Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (9.026-9.050)


  1.      gódnost  tudi gôdnost -i ž (ọ́; ó) lastnost godnega: godnost plodu; godnost zemlje / godnost za možitev ♪
  2.      godovánje  -a s (ȃ) glagolnik od godovati: biti povabljen na godovanje / štel je dneve do svojega godovanja ♪
  3.      godóvniški  -a -o (ọ̑) pridevnik od godovnik: godovniški kolač ♪
  4.      godrnjáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo ♪
  5.      godrnjàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) godrnja: godrnjav človek; bil je siten in godrnjav; stanoval je pri godrnjavi gospodinji / razvlečena, godrnjava molitev / iz sobe so se slišali godrnjavi zvoki godrnjávo prisl.: godrnjavo ji je odgovarjal ♪
  6.      góflja  -e ž (ọ̑) 1. vulg. usta: ima polno gofljo vode ∙ pog., slabš. ta pa ima gofljo zna spretno govoriti, prepričevati; pog., slabš. s to besedo mu je zamašil gofljo mu je onemogočil ugovarjanje 2. pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: čisto navadna goflja je / kot psovka molči, goflja ♪
  7.      gója  -e ž (ọ́) star. gojenje: goja sadnega drevja / skrbeti za nego in gojo svojega jezika ♪
  8.      gojênec  -nca m (é) človek, navadno mlajši, ki se vzgaja v kakem zavodu: discipliniran gojenec; gojenec vojaške akademije / v domu je sto gojencev / gojenci doma za slepe // star. učenec: nekaj časa je bil njegov gojenec ♪
  9.      gojênje  -a s (é) glagolnik od gojiti: plantažno gojenje drevesnih vrst; gojenje bombaža, gozda; gojenje rib v akvariju / gojenje glasbe / gojenje dobrih odnosov v družbi ♪
  10.      gojítelj  -a m (ȋ) kdor kaj goji: gojitelj limoninih nasadov; gojitelj čebel / bil je plodovit pisatelj in gojitelj naturalizma; gojitelj umetnosti // zastar. vzgojitelj, učitelj: zanemarjal je nasvete staršev in gojiteljev ♪
  11.      gojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice ∙ ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado ♪
  12.      gojítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gojitev: gojitveni načrt; z ustreznimi gojitvenimi ukrepi razširiti zmogljivost lovišč; gozdna gojitvena dela / gojitveni akvarij, potok; gojitveno lovišče ♦ lov. gojitveni odstrel odstrel divjadi, ki ni za pleme ♪
  13.      gójzar  tudi gójzer -ja m (ọ̑) nav. mn. močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih: biti obut v gojzarje / kupiti smučke in gojzarje smučarske čevlje ♪
  14.      gójzarica  tudi gójzerica -e ž (ọ̑) nav. mn. močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih: gojzarice so se mu globoko udirale v sneg; tudi v gojzaricah mu je drselo ♪
  15.      gókárt  in gó-cárt -a [-kart] m (ọ̑-ȃ) šport. 1. majhen dirkalni avtomobil s šasijo iz jeklenih cevi, navadno brez karoserije in menjalnika: tekmovanje z gokarti 2. športna panoga, ki goji dirkanje s temi avtomobili; karting: navdušenje za gokart; neskl. pril.: gokart dirke ♪
  16.      gòl  gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje // ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav. ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo // na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel ● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja ◊ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega ♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo ♪
  17.      gólaž  -a m (ọ̑) jed iz kosov mesa, dušenega v začinjeni omaki: naročil si je golaž in pivo; goveji, svinjski golaž / pog. mali golaž mala porcija golaža / krompirjev golaž krompir v začinjeni omaki; segedin(ski) golaž iz svinjskega mesa in kislega zelja / iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem ♪
  18.      golčánje  -a [u̯č] s (ȃ) glagolnik od golčati: slišalo se je golčanje in hropenje / pritajeno golčanje je preglasilo glasno petje / zamolklo golčanje strojev ♪
  19.      gôlec  -lca [u̯c in lc] m (ō) 1. gol, neporasel hrib: hiša je stala na majhnem golcu; skalnati golci 2. ekspr. gol, neoblečen človek: v ambulanti je stalo več golcev 3. redko mlad, gol ptič, ki še ne more letati; golič: gnezdo je bilo polno golcev ◊ agr. zrno, ki ni obdano s plevnato lupino ♪
  20.      golén  -a -o prid. (ẹ̑) agr., navadno v zvezi goleno zrno zrno, ki ni obdano s plevnato lupino ♪
  21.      golénec  in golênec -nca m (ẹ́; é) nar. gorenjsko nezrel sadež: v košari je imela same golence ◊ agr. zrno, ki ni obdano s plevnato lupino; golec ♪
  22.      goleníca  -e ž (í) 1. nav. mn. zgornji del škornja: golenice mu segajo pod kolena; visoke golenice; škornji s podvihanimi golenicami / usnjena golenica // gamaša: obul je lahke čevlje in si nataknil golenice 2. anat. kost na notranji strani goleni: zlomil si je golenico; golenica in mečnica ♪
  23.      golénka  -e ž (ẹ̑) nav. mn., star. nogavica brez stopala: nosil je gojzarice in golenke // gamaša: odpel je golenke in sezul čevlje ♪
  24.      golénski  -a -o (ẹ̑) pridevnik od golen: golenska kost; golenske mišice ♪
  25.      goléti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko postajati gol: od suše je drevje začelo goleti ♪

   8.901 8.926 8.951 8.976 9.001 9.026 9.051 9.076 9.101 9.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA