Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eksaminator (1)

1.      eksaminátor  -ja m (ȃ) knjiž. izpraševalec (pri izpitu): določiti eksaminatorje; čutil je nenaklonjenost eksaminatorjev // star. zasliševalec, preiskovalec: po deželi so poslali eksaminatorje ♪