Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ego (626-650)


  1.      dezintegrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) publ. povzročati dezintegracijo: birokratizem dezintegrira družbo; dezintegrirati človeka in njegovo osebnost dezintegríran -a -o: dezintegrirana zavest ♪
  2.      dezinteresíranost  -i ž (ȋ) knjiž. stanje brez zanimanja, navdušenja; nezanimanje, ravnodušnost: že nekaj časa spremlja njegova prizadevanja molk in dezinteresiranost; v satiri se je norčeval iz duhovne lagodnosti in dezinteresiranosti / akcija ni imela uspeha zaradi dezinteresiranosti odgovornih ljudi ♪
  3.      diabóličen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki ima lastnosti, kakršne se pripisujejo hudiču; satanski, zloben: to je diaboličen človek; njegova diabolična narava / čutil je v sebi neko diabolično silo / opazuje jo z diaboličnim izrazom ♪
  4.      diadóh  -a m (ọ̑) nav. mn., zgod. vsak od vojskovodij Aleksandra Velikega, ki so si po njegovi smrti razdelili državo: boji diadohov; pren. Heglovi diadohi ♪
  5.      diagrám  -a m (ȃ) grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava, navadno v koordinatnem sistemu: narisati diagram; prikazati delo kolektiva z diagramom; diagram proizvodnje, rojstev; pren. razvojni diagram slovenskega slikarstva ◊ bot. cvetni diagram shematičen naris prečnega prereza cveta, ki pregledno kaže njegovo zgradbo; geol. blokovni diagram geološki relief, ki kaže ob straneh tudi notranjo zgradbo; mat. diagram krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin; šah. diagram naris šahovske pozicije z dogovorjenimi znaki na šahovnici ♪
  6.      dialéktik  -a m (ẹ́) 1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov // kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik 2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik // v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik 3. redko govornik, ki zna prepričati ♪
  7.      dialéktika  -e ž (ẹ́) 1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja ♦ filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje // gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika; dialektika prirode, zgodovine 2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika; ostra dialektika // v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov 3. publ. dialektičnost: dialektika pojmov; dialektika Prešernove umetnine ♪
  8.      diatóničen  -čna -o prid. (ọ́) muz. ki je iz celih tonov in poltonov: diatonični sistem; diatonična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone; diatonična stopnja / diatonična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona ♪
  9.      didáktik  -a m (á) strokovnjak za didaktiko: zborovanje didaktikov / njegov profesor matematike je dober didaktik zna dobro poučevati / omenjeni pisatelj je predvsem didaktik ♪
  10.      diferenciálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diferencial ali diferenco: diferencialno kolesje / diferencialno in integralno računanje / diferencialni znaki razlikovalni, razločevalni znaki ◊ bot. diferencialna rastlina rastlina, ki je značilna za razlikovanje dveh rastlinskih združb; ekon. diferencialna carina izjemna višja carina; diferencialna zemljiška renta zemljiški donos, povečan zaradi večje plodnosti ali boljše lege; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; diferencialna enačba enačba, v kateri nastopajo odvodi funkcije; psih. diferencialna psihologija psihologija, ki proučuje psihične razlike med posamezniki ali skupinami; šol. diferencialni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; žel. diferencialna tarifa tarifa za prevoz blaga ali oseb, večja ali manjša od tiste, ki splošno velja ♪
  11.      dignitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. dostojanstvenost, častitljivost: njegova digniteta 2. cerkveni dostojanstvenik ♪
  12.      díh  -a m (ȋ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič ♪
  13.      díhati  -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik ♪
  14.      dihljáj  -a m (ȃ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka; zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo ∙ ekspr. do zadnjega dihljaja do konca življenja, do smrti; evfem. videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih kakor bi umirali 2. redko iz pljuč iztisnjeni zrak; dih: začutil je njen topli dihljaj / pomladni dihljaj ♪
  15.      díhniti  -em dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame ∙ ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril // preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo ♪
  16.      díka  -e ž (í) zastar. 1. okras: meč mu je samo za diko / prijaznost in dobrota sta njegova dika / sin mu bo gotovo v diko v ponos, čast 2. slava, odličnost: zdaj je konec tvoje moči in dike; znamenje časti in dike ♪
  17.      díkcija  -e ž (í) 1. način izgovarjanja besed ali stavkov, izreka: naša gledališka dikcija temelji na osrednjem govoru; ima dognano, lepo dikcijo; monotona dikcija 2. način izražanja, podajanja, slog: dikcija njegovih pesmi postaja vznesena; novi prijemi v dikciji in kompoziciji romana / omenjene ikone se po stilni dikciji že približujejo romanskemu občutju ♦ jur. dikcija zakona ne dopušča dvoma ♪
  18.      diktatóričen  -čna -o prid. (ọ́) star. diktatorski: diktatoričen sistem / njegov diktatorični značaj ♪
  19.      diktátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diktatorje ali diktaturo: diktatorski režim; diktatorska vlada; diktatorsko pooblastilo / diktatorske metode / njegov diktatorski nastop ♪
  20.      diktátorstvo  -a s (ȃ) redko politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve; diktatura: bojevati se zoper diktatorstvo // ekspr. oblastnost, samovoljnost: moti jih njegovo diktatorstvo ♪
  21.      diletántstvo  -a s (ā) 1. slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: preseda mi že njegovo diletantstvo 2. ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: razvoj dramatskega diletantstva na podeželju ♪
  22.      dìm  díma m (ȉ í) plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju: dim se vzdiguje proti nebu; iz peči uhaja dim; vdihavati cigaretni dim; zadušiti se v dimu; bel, črn, siv dim; gost, smrdljiv dim; tovarniški dim; smodnikov, tobakov dim; oblaki dima; odvod dima; proti nebu se je dvignil velik steber dima // ekspr. oblak takega plina: iz dimnikov so se valili gosti dimi; puhal je modre dime predse pri kajenju / pog. hlastno je potegnil nekaj dimov ● ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; pog. mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima že dolgo niste kadili; obesiti meso v dim dati ga prekajevat; šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige so zgorele; ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ meteor. morski dim megla, ki se pojavi nad morsko površino; zgod. dim v pravnih sistemih srednjega veka hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost ♪
  23.      dinamízem  -zma m (ȋ) knjiž. 1. dinamičnost, dinamika: dinamizem dogodkov je zunanji znak notranje idejne in moralne problematike; dinamizem njegove življenjske sile; politični dinamizem v odnosih med državami 2. kar povzroča, pospešuje razgibanost, živost dejanja: dramski dinamizem / ob takih filmih se sproščajo gledalčevi dinamizmi čustvene reakcije ◊ filoz. nazor, da je sila osnova vsega bivajočega in vzrok razvoja ♪
  24.      dinástičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na dinaste ali dinastijo: njegov dinastični ponos; boji med velikimi fevdalnimi družinami za izoblikovanje dinastičnih teritorijev / s pesmijo je izrazil svoje dinastično čustvovanje ♪
  25.      dioptríja  -e ž (ȋ) fiz. enota za merjenje lomnosti očalnih leč: meriti dioptrije leče / velika dioptrija; dioptrija njegovih očal je plus dve / pog. fant ima močno dioptrijo stanje njegovih oči je tako, da potrebuje očala z veliko dioptrijo ♪

   501 526 551 576 601 626 651 676 701 726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA