Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ego (2.876-2.900)


  1.      obžalováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti, izražati obžalovanje: obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr. ta svoj korak bo še bridko obžaloval 2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa: zelo je obžaloval njeno izgubo; dolgo so obžalovali očetovo smrt; ekspr. iz dna srca obžalovati / ekspr. vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela pomilovali, sočustvovali z njim 3. knjiž., v medmetni rabi izraža vljudnost pri odgovoru: obžalujem, ne morem ti pomagati; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano 4. star. tožiti, tarnati: večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje se jezijo, izražajo nezadovoljstvo ● star. niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost ni jim bilo žal obžalováje stil. obžalujé: obžalovaje je povedal žalostno vest obžalujóč -a -e: obžalujoč, da se nista sporazumela, je odšel; obžalujoč pogled obžalován -a -o: bil je od vseh obžalovan ♪
  2.      ocenjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ocenjevanje: ocenjevalna komisija za natečaj / ocenjevalna merila / nenadoma je začutila na sebi njegov ocenjevalni pogled / v prvi ocenjevalni konferenci je bilo precej negativnih ocen ♦ šport. ocenjevalna vožnja vožnja s kolesom, motorjem ali avtomobilom, pri kateri se ocenjuje zlasti tehnika vožnje in poznavanje prometnih predpisov; zal. ocenjevalni izvod izvod znanstvenega ali umetniškega dela, ki ga da založba ocenjevalcu v oceno ♪
  3.      ôče  -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́) 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče // moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo // (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik 2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta // nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan 4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin // rel. naslov za duhovnika: oče spovednik 5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje ● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; rednik, hranitelj; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež ♪
  4.      očétovski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na oče 1: to je njegova očetovska dolžnost; očetovska ljubezen, skrb; zlorabljati očetovsko oblast / je zelo očetovski / sosedu je dal očetovski nasvet / redko očetovski prednik prednik po očetu ◊ jur. očetovska pravda pravda za ugotovitev očetovstva; soc. očetovsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po očetu očétovsko prisl.: očetovsko opominjati; po očetovsko skrbeti za koga; biti očetovsko dober ♪
  5.      očevína  -e ž (í) knjiž. dedna posest po očetu: deliti očevino; travnik je zadnji kos njegove očevine / pregnali so ga z očevine ♪
  6.      očít  -a -o prid. (ȋ ȋ) star. očiten: to je očit dokaz njegove površnosti / njegovi poslovni uspehi so bili tako očiti, da je imel veliko nevoščljivcev / takih očitih zlorab ni bilo dosti velikih, hudih // v povedni rabi jasen, razumljiv: zdaj mu je bilo vse očito ● preg. nič ni tako skrito, da bi ne bilo očito da se ne bi razvedelo, razkrilo očíto prisl.: bila je očito najmlajša izmed vseh ∙ zastar. o tem sta se očito pogovarjala odkrito, naravnost; zastar. poroka naj se očito razglasi javno ♪
  7.      očítanje  -a s (ȋ) glagolnik od očitati1: očitanje pomoči ga je bolelo / vse je prenašala brez besed in očitanja; neupravičeno, neutemeljeno, ostro očitanje // nav. mn. očitek: vedno znova mora poslušati njegova očitanja; zavračati očitanja; obsipaval ga je z očitanji ● knjiž. na dogodek je mislil brez očitanja brez občutka krivde ♪
  8.      očítati 2 -am nedov. (ȋ) zastar. izražati, kazati: njegovo vedenje je očitalo prevzetnost; vedno znova se je očitala njena poštenost ♪
  9.      očíten  -tna -o prid., očítnejši (í ȋ) 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi // ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico; gre za očitno pomoto; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami 3. zastar. javen: zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba ● star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka ◊ rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo očítno 1. prislov od očiten: očitno se ga izogiba; zaslišali so ga očitno pred ljudstvom / v povedni rabi očitno je, da to ni mogoče // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očitno sta tujca; očitno je zamudil avtobus 2. v primerniku izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja; bolj: njegove pripombe to še očitneje poudarjajo; publ. to je vedno očitneje prihajalo do izraza ♪
  10.      očitováti 1 -újem nedov. (á ȗ) zastar. izražati, kazati: njegove poteze očitujejo dobroto; delo jasno očituje tuj literarni vpliv; v njegovi razpravi se očituje tedanja miselnost ♪
  11.      očivíden  -dna -o prid. (í ȋ) star. očiten: to je očividen dokaz, da smo prav ravnali / njegov namen je bil očividen / očividen neuspeh ga je potrl zelo velik, hud očivídno prislov od očividen: očividno kazati odpor / v povedni rabi očividno je, da hoče govoriti z njim // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očividno se s tem še ni sprijaznila ♪
  12.      očŕniti  -im in očrníti -ím dov., očŕnil (ŕ; ȋ í) 1. narediti kaj črno, temno; počrniti: očrniti obrvi; očrniti z barvo / dim je očrnil sobo 2. ekspr. povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga: očrnil je svojega soseda; očrnili so ga pri predstojniku; očrnili so jih kot goljufe / očrnil je njegovo ime očŕnjen -a -o tudi očrnjèn -êna -o: s sajami očrnjen sneg; biti očrnjen med ljudmi nepriljubljen, osovražen ♪
  13.      od  predl., z rodilnikom 1. za izražanje premikanja iz položaja a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme // za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala // za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo / vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor // v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna / publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev // za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita // publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič // za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš // star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata 8. za izražanje pripadnosti a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik // pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina / vzel je vdovo od brata po bratu 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani / to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli / od njega imam samo škodo 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine // nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke ● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi ◊ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd. ♪
  14.      odbijálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na odbijanje: hunti, ki ne morejo imeti odbijačev, imajo posebne odbijalne priprave / njegove besede so bile hladne in odbijalne odbijajoče ♪
  15.      odbíjati  -am nedov. (í) 1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija // fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata 3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade; odbijati udarce / odbijati sovražnika / odbijači odbijajo sunke blažijo 4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija; njegov hladni nastop jo odbija 5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je 6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev; odbijati prispevke od osebnih dohodkov 7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo; kapljica odbija sončne žarke 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti: ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak odbíjati se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal 2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini // ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba ● klici so se odbijali od skal so odmevali odbijajóč -a -e: odbijajoč udarce, so se umikali; njena odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega ♪
  16.      odbíti  -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok ♦ lingv. odbiti končnico // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril odbíti se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita ♪
  17.      odbítje  -a s (ȋ) glagolnik od odbiti: odbitje žoge / po odbitju stroškov mu je le malo ostalo / odbitje njegove prošnje ga je vznemirilo ♪
  18.      oddaljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. spravljati v večjo oddaljenost od česa: oddaljevati predmeta drugega od drugega; z vabljenjem oddaljevati živali od ceste 2. knjiž., redko odstranjevati, izločevati: čedalje bolj ga oddaljuje od njegovega načrta ♪
  19.      oddaljeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. premikajoč se večati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: poskušal je ugotoviti, če se vozilo oddaljuje ali približuje; neslišno, tiho se oddaljevati; ladja se počasi oddaljuje od brega / glasovi, koraki se oddaljujejo postajajo bolj oddaljeni 2. prihajati glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: dogodki se oddaljujejo / časovno se oddaljevati 3. navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: njegova miselnost se je začela oddaljevati od miselnosti preprostega ljudstva; oddaljevati se od tradicije // prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljevati se od norm / oddaljevati se od teme pogovora 4. prenehavati imeti naklonjena, prijateljska čustva: po tem dogodku se mu je sin začel oddaljevati; čutil je, da se oddaljujeta oddaljujóč se -a -e: oddaljujoči se glasovi, koraki; oddaljujoča se ladja ♪
  20.      oddelíti  -ím dov., oddélil (ȋ í) 1. od večje količine dati, določiti pripadajoči del: mati je otrokom oddelila kruh; iz sklede mu je oddelila jed v posebno skodelico // od večje količine vzeti, navadno za določen namen: preden so denar razdelili, so ga nekaj oddelili za rezervni sklad 2. knjiž. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: oddeliti rudo od primesi; nekateri so se oddelili od skupine / bolnika z nalezljivo boleznijo so oddelili od drugih / morje je oddelilo otok od celine oddelíti se knjiž. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: nekaj študentov se je oddelilo od zahtev svojih kolegov oddeljèn -êna -o: vrt je oddeljen z grobimi kamni ♪
  21.      oddvojíti  -ím dov., oddvójil (ȋ í) publ. ločiti: bolnike s tifusom so oddvojili od drugih; oddvojila sta se od skupine in sama nadaljevala pot / vzgoje ni mogoče oddvojiti od pedagoškega dela / za kulturo so oddvojili precejšen del narodnega dohodka oddelili / oddvojiti del knjižnice od tehniške knjižnice odcepiti oddvojèn -êna -o: biti oddvojen od družbe; ta pokrajina je bila upravno dolgo oddvojena od Slovenije ∙ publ. njegova dramatika zavzema v evropski dramatiki oddvojeno mesto posebno ♪
  22.      oderúštvo  -a s (ȗ) nav. ekspr. lastnost ali ravnanje oderuha: to izvira iz njegovega oderuštva; posojanje na tako visoke obresti je pravo oderuštvo; opozorili so ga na sosedovo oderuštvo ♪
  23.      odgánjati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: odganjati radovedneže / odganjati konju brenclje; z obema rokama si je odganjal muhe / klopotci odganjajo ptice / odganjati koga od hiše poditi // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odganjati strah, žalost / odganjati težke misli, skrbi; težko je odganjal spanec 2. ekspr. odvračati, odbijati: s takim nastopom odganja sodelavce / že naslov knjige bralce odganja 3. delati poganjke: drevesa so začela odganjati / vrba že odganja mačice odgánjati se skakati, poganjati se: odganjal se je od drevesa do drevesa / te živali se odganjajo z obema nogama hkrati odganjajóč -a -e: njegove odganjajoče besede so ga pregnale od doma; odganjajoče drevje ♪
  24.      odgojítelj  -a m (ȋ) zastar. vzgojitelj: bil je njegov učitelj in odgojitelj / dobil je službo odgojitelja ♪
  25.      odgovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pismeno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje // pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov // sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise 2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice // pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko // govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo // oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil 3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom // reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo 4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati // delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem 5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati 6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem // publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje 7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem 8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev 9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno 10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve ● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih odgovarjajóč -a -e: odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino ♪

   2.751 2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926 2.951 2.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA