Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
eV (5.726-5.750)
- blástula -e ž (ȃ) biol. mehurčku podoben zarodek mnogoceličarjev, obdan z enojno plastjo celic ♪
- bláten -tna -o prid. (ā ȃ) pokrit z blatom: blatna cesta; ležali so na blatnih tleh / blatne ravninske vasi ♦ med. blatna kopel kopel iz (zdravilnega) blata // umazan od blata: obut je bil v blatne čevlje; do gležnjev blatne noge; ekspr. ves sem blaten / blatna reka kalna, motna blátno prisl.: blatno sivo nebo ♪
- blatíšče -a s (í) agr. del hleva, kjer se živali iztrebljajo: stojišče v govejem hlevu je razdeljeno na ležišče in blatišče ♪
- bláto -a s (á) 1. razmočena zemlja: blata je do gležnjev; gaziti blato; noge se jim vdirajo v mehko blato; oškropiti z blatom; cestno blato; mastno blato; krtača za blato / ti sediš doma, jaz sem pa dve uri mešal blato po hribih hodil po blatu // ekspr. moralna propalost, pokvarjenost: utoniti, valjati se v blatu 2. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo: bolnikovo blato ima nenavadno barvo; bolnik težko iztreblja blato; pregledati blato; gosto, redko blato / iti na blato iztrebiti se 3. tudi mn., nar. močvirje: izsuševanje Kobariškega blata; V daljavi nekje proti Škocjanu so se svetila blata kot razlito srebro (I. Pregelj) ● ekspr. z združenimi močmi se bomo izvlekli iz blata rešili iz težkega položaja; ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. nasprotniki me
obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo ◊ elektr. anodno blato ki se pri elektrolizi nabira pod anodo; med. zdravilno blato za zdravilne blatne kopeli ♪
- blázen -zna -o prid., bláznejši (á ā) 1. duševno bolan: biti blazen; versko blazen / pretresel me je blazni smeh; gara kot blazen na vso moč // ekspr. tak kot pri duševno bolnih: njegovi blazni načrti; to je blazna misel; blazno početje 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: biti blazen od obupa, veselja, žalosti 3. ekspr. ki zelo presega navadno mero: blazen strah pred kaznijo; blazna jeza / blazne cene; plačal je blazno vsoto denarja / vozil je z blazno hitrostjo blázno prisl.: blazno se boji; sovražnik je blazno streljal; blazno pogumna pustolovščina; blazno zaljubljen; pog. blazno rad ima potico zelo rad; sam.: zastar. bolnišnica za blazne bolnišnica za duševne bolezni ♪
- blazer -ja [blé(j)zer] m (ẹ̑) obl. klasično krojen jopič, navadno temno moder: gojenci iz koledžev z enobarvnimi blazerji / k vzorčastemu krilu lepo pristoji blazer ♪
- blazína -e ž (í) 1. s perjem, žimo, volno napolnjena podloga za ležanje ali sedenje: pretresti, prezračiti blazine; posedati po blazinah; mehka blazina; gumijasta, pernata blazina; prevleke za blazine; kavč z zložljivo blazino / grelna blazina z električnim gretjem; napihniti ležalno blazino; vzglavna blazina za pod glavo; ležati na zračni blazini napolnjeni z zrakom ∙ mn., star. spati na mehkih blazinah na postelji, udobno 2. kar je podobno blazini: podkožna blazina maščobe; cele blazine vresja ◊ grad. fundamentna blazina širok temelj pri neenakomerno nosilnih tleh; šport. telovadna blazina; teh. vozilo drsi na zračni blazini po zraku, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse ♪
- blaznênje -a s (é) glagolnik od blazneti: njegova popolna brezčutnost se je mahoma sprevrgla v blaznenje / odnesli so truplo ob joku in blaznenju žensk ♪
- blaznéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. raba peša kazati znake duševne bolezni: bolnik blazni 2. ekspr. burno izražati svoja čustva: blazneti od bolečine, veselja; pren. njena duša je blaznela v obupu in žalosti ● ekspr. ne blazni ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; zastar. še vedno blazni za tisto lepotico je zelo zaljubljen vanjo blaznèč -éča -e: blazneča ženska ♪
- bláznež -a m (ȃ) duševno bolan človek: nesrečni blazneži; planil je kot blaznež ♪
- bláznica -e ž (ȃ) 1. zastar. bolnica za duševne bolezni: poslali so ga v blaznico / ekspr. ta je zrel za blaznico 2. ekspr., redko zmeda, nered: pri nas je prava blaznica 3. zastar. duševno bolna ženska ♪
- blaznív -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki kaže znake duševne neuravnovešenosti: napol nora, blazniva ženska / blazniv smehljaj ♪
- blaznívost -i ž (í) knjiž. duševna neuravnovešenost: nagnjen je k blaznivosti; to vodi v blaznivost ♪
- bláznost -i ž (á) duševna bolezen: neozdravljiva blaznost; napad blaznosti / verska, zasledovalna blaznost // ekspr. kar je podobno duševni bolezni: saj to je blaznost, kar počneš ● do blaznosti razdražen zelo ♪
- bláženstvo -a s (ȃ) star. blaženost: občutiti blaženstvo; srce mu prekipeva od blaženstva; višek blaženstva / nebeško blaženstvo ♪
- blažílec -lca [tudi u̯c] m (ȋ) teh. priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja; amortizer: hidravlični, teleskopski blažilec; blažilec sunkov ♪
- blažílnik -a m (ȋ) teh. priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja; amortizer ♪
- blažíti -ím nedov. (ȋ í) 1. raba peša lajšati, omiljevati: blažiti bolečine, žalost; blažiti huda nasprotja / veter blaži vročino / blažiti sunke 2. zastar. delati kaj blago, plemenito: ljubezen blaži človeka / umetnost blaži srce blažèč -éča -e: blažeči učinek glasbe; prisl.: obkladki delujejo blažeče ♪
- bledéti -ím nedov., blédi tudi blêdi (ẹ́ í) 1. izgubljati naravno barvo: otrok bledi in hujša; vidno bledeti / lica mu bledijo; bledeti od groze, od jeze / dekle rdi in bledi prebledeva / rastline bledijo 2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luč bledi; zvezde bledijo 3. knjiž. postajati manj izrazit: njegova slava, spomin nanj bledi ♪
- bledíčnež -a m (ȋ) ekspr. bledičen človek: med otroki ni bilo bledičnežev ♪
- blestéti se -ím se in blestéti -ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu 2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se blestijo v mesečini; pren. med udeleženci se blestijo imena slavnih igralcev blestéti vzbujati občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: na plesu je blestela v vsej svoji lepoti; blesteti v javnosti blestèč -éča -e: bil je blesteč duh; njegov blesteči slog; blesteča kariera, zmaga ♦ bot. blesteči grintavec alpska trajnica z bleščečimi listi, Scabiosa lucida; prisl.: blesteče govoriti; blesteče beli zobje; bila je blesteče lepa ♪
- bleščáti se -ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna // močno sijati: sonce se blešči 2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja 3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo bleščáti redko vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež bleščèč se -éča -e: bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; prim. bleščeč ♪
- bleščáva -e ž (ȃ) 1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra // odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja 2. knjiž., redko razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote ♪
- bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje ∙ bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se ♪
- blín -a m (ȋ) nav. mn., v ruskem okolju pecivo iz tanko razvaljanega, navadno nevzhajanega testa ♪
5.601 5.626 5.651 5.676 5.701 5.726 5.751 5.776 5.801 5.826