Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ego (6.101-6.125)


  1.      zaustávljati  -am nedov. (á) za kratek čas ustavljati: policisti zaustavljajo avtomobile / zaustavljati mimoidoče / zaustavljati ponesrečencu kri / zaustavljati stroje / zaustavljati inflacijo zaustávljati se za kratek čas se ustavljati: zdaj je hitela, zdaj se je zaustavljala / njegov pogled se zaustavlja na obrazih prisotnih / razpravljavci so se zaustavljali ob različnih vprašanjih zaustavljajóč -a -e: pogosto se zaustavljajoč, sta se živahno pogovarjala ♪
  2.      zaúšnica  -e ž (ȗ) udarec, navadno s plosko roko po licu: zaušnica ga je zabolela; dobiti zaušnico; krepka zaušnica / dati, pog. primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico // ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: dobiti moralno zaušnico / to je zaušnica njegovemu delu ♪
  3.      zavalíti  -ím dov., zaválil (ȋ í) 1. premakniti predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: zavaliti kamen, sod; zavaliti kaj po stopnicah, strmini // povzročiti, da kaj tako premikajoč se pride a) kam: zavaliti hlod k zidu; zavaliti skale v jamo b) od kod: zavaliti sod z voza 2. zagraditi, zapreti kaj s čim, zavaljenim na določeno mesto: zavaliti predor s kamenjem zavalíti se 1. premakniti se po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: otrok se je zavalil po travi; kepe snega se zavalijo po strmini // tako premikajoč se priti a) kam: kamen se je zavalil v vodo b) od kod: zavaliti se z voza 2. ekspr., s prislovnim določilom nerodno, stežka leči, sesti: zavaliti se na posteljo, stol; zavalil se je v naslanjač / opotekel se je in se zavalil v sneg 3. hitro se začeti premikati v veliki količini: po sobi se zavali črn dim / grom se zavali čez pobočje 4. ekspr., navadno v zvezi z na izraža, da kaj neprijetnega začne prizadevati koga: vsa teža odločitve se je zavalila na njegova pleča; včasih se res preveč zavali na enega človeka zavaljèn -êna -o 1. deležnik od zavaliti: zavaljen hlod, sod; zavaljen prehod 2. ekspr. valjasto debel: zavaljen moški; biti zavaljen kot sod; zavaljeno telo / zavaljen obraz 3. ekspr. globok, nizek: zavaljen glas ♪
  4.      zavarováti  -újem tudi zavárovati -ujem dov. (á ȗ; á) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom; zavarovati poslopje z visokim zidom; zavarovati se pred udarci; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg // s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo; zavarovati planinsko pot 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet // z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco; zavarovati redke rastline z zakonom; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo 3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost 4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota // skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati; socialno se zavarovati ◊ alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni; šah. zavarovati kralja zavarován tudi zavárovan -a -o: zavarovan avtomobil; biti invalidsko zavarovan; zavarovane rastline, živalske vrste; z železno mrežo zavarovana okna ∙ zavarovani železniški prehod železniški prehod z zapornicami ♦ alp. zavarovani plezalec plezalec, ki je pri plezanju navezan; zavarovana pot, steza pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi ♪
  5.      zavésa  -e ž (ẹ̑) 1. kos tkanine, ki se kam obesi za omejevanje svetlobe, preprečevanje pogleda: na oknih visijo zavese; nagubati, odgrniti zaveso; pregraditi prostor z zaveso; bombažna, mrežasta zavesa; gosta, prosojna, težka zavesa; zavesa iz žameta; blago za zavese / dekorativne zavese; okenska zavesa; nekdaj posteljna zavesa ali zavesa pri postelji // kos tkanine, ki ločuje oder od prostora za gledalce: zavesa se dvigne, pade; spustiti zavese / občinstvo kliče igralce pred zaveso / požarna, železna zavesa / glavna (odrska) zavesa / na koncu dramskega dela, dejanja zavesa izraža, da se zavesa spusti 2. ekspr., navadno s prilastkom kar ovira, preprečuje pogled, dostop: zavesa dežja, dima / sonce je zdrsnilo za zaveso smrek / zavesa toplega zraka pri vhodu v trgovino / obdati se z zaveso skrivnosti ● redko železna zavesa na oknu, vratih prodajalne rolo; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah ◊ geogr. zavesa navadno nagubana ploščata kapniška tvorba; gled. zavesa zavesi podoben element scenske opreme; voj. dimna zavesa ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje ♪
  6.      zavéti  -véjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. nav. 3. os., knjiž. zapihati: sapa, rahel veter zaveje 2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom razširiti se, priti: skozi okno zaveje hlad; zavel je neprijeten vonj / med njimi je zavel molk / z njegovega obraza je zavela odločnost 3. preh., knjiž. zamesti, zakriti: veter je zavel sledi v pesku / sneg bo zavel poti ● ekspr. zavel je drug, nov veter razmere so se spremenile ♪
  7.      zavetíšče  -a s (í) 1. kraj ali stavba, ki daje komu zavetje: imeti zavetišče v grmu, jami; narediti, zgraditi si zavetišče / pastirsko zavetišče; zavetišče za živino / knjiž. dobiti politično zavetišče azil; pren. zavetišče njegovega duha je poezija // tur. manjša stavba v gorah za zavetje planincev: planinci so prespali v zavetišču / zavetišče je oskrbovano ob koncu tedna / planinsko zavetišče 2. ustanova, ki daje komu zavetje in navadno tudi določeno oskrbo: živeti v zavetišču; upravnik zavetišča / otroško zavetišče; zavetišče za potepuhe ♪
  8.      zavétje  -a s (ẹ̑) 1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje 2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora; biti varen v zavetju noči 3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje; dati komu zavetje za nekaj dni; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil; pren. skriti se v zavetje ideologije ♪
  9.      zavétniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zavetnike: zavetniška vloga / spregovoril je z zavetniškim glasom ♪
  10.      zavézati  in zavezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado // narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša / zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo 2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego ● star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; poljud. zavezati popek, strok. podvezati popkovnico; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili ◊ etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka zavézati se in zavezáti se 1. z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati: zavezati se poravnati dolg; zavezati se z besedo, obljubo; zavezal sem se, da preskrbim material; pismeno se zavezati / zavezati se za les 2. z dajalnikom z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest: zavezati se gospodarju, poveljniku / star. dekle in fant sta se za vselej zavezala sta se (cerkveno) poročila // ekspr. z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj: pisatelj se ni zavezal nobeni reviji; zavezati se ljubezni; še mlad se je zavezal zemlji ● zastar. zavezali so se z našimi nasprotniki zvezali, povezali zavézan -a -o: zavezan čevelj; ti dohodki so zavezani davku; kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji ∙ pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi nisi nič videl, opazil; star. biti zavezan vojaški službi biti vojaški obveznik ♪
  11.      zavéznik  -a m (ẹ̑) 1. kdor koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje: on je moj sorodnik in zaveznik; biti si zaveznik s kom / biti zaveznik otrok, zatiranih / delavstvo, mesto je naš zaveznik; ta ideja je postala njihov zaveznik / idejni, politični, vojaški zaveznik; zaveznik v vojni // nav. mn., med drugo svetovno vojno Združene države Amerike, Velika Britanija in druge demokratične države, združene v politično-vojaški zvezi proti Nemčiji, Italiji, Japonski: zavezniki so priznali partizane in jih podpirali; letala zaveznikov so bombardirala Nemčijo / zavezniki so se izkrcali na Siciliji / zahodni zavezniki 2. kar zaradi svojih lastnosti, značilnosti koga podpira, mu pomaga pri njegovih prizadevanjih: sneg in mraz sta bila zaveznika umikajoče se ruske vojske ♪
  12.      zavezovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zavezovati: zavezovanje vreče / zavezovanje kozarcev z vloženim sadjem / zavezovanje kravate, rute / zavezovanje s pogodbo, prisego ♪
  13.      zavezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel a) da se kaj zapre, stisne: zavezovati mapo; zavezovati vreče; zavezovati si čevlje / zavezovati endivijo povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene barve b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezovati kozarce z vloženim sadjem / zavezovati rano / zavezovati obsojencem oči c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati otroku slinček; zavezovati si kravato, predpasnik / zavezovati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado // delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati pas, vezalke / zavezovati vrv na vejo 2. z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezoval je celo starše, da so o tem molčali // s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati: odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice / publ. te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti / moralno, pogodbeno koga zavezovati zavezováti se z določeno izjavo se delati dolžnega kaj storiti, delati: zavezovati se z obljubami, s prisego; pismeno se zavezovati / zavezovati se za preskrbo materiala / dov. zavezujem se, da bom tako ravnal zavezujóč -a -e: odhitela je, zavezujoč si spotoma ruto; zavezujoča merila; sam.: to ni vendar nič zavezujočega ♪
  14.      zavídati  -am nedov. (í) čutiti veliko nezadovoljstvo, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: vsi sosedje mu, star. ga zavidajo; zavidati komu srečo, uspeh; zavidati komu zaradi njegovih sposobnosti / zavidati komu za bogastvo ● ekspr. takega življenja mu nihče ne zavida zelo slabo živi; ekspr. ima tako ženo, da mu jo vsi zavidajo zelo dobro; zastar. zaradi storjene krivice zavidati koga sovražiti zavidajóč -a -e: gledali so ga, zavidajoč mu spretnost zavídan -a -o: od mnogih zavidana sreča ♪
  15.      zavijáča  -e ž (á) 1. etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi belo zavijačo na glavi; zavezala si je zavijačo; zavijača in avba 2. zastar. vijuga, zavoj: njegove črke so polne zavijač ∙ zastar. ni razumel, kaj hoče reči s to čudno zavijačo nejasno, zapleteno izraženo mislijo ♪
  16.      zavijúgati  -am dov. (ū) vijugasto iti, se premakniti: riba je zavijugala med algami; sinica je zavijugala nad hišo; hitro je zavijugal po smučišču / avtomobilist je zavijugal, da bi se izognil oviri ● knjiž., ekspr. vojna je zavijugala njegovo življenje je naredila, povzročila, da je večkrat dobilo nepričakovano, nepravo smer zavijúgati se narediti zaporedne zavoje: cesta se zavijuga proti vrhu / reka se tam zavijuga v ostro koleno zavijúgan -a -o: zavijugana rečna struga ♪
  17.      zavísten  -tna -o prid. (í ȋ) ki komu zavida: nevoščljiv in zavisten človek; biti zavisten komu / zavistni pogledi; ekspr. njegovo srce je zavistno zavístno prisl.: zavistno gledati, opazovati ♪
  18.      zavládati  -am dov. (ā) 1. začeti vladati: zavladati državi, ljudstvu / zavladati nad drugimi narodi, zasedenimi pokrajinami / po kraljevi smrti je zavladal njegov sin postal vladar / ekspr. v hiši je zavladala tašča 2. postati splošno razširjen: na morju je zavladalo brezvetrje; lakota je zavladala v deželi / zavladala je tišina / v književnosti je zavladal ekspresionizem ♪
  19.      zavléči  -vléčem dov., zavléci zavlécite in zavlecíte; zavlékel zavlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli; zavleči ujetega v zapor 2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: zavleči prijatelja na koncert / zavleči koga v pogubo, prevaro / zavleči deželo v vojni spopad 3. narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavleči pogovor, spanje / nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole; zavleči študij za eno leto // narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: njegovo izvolitev so zavlekli; zavleči odhod, z odhodom; obisk, plačilo so zavlekli do jeseni / zima je dela na polju zavlekla 4. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zavleči glas e; violinist je zven preveč zavlekel // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel / zavleči po dolenjsko 5. nar. zabranati: zavleči seme; posejal je in zavlekel / zavleči z brano 6. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavleči bolni svinji teloh / zavleči žival s telohom ● zavleči črto povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje; pog. luknjo na komolcu je kar zavlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zavleči ustnice v nasmeh s potegnitvijo robov počasi raztegniti; ekspr. vse, kar dobi, zavleče k njim odnese, znosi zavléči se 1. ekspr., s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: alpinist se je zavlekel pod previs; ranjenec se je zavlekel med skale // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zavlekel se je v kot in molčal; nihče ne ve, kam se je zavlekel / medved se čez zimo zavleče v brlog / gost mrak se je zavlekel med hiše; pren. nemir se mu zavleče v dušo 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: sestanek se je zavlekel / dela so se zavlekla v pomlad // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: objava razpisa delovnega mesta se je iz objektivnih razlogov zavlekla; začetek predavanj se je nekoliko zavlekel ● ekspr. nebo se je zavleklo z oblaki se je počasi zakrilo zavléčen -a -o: zavlečen pisk vlaka; njiva je bila posejana in zavlečena; ozirati se v zavlečeno nebo; prisl.: govoril je počasi in zavlečeno ♪
  20.      zavóra  -e ž (ọ̑) 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor ● star. odvaliti zavoro s ceste oviro ◊ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice ♪
  21.      zavpíti  -vpíjem dov., zavpìl (í ȋ) 1. spregovoriti z močnim glasom: ali greste tudi vi, je zavpil; lažeš, je jezno zavpil / zavpiti na ves glas, ekspr. na vso moč zelo / zavpiti na pomoč // izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zavpiti na koga, nad kom; jezno, oblastno zavpiti 2. dati neartikuliran, močen glas: ob vsakem udarcu je zavpil; zavpiti od bolečine, strahu ♪
  22.      zavráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala sovražnikove napade odbijala 3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali // odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga // odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve // izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava 8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali zavračajóč -a -e: zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje zavráčan -a -o: zavračana čreda ♪
  23.      zavrátnost  -i ž (ȃ) knjiž. zahrbtnost: sovražiti koga zaradi njegove zavratnosti / zavratnost puščave / tako ravnanje je zavratnost zahrbtno dejanje ♪
  24.      zavréči  -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ) 1. narediti, da preneha biti pri osebku to a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila // zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen // ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati zavréči se ekspr. prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči zavŕžen -a -o 1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje ● knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi ♪
  25.      zavreščáti  -ím dov., zavréšči in zavrêšči; zavréščal in zavrêščal (á í) 1. oglasiti se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: galeb, opica zavrešči; v gozdu je zavreščala ptica // z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izraziti vznemirjenost, bolečino: otroci so zavreščali in se razbežali / zavreščati od strahu; ekspr. zavreščati na ves glas zelo 2. slabš. spregovoriti z močnim, rezkim, neprijetnim glasom: kaj se to pravi, je zavreščal ♪

   5.976 6.001 6.026 6.051 6.076 6.101 6.126 6.151 6.176 6.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA