Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (29.129-29.153)


  1.      zatréskati  -am dov. (ẹ̄) 1. brezoseb. povzročiti močne poke ob razelektritvi ozračja: nenadoma je zabliskalo in zatreskalo 2. ekspr. dati močne, rezke glasove: zatreskali so rafali; zunaj zatreskajo granate, puške 3. ekspr. silovito zaloputniti: oče jezno zatreska z vrati / zatreskale so naoknice 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: po strehi so zatreskali kostanji 5. ekspr. silovito vreči: zatreskal je torbo v kot zatréskati se ekspr. zaljubiti se: zatreskati se v sošolko; preveč, zelo se zatreskati; prvič se zatreskati zatréskan -a -o: zatreskan je, zato ji vse spregleda; vsa dekleta so zatreskana vanj ♪
  2.      zatrésti  -trésem dov., zatrésite in zatresíte; nam. zatrést in zatrèst (ẹ́) narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: zatresti drevo; veter je zatresel veje / izdihani zrak zatrese glasilki / ekspr.: eksplozija je zatresla šipe; tla je zatresel nov potres / zatresti z glavo, rameni // narediti, povzročiti, da se kaj v kratkih časovnih presledkih spreminja v višini, jakosti: jeza, jok mu zatrese glas ● publ. domačini so večkrat zatresli mrežo dali več golov zatrésti se 1. sunkovito, hitro se premakniti, navadno sem in tja: most se je zatresel; stopnice so se ob vsakem koraku zatresle; nenadoma so se zatresle šipe / ekspr. spet se je zatresla zemlja spet je bil potres; pren., ekspr. zatresli so se temelji starega reda // nehotno, hitro se premakniti, navadno sem in tja: brada se mu je zatresla; roka s skodelico se ji je zatresla 2. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti: spregovoril je, ne da bi se mu glas zatresel ● pog., ekspr. hlače so se mu zatresle ustrašil se je, strah ga je postalo ♪
  3.      zatréti  -trèm tudi -tárem dov., zatrì zatríte; zatŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. narediti, povzročiti, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatreti mrčes; zatreti plesen, plevel / zatreti nekatere otroške bolezni 2. narediti, povzročiti, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatreti narod; gospodarsko, politično zatreti koga 3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročiti, da kaj ne more več obstajati: zatreti osvobodilno gibanje, stavko; zatreti upor / kriminala ne morejo zatreti // narediti, povzročiti, da se kaj ne more uveljaviti: osvobodilnih teženj naroda niso mogli zatreti; zatreti otrokovo ustvarjalnost 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatreti hrepenenje, ljubezen / zatrl je smehljaj ● krošnje visokih dreves so zatrle manjša drevesa jim onemogočile normalno rast; ekspr. kaj v kali, korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti zatŕt -a -o: zatrt človek; zatrta spolnost; zatrta čustva ∙ ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami ♪
  4.      zatŕjati  -am nedov. (ŕ) knjiž. zatrjevati: zatrjal je, da ni kriv; vztrajno kaj zatrjati / zatrjal ji je svojo ljubezen obljubljal, zagotavljal ♪
  5.      zatrobíti  in zatróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento // dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog 3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi // oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi 4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil 5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec 6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo ♪
  6.      zatŕpati  -am dov. (r̄) nav. ekspr. 1. zatlačiti, zapolniti: za prevoz so med opeko zatrpali slamo / jetnike so zatrpali v barako; vse vojašnice so zatrpali z vojaki 2. zapolniti, popolnoma napolniti: avtomobili so zatrpali ulice; sobo so zatrpali s pohištvom; križišče se je popolnoma zatrpalo zatŕpan -a -o: hodnik je zatrpan z omarami ♪
  7.      zatrpávati  -am nedov. (ȃ) nav. ekspr. 1. tlačiti: seno so zatrpavali za leseno pregrado v hlevu / vojake so zatrpavali v tovornjake 2. zapolnjevati, popolnoma napolnjevati: vozila so zatrpavala ceste / dostop na trg se vedno bolj zatrpava ♪
  8.      zatrpéti  -ím dov., tudi zatŕpel; zatrpljèn (ẹ́ í) knjiž. začutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: ob vsakem udarcu je zatrpela z otrokom ● nar. severovzhodno odrasli marsikaj zatrpimo, za otroke je bolj hudo potrpimo, prenesemo ♪
  9.      zatvórnica  -e ž (ọ̑) star. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa; zapornica: odpreti, zapreti zatvornice / vodna zatvornica // premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zatvornico na cesti / železniške zatvornice ● star. odprle so se vse nebeške zatvornice začelo je zelo, močno deževati ♪
  10.      zaukázati  tudi zaukazáti -kážem dov. (á á á) star. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: zaukazal je zapreči konja; profesor je zaukazal, naj odprejo knjige; s kretnjo, pogledom zaukazati / zaukazati umik zaukázan -a -o: zaukazana je bila velika previdnost ♪
  11.      zaúpanje  -a s (ȗ) prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje: z delom upravičiti zaupanje koga; delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje; poln zaupanja prositi koga za pomoč / imeti zaupanje vase // prepričanje, da je kdo pošten, iskren: zlorabiti zaupanje koga; ekspr. v slepem zaupanju mu je verjela // prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupanje lastni moči / zaupanje v razum ● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj; knjiž. podarjati komu zaupanje zaupati vanj ♪
  12.      zaúpati  -am nedov. in dov. (ȗ) 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča ∙ ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir) 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku zaupajóč -a -e: zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik zaúpan -a -o: zaupane skrivnosti ♪
  13.      zaúpen  -pna -o prid., zaúpnejši (ū) 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica // za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije // ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz zaúpno prisl.: zaupno povedati ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  14.      zaupljív  -a -o prid., zaupljívejši (ȋ í) 1. ki (rad) zaupa, verjame: po naravi zaupljiv človek / biti zaupljiv do sodelavcev // ki izraža, kaže zaupanje, vero: zaupljiv pogled; fant z zaupljivimi očmi 2. ki (rad) zaupa, pove kaj: do mene je zelo zaupljiv 3. ki izraža, kaže človeško bližino, neposrednost: zaupljiv in odkrit pogovor / ustvarjati zaupljivo vzdušje 4. redko zaupen: zaupljiv cilj / nalogo naj opravi skupina zaupljivih ljudi zaupljívo prisl.: zaupljivo poslušati ♪
  15.      zaúpnica  -e ž (ȗ) 1. ženska oblika od zaupnik: sestra je moja edina zaupnica / policijska zaupnica / delavska zaupnica 2. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico; vlada je dobila zaupnico; glasovati o zaupnici; zaupnica odboru, predsedniku ♪
  16.      zaúpnik  -a m (ȗ) 1. zaupen prijatelj: ko sva odraščala, sva si bila zaupnika / ekspr. papir je moj edini zaupnik 2. zaupna oseba koga: oskrbnik je gospodarjev zaupnik; partizanski, policijski zaupnik / delavski zaupnik nekdaj oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev ♪
  17.      zavájati  -am nedov. (ā) 1. s čim nepravim, navideznim spravljati koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavajati koga na napačno sled / ekspr. zavajati koga na kriva, slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem delati, povzročati a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: zavajati koga v dvom, zmoto / zavajati koga v mlačnost, neborbenost b) da kdo naredi, dela kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavajati koga v laž, prepir / zavajati koga k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem si prizadevati pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavajati mladoletnice; zavajati sosedinega moža 3. s čim nepravim, navideznim delati, povzročati, da kdo napačno, neustrezno misli: zavajati bralce, javnost; zavajati koga z lepimi besedami, nepopolnimi podatki / naslov knjige zavaja 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi, dela kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizke cene zavajajo ljudi, da kupujejo slabo blago; navidez lepo vreme zavaja popotnike, da kljub svarilom nadaljujejo pot zavajajóč -a -e: zavajajoče pisanje, ravnanje ♪
  18.      zavalíti  -ím dov., zaválil (ȋ í) 1. premakniti predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: zavaliti kamen, sod; zavaliti kaj po stopnicah, strmini // povzročiti, da kaj tako premikajoč se pride a) kam: zavaliti hlod k zidu; zavaliti skale v jamo b) od kod: zavaliti sod z voza 2. zagraditi, zapreti kaj s čim, zavaljenim na določeno mesto: zavaliti predor s kamenjem zavalíti se 1. premakniti se po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: otrok se je zavalil po travi; kepe snega se zavalijo po strmini // tako premikajoč se priti a) kam: kamen se je zavalil v vodo b) od kod: zavaliti se z voza 2. ekspr., s prislovnim določilom nerodno, stežka leči, sesti: zavaliti se na posteljo, stol; zavalil se je v naslanjač / opotekel se je in se zavalil v sneg 3. hitro se začeti premikati v veliki količini: po sobi se zavali črn dim / grom se zavali čez pobočje 4. ekspr., navadno v zvezi z na izraža, da kaj neprijetnega začne prizadevati koga: vsa teža odločitve se je zavalila na njegova pleča; včasih se res preveč zavali na enega človeka zavaljèn -êna -o 1. deležnik od zavaliti: zavaljen hlod, sod; zavaljen prehod 2. ekspr. valjasto debel: zavaljen moški; biti zavaljen kot sod; zavaljeno telo / zavaljen obraz 3. ekspr. globok, nizek: zavaljen glas ♪
  19.      zavaríti  -ím dov., zaváril (ȋ í) 1. z varjenjem zadelati: zavariti počeno cev; zavariti luknjo v posodi 2. zvariti: zavariti dva konca cevi zavarjèn -êna -o: zavarjene cevi, žice ♪
  20.      zavaroválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zavarovanje: zavarovalni pripomočki; zavarovalna vrv / zavarovalna dejavnost / zavarovalna pogodba / zavarovalni agent, zastopnik; zavarovalna doba čas trajanja zavarovanja in jamstva pri prostovoljnem zavarovanju; čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve, ki se upošteva pri pokojninskem in invalidskem zavarovanju; zavarovalna polica listina s podatki o sklenjeni zavarovalni pogodbi; zavarovalna premija denarni znesek, ki ga je treba plačati zavarovalnici za določeno vrsto zavarovanja ♦ jur. zavarovalni primer primer, glede na katerega se zavaruje; zavarovalna vsota vsota, ki jo ob sklenitvi zavarovanja določi zavarovalec in od nje plačuje zavarovalno premijo ♪
  21.      zavarovalnína  -e ž (ȋ) dajatev, storitev zavarovalnice, določena v zavarovalni pogodbi: dobiti, izplačati zavarovalnino; upravičenec do zavarovalnine / požarna, starostna, življenjska zavarovalnina ♪
  22.      zavarovánec  tudi zavárovanec -nca m (á; á) oseba, katere premoženjska ali kakšna druga korist je zavarovana: zavarovalnica je zavarovancu izplačala zavarovalnino; dolžnosti, pravice zavarovancev // kdor je socialno zavarovan: zavarovanec že izpolnjuje pogoje za prejemanje pokojnine / invalidski, socialni, zdravstveni zavarovanec; zavarovanec pokojninskega, socialnega zavarovanja ♦ jur. družinski zavarovanec družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca ♪
  23.      zavarovánje  tudi zavárovanje -a s (ȃ; á) 1. glagolnik od zavarovati: zavarovanje glave s čelado / zavarovanje poti ob prepadu / zavarovanje domače industrije pred premočno tujo konkurenco / zavarovanje svojih koristi / odločiti se za zavarovanje hiše, živine 2. pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: skleniti zavarovanje; trajanje zavarovanja / osebno, pomorsko, požarno zavarovanje; obvezno, pogodbeno, prostovoljno zavarovanje; življenjsko zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja // pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: zapornikom ni priznano zavarovanje / socialno zavarovanje / invalidsko zavarovanje; pokojninsko zavarovanje socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine; starostno zavarovanje kmetov do 1983 ki daje ob določeni starosti kmečkim zavarovancem pravico do starostne pokojnine; zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, nesreče pri delu, poklicne bolezni ter druge začasne nezmožnosti za delo ● pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ◊ jur. kargo zavarovanje zavarovanje tovora za več nevarnosti; kasko zavarovanje zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti; zavarovanje posojila vrnitve posojila z zastavo ali s poroki; zavarovanje za doživetje pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost ♪
  24.      zavarováti  -újem tudi zavárovati -ujem dov. (á ȗ; á) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom; zavarovati poslopje z visokim zidom; zavarovati se pred udarci; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg // s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo; zavarovati planinsko pot 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet // z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco; zavarovati redke rastline z zakonom; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo 3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost 4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota // skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati; socialno se zavarovati ◊ alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni; šah. zavarovati kralja zavarován tudi zavárovan -a -o: zavarovan avtomobil; biti invalidsko zavarovan; zavarovane rastline, živalske vrste; z železno mrežo zavarovana okna ∙ zavarovani železniški prehod železniški prehod z zapornicami ♦ alp. zavarovani plezalec plezalec, ki je pri plezanju navezan; zavarovana pot, steza pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi ♪
  25.      zavédati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda; napol, nejasno se zavedati 2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedati se sebe, sveta, življenja / odkar se zavedam, je bilo tako // imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim: zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti / ali se zavedaš, kdo je on veš, ti je jasno // na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem: zavedati se krivde, moči; zavedati se resnosti položaja; zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi / slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema zavedajóč se -a -e: hodil je previdno, zavedajoč se nevarnosti; napol zavedajoč se, je začutil oster vbod ♪

   29.004 29.029 29.054 29.079 29.104 29.129 29.154 29.179 29.204 29.229  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA