Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ego (4.906-4.930)


  1.      snubítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od snubiti: zavrnila je njegovo snubitev // etn. obred, pri katerem se ženski slovesno predlaga poroka z določenim moškim: slovesna snubitev ♪
  2.      snubíti  in snúbiti -im nedov. (ȋ ú) 1. prizadevati si pridobiti žensko, da pristane na predlagano poroko: snubiti bogato dekle; snubilo jo je veliko fantov / snubil jo je za ženo / dov. snubil je dekle pri očetu zasnubil ∙ ekspr. snubil jo je z očmi z zapeljivim gledanjem si je skušal pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost ♦ etn. v nedeljo bodo prišli snubit bo prišel moški, da ženski slovesno predlaga poroko s seboj, in njegovi spremljevalci 2. ekspr. (s prigovarjanjem) pridobivati: snubiti turiste, volivce; podjetja so snubila strokovnjake za delo v tujini; snubili so ga za svoj klub snúbljen -a -o: večkrat snubljeno dekle ♪
  3.      snubítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na snubitev: njegovi snubitveni načrti so propadli / snubitveni običaji / ruševčev snubitveni ples ples pred paritvijo ♪
  4.      snúbljenje  -a s (ú) glagolnik od snubiti: njegovega snubljenja ni vzela resno / preprečiti snubljenje delavcev za delo v tujini ♪
  5.      sôba  -e ž (ó) prostor, namenjen zlasti za bivanje, zadrževanje ljudi a) kot del stanovanja ali stanovanje: stanovanje obsega dve sobi, kuhinjo, predsobo, kopalnico in shrambo; oddati sobo v najem; opremiti, prezračiti sobo; iti iz sobe; podstrešna, vogalna soba; svetla, visoka soba; soba z oknom na dvorišče; soba in kabinet / pobeliti, pomesti, zakleniti sobo / ekspr. vsa soba se je zasmejala vsi ljudje v sobi / delovna, otroška soba; dnevna soba prostor, kjer se ljudje podnevi zadržujejo; lovska soba okrašena z lovskimi trofejami; soba za goste b) kot del hiše, stavbe sploh: muzej ima dvajset sob; v tej sobi je skladišče; računovodstvo je v sobi na koncu hodnika; soba št. 213 / bolniška, gostilniška soba; dežurna soba za tistega, ki je dežuren; rezervirati v hotelu enoposteljno sobo s kopalnico; hotelska soba; klubska soba družabni prostor, navadno v javni zgradbi; pevska, sejna soba; več let je živel v samski sobi; posebna soba nekdaj navadno manjša gostilniška soba, namenjena za družbeno, družabno višje stoječe goste; spominska soba z razstavljenimi predmeti dokumenti v spomin na določeno osebo, dogodek ♦ med. izolirna soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo; soba za intenzivno nego; rad. gluha soba s posebno oblogo opremljena soba, da v njej ni odmeva; tur. zasebna turistična soba // pohištvo za tak prostor: pripeljati sobo / sestavljati dnevno, otroško sobo ♪
  6.      sòbojévnik  -a m (ȍ-ẹ̑) soborec: spomnili so se padlega junaka in njegovih sobojevnikov / pesnik in njegovi sobojevniki za svobodo ustvarjanja ♪
  7.      sociálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na družbo, družben: proučevati socialne odnose; socialna moč, vloga koga / socialne krivice / socialne plasti, skupine; socialna lestvica // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je socialno bitje / čebele in druge socialne žuželke 2. nanašajoč se na gmotni položaj, mesto v družbi, družben: socialni izvor, sestav študentov / socialni propad, vzpon koga / brezposelnost in drugi socialni problemi / socialna nasprotja se manjšajo 3. nanašajoč se na dejavnost za omiljenje, urejanje gmotnih, življenjskih razmer: dobivati socialno pomoč / socialni podpiranci / obiskala ga je socialna delavka delavka, ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom / socialno skrbstvo dejavnost, s katero se življenjsko ogroženim osebam zagotavlja materialna pomoč in pomoč pri njihovem usposabljanju za življenje, delo; pog. biti v službi na socialnem skrbstvu na skupnosti socialnega skrbstva; socialno varstvo; socialno zavarovanje zavarovanje, ki zagotavlja zaposlenim in članom njihove družine določene pravice v primeru bolezni, nosečnosti, poroda, delovne nezmožnosti, starosti, smrti; pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja 4. ki upošteva koristi drugih, skupnosti: ta človek je zelo socialen; socialni in nesocialni ljudje / imeti socialne nazore; pomagati človeku je socialno dejanje ● tako ravnanje se je upiralo njegovemu socialnemu čutu čutu za upoštevanje koristi drugih, skupnosti; socialni ljudje ljudje, ki se prilagajajo splošno veljavnim družbenim normam; publ. voliti kandidata socialne demokracije socialnodemokratske stranke; socialna ogroženost ogroženost zaradi slabih gmotnih, življenjskih razmer ◊ lit. socialni realizem realistična književnost, ki obravnava zlasti socialno problematiko; socialna drama, poezija; med. socialne bolezni bolezni, ki jih povzročajo zlasti neugodne gmotne razmere; polit. socialna demokracija v nekaterih državah politična organizacija delavskega razreda, ki se zavzema za izboljšanje kapitalistične družbe s postopnimi reformami; psih. socialna psihologija psihologija, ki obravnava duševne pojave s socialnega stališča; soc. socialni darvinizem smer, ki je mehanično prenašala spoznanja darvinizma v nauk o družbi; socialna zrelost zrelost posameznika ali socialne skupine glede na njeno vključenost v družbo, odgovornost do družbe sociálno prisl.: socialno ogrožen človek; biti socialno zavarovan sociálni -a -o sam., pog.: vsak teden ga obišče socialna socialna delavka; delati na socialni, na socialnem na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ♪
  8.      sóčen  -čna -o prid., sóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki vsebuje veliko soka, tekočine: sočni listi, sadeži; sočna trava; češnje so sočne / sočna pečenka / na tej njivi je sočna prst prst, polna vlage, hranilnih snovi ♦ vrtn. ki ima veliko tkiva, vsebujočega vodo; mesnat 2. ekspr. slikovit, bogat: pisateljev jezik je sočen; sočne primerjave 3. ekspr. slikovit, sproščen in nekoliko robat: sočen humor; sočni vzdevki ● ekspr. njegov glas je bil prijeten in sočen poln, lepo zveneč; ekspr. sočne barve izrazite, žive; ekspr. sočne kletve nespodobne, nedostojne; ekspr. dekle ima sočne ustnice napete in rdeče; redko drevje je že sočno muževno sóčno prisl.: sočno preklinjati, pripovedovati; sočno zelena trava ♪
  9.      sód 2 -a m (ọ̄) zastar. 1. sodišče: vložiti tožbo na sodu / priti pred sod / obsodil ga je nagli, preki sod naglo sodišče 2. sodba: izreči sod nad krivcem / slišali ste njegov sod o dogodku ♪
  10.      sôdba  -e ž (ó) 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti // besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje // kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom // miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe // stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna ● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu ◊ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem ♪
  11.      sodíti  in sóditi -im nedov. (ȋ ọ́) 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti // v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva ♦ jur. soditi zborno z več sodniki 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal / krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin // imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost ● ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni ∙ ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno ♦ jur. biti sojen v nenavzočnosti ♪
  12.      sodníštvo  -a s (ȋ) 1. opravljanje sodniške službe: doba njegovega sodništva je bila kratka 2. sodniki: med slovenskim sodništvom je nekaj znanih pravnih teoretikov ♪
  13.      sodôben  -bna -o prid., sodôbnejši (ó ō) 1. nanašajoč se na novejši čas, na sedanjost: proučevati sodobni jezik; ukvarjati se s sodobnimi problemi; aktualna vprašanja sodobne družbe; predavati sodobno literaturo // ki glede na koga živi, obstaja v istem času, obdobju: Prešeren je dobro poznal sodobne in starejše avtorje / skrbno je zapisoval sodobne dogodke 2. ki ima, vsebuje novejše tehnične, strokovne pridobitve: šola je dobila sodobne prostore; prizadevati si za sodobnejšo vsebino pouka; imeti sodobno stanovanje 3. ki upošteva najnovejše umetnostne tokove: njegovo najnovejše delo vsebuje tudi nekatere manj sodobne sestavine; njegova glasba ni sodobna 4. ki upošteva najnovejše norme svojega časa: ima mlade in sodobne starše / ne dovolj sodobni pogledi na vzgojo ● revija za sodobno oblačenje moderno sodôbno prisl.: sodobno se oblačiti; sodobno urejena država ♪
  14.      sodôbnik  -a m (ȏ) kdor glede na koga živi v istem času: biti Cankarjev sodobnik; Prešeren in njegovi sodobniki // kdor živi v novejšem času, v sedanjosti: posledice napak v preteklosti občutijo še sodobniki ♪
  15.      sodôbnost  -i ž (ó) 1. novejši čas, sedanjost: ta kultura se je ohranila v sodobnost; sodobnost in prejšnja obdobja 2. čas, v katerem kdo živi: pisatelji snovi za satire niso jemali iz sodobnosti / ekspr. njegovih idej sodobnost ni razumela sodobna družba; sodobniki; prepričljiv prikaz sodobnosti v njegovih delih sodobnih razmer 3. značilnost sodobnega: sodobnost opreme / sodobnost nazorov ♪
  16.      sòdolóčati  -am nedov. (ȍ-ọ́) knjiž. skupaj s čim določati: ti faktorji so tudi sodoločali njegov odnos do življenja ♪
  17.      soglásen  -sna -o prid. (á ā) 1. navadno v povedni rabi ki ima enako mnenje o čem, stališče do česa: udeleženci konference so bili soglasni glede glavnih vprašanj; bili so soglasni, da ta določila posegajo v pristojnost drugih organov // ki meni, da je kaj pravilno, ustrezno: niso bili soglasni z njegovim pravopisnim načrtom 2. ki vsebuje, izraža isto mnenje, odločitev vseh: soglasna izvolitev / soglasen sklep 3. knjiž. skladen, ubran: k čevljem sodi še klobuk soglasne barve / vsaka slika je sama zase soglasna enota soglásno prisl.: soglasno so ga izbrali za delegata; soglasno so sklenili, da se delo uprizori; soglasno sprejet predlog; ali sprejmete mojo ponudbo? Soglasno sprejeto ♪
  18.      soglasíti  -ím in soglásiti -im dov., soglásil (ȋ í; ā) zastar. uskladiti: soglasiti barve z vsebino slike soglasíti se, in soglásiti se strinjati se, soglašati: soglasili so se z njegovo odločitvijo ♪
  19.      soglášanje  -a s (á) glagolnik od soglašati: soglašanje sodelavcev z njegovim prizadevanjem ga je spodbujalo; glasno soglašanje / zastar. za tak ukrep je potrebno soglašanje narodnega predstavništva soglasje ♪
  20.      soglášati  -am nedov. (á) 1. imeti enako mnenje o čem, stališče do česa: v tej stvari vsi soglašajo; soglašala sta, da je ta kraj najlepši; glede tega je popolnoma soglašal z njimi / ocenjevalci soglašajo, da je predstava dobra 2. izražati, imeti pozitivno mnenje glede uresničitve česa: člani komisije so soglašali z njegovo izvolitvijo; soglašali so, da lahko takoj odide // meniti, da je kaj pravilno, ustrezno: soglašati z idejo knjige; soglašati z mnenjem, predlogom koga / soglašati z vsebino zapisnika; zastar. soglašal se je z njihovo namero / dov. kaj misliš ti? Soglašam 3. knjiž. skladati se, ujemati se: torbica in čevlji soglašajo z obleko / to ne soglaša z vašimi idejami / v zakonu sta lepo soglašala živela v medsebojnem razumevanju, prijateljstvu ♪
  21.      sògovórnik  -a m (ȍ-ọ̑) oseba v razmerju do druge osebe, s katero se pogovarja, razpravlja: pozorno poslušati sogovornika; spraviti sogovornika v zadrego; duhovit, prijeten sogovornik; telefonski sogovornik ∙ v njem je dobil sogovornika z njim lahko razpravlja, se posvetuje ♪
  22.      sokôliti  -im in sokóliti -im nedov. (ō ȏ; ọ̑) knjiž. opogumljati, hrabriti: sokoliti vojake pred bojem; oficirji so se sokolili ob njegovem zgledu ♪
  23.      sól  -í [sou̯] ž (ọ̑) 1. bela kristalna snov, ki se uporablja za izboljšanje okusa, konzerviranje hrane: dodati juhi sol; kupiti, pridobivati sol; posuti, potresti s soljo; rudnik soli; ščepec soli; okus po soli; konzerviranje v soli; sol in poper / kamena ki se pridobiva v rudniku, solarni, morska sol ki se pridobiva v solinah; kuhinjska sol; živinska sol s katero se dopolnjuje krmljenje; sol za posipanje cest / pri klicanju drobnice bac, soli, soli 2. kem. snov, ki nastane pri reakciji med kislino in bazo: baze, kisline in soli / bazične, kisle soli; Glauberjeva sol natrijev sulfat s kristalno vodo v obliki brezbarvnih kristalov; kalijeve, natrijeve, živosrebrne soli; rudninske soli; soli ogljikove, solne, vinske kisline ● ekspr. ta človek nima dosti soli (v glavi) ni bistroumen, pameten; nar. fant, boš že videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal ko boš samostojen, neodvisen; ekspr. njegovo govorjenje je brez soli je neumno, vsebinsko prazno; ni duhovito; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo; slabo dela; dišeča sol nekdaj jelenova sol z eteričnimi olji kot sredstvo za poživitev, dodatek kopeli; ekspr. reki so sol jezika jeziku dajejo živost, polnost, učinkovitost; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. razumeti kako izjavo, kak izraz s ščepcem soli ne dobesedno; razsodno; star. dekleta gredo za njim kot koze na sol, za soljo si vztrajno prizadevajo pridobiti njegovo ljubezen, naklonjenost ◊ agr. kalijeva sol umetno gnojilo, ki vsebuje kalij in klor; etn. sol vagati otroška igra, pri kateri se udeleženca s hrbtoma drug ob drugem primeta z rokami in se pregibata naprej in nazaj; gastr. jelenova sol sredstvo za rahljanje medenega testa; med. karlovarska sol odvajalno sredstvo iz natrijevih in kalijevih soli; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit ♪
  24.      soldatéska  -e ž (ẹ̑) slabš. nedisciplinirana, brezobzirna vojska, zlasti sovražna: soldateska je morila svobodoljubno prebivalstvo in požigala; država je razpadla in prebivalstvo je bilo na milost in nemilost prepuščeno soldateski; nasilje fašistične, tuje soldateske / divja soldateska je po ulicah nadlegovala ženske divji vojaki // vojska sploh: oblast je prevzela reakcionarna soldateska ♪
  25.      sòlétnik  -a m (ȍ-ẹ̑) knjiž. kdor je skupaj s kom rojen istega leta: vsako leto umre kak njegov soletnik ♪

   4.781 4.806 4.831 4.856 4.881 4.906 4.931 4.956 4.981 5.006  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA