Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ego (1.526-1.550)
- kíhniti -em dov. (í ȋ) 1. sunkovito, glasno izdihniti zrak zaradi dražljajev v nosu: kihnil je, morda je prehlajen; brezoseb. kihnilo se mi je 2. pog., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: tam še kihniti ne smeš; niti kihnil ni, pa so ga vrgli ven ♪
- kímanje -a s (ȋ) glagolnik od kimati: na vprašanja so odgovarjali s kimanjem ali odkimavanjem / njegovo vdano kimanje ji je že presedalo ♪
- kímati -am nedov. (ȋ) 1. z glavo delati gibe, navadno navzdol in navzgor: kimati od zaspanosti / pri hoji kima z glavo; pren., pesn. klas trudno kima 2. z gibi glave navzdol in navzgor izražati soglasje: ob njegovem predlogu je navdušeno kimal; boječe kima, da razume // z gibi glave izražati kaj: kima mu, naj pride bliže; ženske so si skrivaj kimale / kima v pozdrav ∙ slabš. ta človek na vse samo kima nekritično, neprizadeto ali iz strahu pritrjuje vsemu 3. ekspr. biti v stanju med budnostjo in spanjem; dremati: na vozu je vse kimalo; oče kima za pečjo 4. ekspr., redko počasi, okorno stopati: junca kimata po hribu navzgor kimáje: pozdravljali so ga, kimaje z glavo; prijazno kimaje se je poslovila kimajóč -a -e: kimajoč z glavo, je podpisal; kimajoči cvet; kimajoča glava ♪
- kímavec -vca m (í) 1. slabš. kdor nekritično, neprizadeto ali iz strahu pritrjuje vsemu: nisem kimavec, to veš; sem zoper njega in njegove kimavce; tisti večni kimavci 2. star. september: dne 4. kimavca 1844 ♪
- kínč -a m (ȋ) zastar. okras: njegov najlepši kinč so bile brke // nakit, okrasje: na sebi ima polno kinča ♪
- kíp -a m (ȋ) delo, izdelek iz trdnega materiala, ki navadno predstavlja živo bitje ali predmet: delati, izklesati kip; bronast kip; kip boginje; kip iz belega marmorja; sedi, stoji kot kip negibno, togo / postaviti komu kip spomenik / Dolinarjev kip ki ga je naredil, izdelal Dolinar / doprsni kip // knjiž., redko podoba, slika, lik: Da kip njegov [pesnikov] bi vam podal, raztresene sem ude zbral (S. Gregorčič) ♪
- klafánje -a s (ȃ) glagolnik od klafati: koliko časa zapravi s klafanjem / moti jo njegovo klafanje ♪
- klánjati se -am se nedov. (ȃ) 1. pozdravljati z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa: že od daleč se ji je klanjal; globoko se klanjati; klanjala se je na vse strani / v meščanskem okolju, kot pozdrav klanjam se, gospa; pren., ekspr. breze se klanjajo do tal 2. ekspr. izkazovati komu čast, spoštovanje: zaslužil je, da so se mu klanjali; ob njenem zadnjem uspehu se ji je vse klanjalo / vznes. klanjati se njegovemu spominu / ženske rade vidijo, če se jim moški klanjajo če jim laskajo / klanjati se do tal zelo, pretirano ∙ slabš. nikar se ne klanjaj pred njimi ne ponižuj se 3. zastar., z dajalnikom podrejati se, uklanjati se: klanjala se je pač očetovi volji; v vsem se mora klanjati drugim klanjajóč se -a -e: klanjajoč se na vse strani, je odšel ♪
- klarinét -a m (ẹ̑) pihalni instrument z višjim tonskim obsegom: igrati klarinet / altovski, basovski klarinet ♪
- klásičen -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog; klasični jezik stara grščina ali latinščina; klasična gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture / ima klasično izobrazbo izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture / ženska klasične lepote // redko klasicističen: pravila klasične estetike 2. ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje; italijanska klasična umetnost; klasična dela naše literature / njegov jezik je skoraj klasičen / klasični srednji vek 3. ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v preteklosti: klasično pohištvo / klasični tip restavracije; klasična oblika suknjiča
/ publ.: klasični viri energije; klasično orožje orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: klasičen primer skoposti; njihova nevednost je naravnost klasična ◊ grad. klasična gradnja gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; obrt. klasični kroj kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; šport. prvenstvo v klasičnih disciplinah; klasična kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje klásično prisl.: je klasično izobražena; klasično krojen kostim; sam.: pog. hodi na klasično klasično gimnazijo ♪
- klasificírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. razvrstiti, razporediti kaj glede na enake ali podobne lastnosti: klasificirati blago; klasificiral je vse rastline, živali; analizirati in klasificirati / klasificirati premog po velikosti / njegovo dramo bi težko klasificirali označili, opredelili ♦ navt. klasificirati ladjo določiti ji klaso, razred 2. knjiž., redko oceniti, ovrednotiti: klasificiral je športne dosežke / zadnje šolske naloge je strogo klasificiral ocenil, redoval klasificíran -a -o: klasificiran po kvaliteti ♪
- klásiški -a -o prid. (á) zastar. klasičen: njegove pesmi štejemo med klasiška dela ♪
- klávrn -a -o prid., klávrnejši (á) nav. ekspr. 1. ki vzbuja pomilovanje, navadno zaradi videza: klavrn človek; bil je tih in klavrn / žival je nekam klavrna / spregovoril je s klavrnim glasom / klavrne razmere; klavrno življenje / klavrn konec 2. s širokim pomenskim obsegom slab, nezadovoljiv: bil je bolj klavrn večer / klavrno vreme / govoril je v klavrni francoščini / kritika je bila bolj klavrna / klavrno razpoloženje 3. nezadosten, majhen: dobila je klavrno doto; klavrne plače klávrno prisl.: držati se klavrno; predstava je klavrno propadla ♪
- klécen -cna -o prid. (ẹ̑) elektr., v zvezi klecno stikalo stikalo, katerega vzvod se lahko premakne v eno ali drugo skrajno lego ♪
- klečepláznik -a m (ȃ) redko klečeplazec: prišel je on in njegovi klečeplazniki ♪
- klečepláznost -i ž (ā) slabš. lastnost klečeplaznega človeka: njegova klečeplaznost jo je bolela ♪
- klepáti klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́) 1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda // z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce // slabo, nevešče a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali 3. ekspr., redko počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku 4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir ● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja,
piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali ◊ lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino ♪
- klétev -tve ž (ẹ̑) groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: govoril je grde, grozne, robate kletve; ekspr. iz ust so mu vrele kletve / iz sobe se je slišala kletev preklinjanje; ekspr. kletvam se je izogibal ni klel ♦ rel. zelo nespoštljiv, žaljiv izraz o Bogu, svetih osebah ali stvareh // z besedami izražena želja, da bi koga zadelo zlo, nesreča: njegova kletev se je izpolnila; zadela jo je očetova kletev / ekspr. to je kletev usode ♪
- kléti kólnem [u̯n] nedov., kolníte tudi kólnite; klél; nam. klét in klèt (ẹ́ ọ́) 1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti; vozniki so vpili in kleli; kolne kot Turek zelo; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo / hudič! je potihem klel 2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval ◊ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh kléti se redko prisegati, zaklinjati se: na čast, pri vseh svetnikih se ti kolnem, da ni bilo res; zaman se je klel, da je nedolžen kolnèč -éča -e in kolnóč -a -e zastar.: vrnil se je pijan in kolneč; policaj je kričal na kolneče moške klét -a -o star. preklet: kleta usoda ∙ zastar. naš kleti sovražnik
nespravljiv, zaklet ♪
- klíc -a m (ȋ) 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje / glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu // redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev // nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja 2. glasno izražena želja, zahteva po a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente // ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi
3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi ◊ lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic ♪
- klíca -e ž (í) 1. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen: prenašati, razširjati, uničevati klice; zatreti razvoj klic / bolezenske klice; klice jetike 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: klica propada; njegova zamisel nosi v sebi klice neslutenega razvoja znanosti / z oslabljenim pomenom klica novega življenja 3. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal: iz zemlje so pognale zelene klice / razvoj klic v semenu kalčkov / krompirjeve klice cime ◊ med. kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem ♪
- klícanje in klicánje -a s (í; ȃ) glagolnik od klicati: njegovega klicanja ni slišal / klicanju h kosilu se ni odzval / klicanje na pomoč / klicanje na odgovornost / klicanje k uporu / klicanje duhov / klicanje petelinov oglašanje, petje ♪
- klívija -e ž (í) vrtn. rastlina z dolgimi črtalastimi listi in oranžnimi ali rdečimi cveti v socvetju, Clivia: goji begonije in klivije ♪
- kljubést -i ž (ẹ̑) zastar. kljubovalnost: prevzela jo je kljubest in jeza / iz kljubesti ni spregovoril ♪
- kljúčen -čna -o prid. (ȗ) od katerega je odvisen nadaljnji potek, razjasnitev, rešitev česa: zavzeti ključne položaje; ključna postojanka / v tem je ključni problem njegove poezije; gre za rešitev ključnega vprašanja / povečanje izvoza je ključna točka v naporih za napredek ♦ voj. ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega področja // ki je po pomembnosti na prvem mestu; glaven: dograditev poštnega poslopja in drugih ključnih objektov; ključne predmete so poučevali učitelji z diplomo druge stopnje / redko ključni dosežki človekovega uma ♪
1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626