Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (7.201-7.225)



  1.      dialogizírati  -am nedov. in dov. () knjiž. 1. dajati čemu obliko dialoga: dialogizirati povest 2. izmenjavati mnenja z zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: konstruktivno dialogizirati dialogizíran -a -o: dialogizirana novela, pesnitev
  2.      diamántov  -a -o (ā) pridevnik od diamant: diamantov lesk, sijaj
  3.      diapazón  -a m (ọ̑) muz. zvočni obseg človeškega glasu, instrumenta: pevka ima lep glas z velikim diapazonom; izrabil je ves diapazon instrumenta; pren., publ. časovni diapazon petih desetletij; diapazon mnenj o tem vprašanju je zelo širok
  4.      díaprojéktorski  -a -o (-ẹ́) pridevnik od diaprojektor: diaprojektorski pribor
  5.      diárij  -a m (á) zastar. dnevni zapiski, dnevnik: samostanski diariji in kronike
  6.      diaskopíja  -e ž () med. rentgensko presvetljevanje: diaskopija pljuč
  7.      diástola  -e ž (ā) med. razširitev, razširjanje srca pri utripanju
  8.      diastóličen  -čna -o (ọ́) pridevnik od diastola: diastolični pritisk krvi
  9.      diatermíja  -e ž () med. pregrevanje tkiva, organov z električnim tokom visoke frekvence: zdraviti revmo z diatermijo
  10.      didáktičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na didaktiko, účen: didaktični princip; didaktične metode; didaktično usposabljanje učiteljev 2. ki je usmerjen, ki teži k poučevanju, poúčen: didaktični film; didaktična literatura; pesnitev je bila izrazito didaktična / delo didaktičnega značaja
  11.      didáktik  -a m (á) strokovnjak za didaktiko: zborovanje didaktikov / njegov profesor matematike je dober didaktik zna dobro poučevati / omenjeni pisatelj je predvsem didaktik
  12.      didáktika  -e ž (á) veda o poučevanju: zahteve moderne didaktike; posebna, splošna didaktika
  13.      didití  -ja m () kemično sredstvo za uničevanje mrčesa: naprašiti, potresti z diditijem
  14.      dieléktrik  -a m (ẹ̑) elektr. izolirna snov glede na njene lastnosti v električnem polju: slab dielektrik se v visokofrekvenčnem polju močno segreva
  15.      diéta  -e ž (ẹ̑) 1. posebna, predpisana prehrana, zlasti za bolnike: držati se diete; predpisati dieto; diabetična dieta; mlečna, neslana dieta; shujševalna dieta; ima strogo dieto; žarg. jetrna dieta za bolne na jetrih 2. zastar. znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja; dnevnica: plačevati diete; poslanske diete
  16.      dietétika  -e ž (ẹ́) med. nauk o posebni in pravilni prehrani, zlasti za bolnike: terapevtska dietetika / dietetika kajenja
  17.      diferénca  -e ž (ẹ̑) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi; razlika, razloček: ugotoviti diferenco; diferenca med letno in zimsko temperaturo v Sloveniji je velika; diference med spoloma / knjiž. diference v pogledih na vprašanje; med njima je prišlo do diferenc neskladja, nesoglasja 2. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: pri preizkusu je dognal, da je v diferenci napaka / logaritemska diferenca diferenca med danim logaritmom in logaritmom, ki je v logaritemskih tablicah
  18.      diferenciácija  -e ž (á) nastajanje razlik v čem: nastala, poglabljala se je diferenciacija v stranki; ideološka, politična diferenciacija; diferenciacija znanosti na prelomu stoletja / družbena, razredna diferenciacija; diferenciacija na vasi nastajanje gospodarskih in družbenih razlik pri vaškem prebivalstvu, razslojevanje / dialektološka diferenciacija; diferenciacija praslovanščine / publ. diferenciacija cen za prevoz na posameznih relacijah različno določanje cen glede na razdaljobiol. diferenciacija celic razvoj celic s posebno obliko in zgradbo, ki ustreza njihovi funkciji
  19.      diferenciálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na diferencial ali diferenco: diferencialno kolesje / diferencialno in integralno računanje / diferencialni znaki razlikovalni, razločevalni znakibot. diferencialna rastlina rastlina, ki je značilna za razlikovanje dveh rastlinskih združb; ekon. diferencialna carina izjemna višja carina; diferencialna zemljiška renta zemljiški donos, povečan zaradi večje plodnosti ali boljše lege; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; diferencialna enačba enačba, v kateri nastopajo odvodi funkcije; psih. diferencialna psihologija psihologija, ki proučuje psihične razlike med posamezniki ali skupinami; šol. diferencialni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; žel. diferencialna tarifa tarifa za prevoz blaga ali oseb, večja ali manjša od tiste, ki splošno velja
  20.      diferencírati  -am nedov. in dov. () 1. delati razlike v čem: ekonomski razvoj je diferenciral družbo 2. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja; odvajati: diferencirati funkcijo diferencírati se postajati v sebi različen: znanost dosega višjo stopnjo, ko se notranje diferencira; politično se diferencirati diferencíran -a -o: takrat južnoslovanski jeziki še niso bili zelo diferencirani; moderna proizvodnja zahteva diferenciran strokovni kader; ti podatki so še premalo diferencirani ♦ biol. tkiva rastline niso diferencirana iz enotnega tkiva niso še nastala različna tkiva
  21.      diferénčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na diferenco: diferenčna razdalja ◊ elektr. diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; lingv. diferenčni slovar slovar, ki podaja razlike navadno dveh jezikov; mat. diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke; strojn. diferenčni vijak vijak, ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem
  22.      diftóngičen  -čna -o (ọ́) pridevnik od diftong: diftongičen izgovor
  23.      difúzen  -zna -o prid. () enakomerno razdeljen, razpršen: difuzna obarvanost cvetnih listov; difuzna svetloba / difuzna razsvetljava; pren. ta duševna napetost se pojavlja v difuznih občutjih ♦ med. difuzno vnetje potrebušnice vnetje, enakomerno razdeljeno po vsej potrebušnici
  24.      difuzêr  -ja m () teh. naprava za izluževanje: izluževati sladkor iz sladkorne pese v difuzerju
  25.      difuzíja  -e ž () fiz. 1. samodejno prodiranje kake snovi v drugo, pronicanje: difuzija plina skozi opno; pren. difuzija kulture 2. razprševanje svetlobe na drobnih delcih, sipanje: difuzija sončne svetlobe na kapljicah vode v megli

   7.076 7.101 7.126 7.151 7.176 7.201 7.226 7.251 7.276 7.301  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA