Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (851-875)


  1.      izpraševálka  tudi spraševálka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od izpraševalec: odgovarjal je vneti izpraševalki / izpraševalka pri izpitu ♪
  2.      izpraševánec  -nca m (á) kdor je izpraševan: pri zapisovanju narečnega gradiva je treba upoštevati starost izpraševanca / izpraševanec je bil pri izpitu iz matematike ves zmeden ♪
  3.      izpraševánje  tudi spraševánje -a s (ȃ) glagolnik od izpraševati: opustiti nadležno izpraševanje; z izpraševanjem je dognal, kje je / danes je na vrsti izpraševanje; izpraševanje učencev pri izpitu ♦ rel. ženin in nevesta sta šla k izpraševanju nekdaj k župniku na pogovor o krščanskem nauku in zakonu; velikonočno izpraševanje nekdaj preverjanje in dopolnjevanje znanja krščanskega nauka pred veliko nočjo ♪
  4.      izpraševánka  -e ž (á) ženska oblika od izpraševanec: komisija je ugodila pritožbi izpraševanke ♪
  5.      izpraševáti 1 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vpraševanjem poizvedovati: oče izprašuje otroke; izpraševati za dan odhoda, za pot; izpraševal je za domače; nikar me ne izprašuj o tem; izpraševati po počutju, podrobnostih; prijazno, radovedno izpraševati / izprašuje me z očmi 2. z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje: izpraševati učence vso uro / izpraševati matematiko; izpraševati pri izpitu / izpraševati vso snov, iz vse snovi; izpraševati za ocene; izpraševati pri izpitu 3. zasliševati: izpraševati priče; takrat so izpraševali med mučenjem izprašujóč tudi sprašujóč -a -e: izprašujoč po zdravju; izprašujoč pogled; prisl.: izprašujoče gledati ♪
  6.      izpraševáti 2 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) odstranjevati prah iz česa: izpraševati obleko, preproge ♪
  7.      izpraznítev  tudi spraznítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izprazniti: izpraznitev poštnega nabiralnika, skladišča / izpraznitev zasedenega ozemlja / izpraznitev stanovanja / izpraznitev službenega mesta ♪
  8.      izpraznjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izpraznjevanje: izpraznjevalna priprava ♦ teh. izpraznjevalni ventil ♪
  9.      izpraznjevánje  tudi spraznjevánje -a s (ȃ) glagolnik od izpraznjevati: izpraznjevanje posode / izpraznjevanje črevesja; izpraznjevanje seča iz mehurja / izpraznjevanje gostiln, stanovanj ♪
  10.      izpraznjeváti  -újem tudi spraznjeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: izpraznjevati posodo; poštni nabiralnik izpraznjujejo vsak dan; mehanično izpraznjevati smetnjake / izpraznjevati pepel iz peči ∙ ekspr. ves večer je izpraznjeval kozarce pil, popival 2. izločati blato, seč: izpraznjevati črevo, mehur; redno si izpraznjevati črevesje 3. delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izpraznjevati dvorano; trg se je začel izpraznjevati / z vso naglico so izpraznjevali stanovanje ♪
  11.      izprevésti  -vézem in izprevêsti -vêzem dov. (ẹ́; é) knjiž. izvesti, prevesti: izprevesti z zlatom izprevézen -a -o in izprevezèn -êna -o: z biseri izprevezena torbica ♪
  12.      izprevideti  ipd. gl. sprevideti ipd. ♪
  13.      izprevreči  ipd. gl. sprevreči ipd. ♪
  14.      izpričeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izpričuje: izpričevalec ljudske volje / kinematografi so najvidnejši izpričevalci kulture kakega mesta ♪
  15.      izpričevánje  tudi spričevánje -a s (ȃ) glagolnik od izpričevati: izpričevanje enotnosti / izpričevanje resnice / po njegovem izpričevanju je ta dežela bogata ♪
  16.      izpričeváti  -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka izpričeváti se tudi spričeváti se nar. opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil ♪
  17.      izprševáti  -újem nedov. (á ȗ) pršeč oddajati delce: raketa izpršuje iskre ♪
  18.      izpuhtévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od izpuhtevati: izpuhtevanje vlage, vode / od izpuhtevanja potnih teles segret zrak ♪
  19.      izpuhtévati  -am nedov. (ẹ́) 1. nav. ekspr. izhlapevati, izparevati: vino v posodi izpuhteva; pod sončnimi žarki izpuhteva vlaga // izginjati, minevati: malodušje izpuhteva 2. knjiž. oddajati, širiti: motor izpuhteva vročino; nekatere živali izpuhtevajo močen vonj / tovarna izpuhteva smrad (v okolico) ♪
  20.      izpulítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izpuliti: izpulitev zoba ♪
  21.      izpustítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izpustiti: izpustitev obsojenca; izpustitev iz zapora; izpustitev na prostost / izpustitev črke ♪
  22.      izrazítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izraziti: izrazitev misli, stališč / izrazitev bistva umetnosti ♪
  23.      izraževálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. izpovedovalec: umetnik je izraževalec najgloblje resnice o življenju / izraževalci razredne ideologije ♪
  24.      izraževálen  -lna -o prid. (ȃ) redko izrazen: izraževalna možnost / izraževalno sredstvo ♪
  25.      izraževáti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. izražati: izraževati svoje veselje / izraževati misli v lepi obliki / njegov značaj se je izraževal v srčni dobroti ♪

   726 751 776 801 826 851 876 901 926 951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA