgo sva ločena ♦ mont. elektromagnetno ločenje ♪
- míkrovál in míkro vál -a m (ȋ-ȃ) nav. mn., fiz. elektromagnetni val z valovno dolžino od 1 do 30 cm: ojačiti, usmeriti mikrovalove; uporaba mikrovalov pri radarju ♪
- Mórsov -a -o prid. (ọ̑) elektr., v zvezah: Morsov brzojav brzojav, pri katerem piše pisalnik, ki ga proži elektromagnet, na papirni trak dolge in kratke črte v ustreznih kombinacijah; Morsova abeceda iz pik in črt sestavljeni znaki za brzojavni prenos sporočil ♪
- Mórzejev in Mórsejev -a -o prid. (ọ̑) elektr., v zvezah: Morzejev brzojav brzojav, pri katerem piše pisalnik, ki ga proži elektromagnet, na papirni trak dolge in kratke črte v ustreznih kombinacijah; Morzejeva abeceda iz pik in črt sestavljeni znaki za brzojavni prenos sporočil ♪
- níhanje -a s (ȋ) glagolnik od nihati: ovirati nihanje; nihanje nihala, telesa; hitrost nihanja / slišati je bilo le nihanje ure tiktakanje / preprečevati nihanja v proizvodnji; nihanje cen, temperature; ekonomska nihanja na svetovnem trgu / nihanje med pesimizmom in optimizmom ♦ fiz. dušeno nihanje pri katerem se amplitude manjšajo; elektromagnetno nihanje periodično spreminjanje električnega toka in napetosti v električnem nihajnem krogu; harmonično ali sinusno nihanje gibanje projekcije enakomerno krožeče točke na premer kroga ♪
- nosílen -lna -o prid. (ȋ) 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije ● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje ◊ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok;
nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪
1 26 51