Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (28.554-28.578)


  1.      zaklétost  -i ž (ẹ̑) po ljudskem verovanju stanje zakletega: rešiti kraljeviča iz zakletosti; zakletost gradu ● knjiž., redko težko je razumeti njegovo zakletost v zemljo preveliko navezanost nanjo ♪
  2.      zaklétven  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zakletev: zakletvena moč / zakletveno znamenje ♪
  3.      zaklínjati  -am nedov. (í) 1. star. zelo prositi, rotiti: z dvignjenimi rokami ga je zaklinjala; zaklinjal jo je, naj mu ne dela težav / na najino ljubezen, pri najini ljubezni ti zaklinjam, da mi pomagaš 2. po ljudskem verovanju izrekati besedo, besede, ki povzročajo a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zaklinjati sonce, da ne sveti b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zaklinjati zle duhove, točo zaklínjati se ekspr. podkrepljeno s kletvijo izražati svojo odločitev, sklep glede česa: vsi so se zaklinjali, da bodo pomagali / zaklinjati se na svojo čast / nisem bil tam, hudiča, se je zaklinjal ● star. zaklinjati se na evangelij prisegati zaklinjáje: prepričal jo je, zaklinjaje se na njuno prijateljstvo zaklinjajóč -a -e: zaklinjajoč se na svojo poštenost, jih je pregovoril ♪
  4.      zakljubováti  -újem dov. (á ȗ) z dajalnikom namerno drugače narediti, kot se želi, zahteva: pogosto mu je zakljubovala ● knjiž., redko to pa ne, je zakljubovala kljubujoče rekla ♪
  5.      zakljúčen  -čna -o prid. (ȗ) ki zaključuje kako celoto: zaključna oddaja ciklusa; zaključna pesem zbirke / zaključni pogovori; zaključna dela ◊ ekon. zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov; šol. zaključni izpit izpit ob koncu šolanja na srednji šoli; zaključna ocena ocena ob zaključku določene stopnje, določenega obdobja šolanja, ki velja za celotno stopnjo, celotno obdobje ♪
  6.      zakljúčiti  -im dov. (ú ȗ) 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / redko zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti / krožno, šilasto zaključiti okrasek 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih; lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu; zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili; uspešno zaključiti pismo; zaključiti preiskavo, turnejo; šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je // publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo; pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti ● žarg., fin. zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati ◊ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno oceno zakljúčiti se navadno s prislovnim določilom končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta zakljúčen -a -o 1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena 2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno področje; vsebinsko zaključen del pesnitve 3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini ♪
  7.      zakljúvati  -am in -kljújem tudi zakljuváti -kljúvam in -kljújem dov., zakljúval tudi zakljuvál (ú; á ú) 1. večkrat hitro, sunkovito seči s kljunom v kaj: kokoš zakljuje v zrnje // večkrat udariti, potolči s kljunom: v daljavi zakljuje žolna po deblu 2. brezoseb. povzročiti ostre, ponavljajoče se bolečine: v glavi mi je zakljuvalo 3. ekspr. povzročiti neugoden, ponavljajoč se duševni občutek: v duši mu je zakljuval dvom, nemir / brezoseb. nič mi ni rekla, je zakljuvalo v njem ♪
  8.      zaklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. predmet, objekt, za katerim ali pod katerim je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: zaklon se je podrl; narediti zaklon; ležati za zaklonom; nizek, skalnat zaklon // kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: skočiti iz zaklona; ležati v zaklonu; varen zaklon; zaklon za top / stavba daje zaklon pred vetrom; poiskati zaklon za drevesom; pren., ekspr. najti zaklon pred viharji življenja 2. šport. upogib telesa v pasu nazaj: narediti zaklon; zaklon in predklon ● knjiž., redko svetilka z zaklonom s senčnikom; zastar. sončni zaklon zahod ◊ lov. skrivališče za lovca na tleh, navadno narejeno iz vej ♪
  9.      zaklonílnik  -a m (ȋ) voj. prostor, naprava za zavarovanje pred letalskimi napadi, radioaktivnim sevanjem ♪
  10.      zaklòp  -ópa in -ôpa m (ȍ ọ́, ó) 1. knjiž. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi; zaklep: zaklop poči, zaškrta; zaklop puške 2. star. loputa: odpreti, zapreti zaklop; zaklop na odprtini / zaklop pri svinjaku loputna vrata // pokrov: zaklop šatulje 3. fot. mehanizem v fotografskem aparatu za določanje trajanja osvetlitve filma: sprožiti zaklop / zavesni zaklop z navadno kovinskima zavesicama ♪
  11.      zakobacáti  -ám dov. (á ȃ) s težavo, nerodno premakniti se: otrok je zakobacal; v hlevu je nekaj zakobacalo; zakobacati z nogami // ekspr. nerodno, okorno iti: po vseh štirih je zakobacal k materi ♪
  12.      zakóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) žarg., voj. zapeti: zakočiti puško zakóčen -a -o: revolver je zakočen ♪
  13.      zakodírati  -am dov. (ȋ) teh. spremeniti določene podatke, informacije v kode: zakodirati sporočilo zakodíran -a -o: zakodirano število ♪
  14.      zakòl  -ôla m (ȍ ó) glagolnik od zaklati: pri zakolu je pomagalo več moških; dati žival v zakol; prašič je dovolj debel za zakol / teža pred zakolom / zakol na črno / letni, mesečni zakol število letno, mesečno zaklanih živali ∙ publ. v zakol gre preveč telet zakolje se; knjiž. ritualni zakol v judovski religiji zakol ob določenih praznikih, opravljen po verskih predpisih ♦ agr. zakol v sili ♪
  15.      zakolíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo a) za zaznamovanje na zemljišču: zakoličiti cesto, stavbo; vojaki so si zakoličili tabor b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: zakoličiti sadiko; zakoličiti s tremi količki 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom postaviti, zasaditi kaj kam sploh: zakoličiti zastavo blizu pristajališča; zakoličiti strašilo v proso 3. publ. določiti čemu smer, potek: zakoličiti nadaljnji razvoj // določiti meje česa: zakoličiti področje dejavnosti; zakoličiti življenjske cilje / zakoličiti privatno dejavnost po številu zaposlenih omejiti jo glede na število zaposlenih // določiti sploh: zakoličiti norme / z ločili zakoličiti, kako naj se pesem bere / zakoličiti mejnike obdobja postaviti ● žarg., šol. spet je zakoličil dobil negativno oceno zakolíčen -a -o: zakoličena parcela; vse je nadzorovano in zakoličeno ♪
  16.      zakolíti  -ím in -kólim dov., zakólil in zakôlil (ȋ í, ọ́) redko postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju; zakoličiti: okopati in zakoliti ♪
  17.      zakolobáriti  -im dov. (á ȃ) ekspr. 1. narediti pri premiku krogu podobno pot; zakrožiti: pes zakolobari okrog dreves / zakolobariti v krogu / zakolobariti z dežnikom 2. začeti hoditi v kolobarjih, krogih: moral se je držati steze, sicer bi zakolobaril // začeti se premikati v kolobarjih, krogih: plamen zakolobari proti nebu / na strehi reševalnega avtomobila zakolobari rdeča luč se zavrti 3. redko nespretno, opotekaje se iti, stopiti; zakolovratiti: zakolobariti na drugo stran ceste; zakolobariti po pivnici ♪
  18.      zakomplicírati  -am dov. (ȋ) narediti kaj težavno, težje rešljivo, zaplesti: dogodek je zadevo še zakompliciral; položaj v deželi se je zakompliciral // narediti kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: tako si vse zakompliciral, da nič več ne razumem zakomplicíran -a -o: zakompliciran postopek ♪
  19.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  20.      zakónec  -nca m (ọ̄) oseba v odnosu do osebe, s katero je v zakonski zvezi: zakonca se dobro razumeta; prevarani zakonec ♪
  21.      zakoníčiti  -im dov. (í ȋ) redko dati čemu koničasto obliko: žival napne telo in ga zakoniči zakoníčiti se prodreti, zariti se v kaj s konico in tam ostati: igla se je zakoničila v kožo / četa se zakoniči v sovražnikove vrste zakoníčen -a -o: zakoničena steklena cevka ♪
  22.      zakonodájstvo  -a s (ȃ) star. zakonodaja: proučevati, spremeniti zakonodajstvo ♪
  23.      zakónščica  -e ž (ọ̄) knjiž. (zakonska) žena: zakonščica ga je prevarala s sosedom ♪
  24.      zakopáti  -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške ● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah zakopáti se 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji ∙ ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  25.      zakopávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati, polagati v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati: zakopavati poginule živali // dajati, polagati kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati, da se skrije, prikrije: zakopavati orožje, zaklad 2. ekspr. dajati, potiskati kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopavati glavo, obraz med dlani, v blazino 3. ekspr., v zvezi z v delati, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopavati doživetja vase, v svojo dušo 4. ekspr. delati, povzročati, da prihaja kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopavati koga v dolgove / zakopavati podjetje v velike stroške zakopávati se 1. z gibi, podobnimi kopanju prihajati v položaj, v katerem je kdo zakrit: te živalce se zakopavajo v pesek 2. izkopavati zemljanko, zemljanke in se naseljevati v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: armadi se zakopavata vsaka na svoji strani reke / padalci so se začeli takoj zakopavati 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: zakopavati se v delo / zakopavati se v knjige // izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: zakopavati se v molk ♪

   28.429 28.454 28.479 28.504 28.529 28.554 28.579 28.604 28.629 28.654  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA