Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (28.226-28.250)


  1.      vzglávnik  -a m (ȃ) 1. blazina (za pod glavo): zrahljati vzglavnik; pernat, visok vzglavnik; prevleka za vzglavnik 2. nar. večje poleno, panj: vzglavnik je gorel dva dni; skladovnica vzglavnikov 3. avt. naslonjalo na avtomobilskem sedežu za oporo glave in tilnika: varnostni pasovi in vzglavniki ♪
  2.      vzgója  -e ž (ọ̑) 1. duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka: ukvarjati se z vzgojo mladine; dosledna, napačna, stroga zgoja; pomen domače vzgoje; vzgoja in izobraževanje / družbena, družinska vzgoja; državljanska vzgoja ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov; estetska, moralna, socialna, verska vzgoja; spolna, zdravstvena vzgoja; iron. ta ima pa (dobro) vzgojo slabo je vzgojen, grdo se vede 2. načrtno razvijanje določenih sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgoja strokovnjakov / filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja; prometna vzgoja 3. načrtno ukvarjanje z rastlinami ali živalmi, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgoja novih sort / pravilna vzgoja krošnje ◊ agr. stebričasta vzgoja dreves pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti ♪
  3.      vzgójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzgojo: vzgojni cilji; vzgojne metode; vzgojno sredstvo; učno-vzgojni proces / imeti vzgojne težave / tako ravnanje ni vzgojno / vzgojni film; vzgojni ukrep / vzgojni zavod; vzgojna posvetovalnica; vzgojno-varstvena organizacija [VVO] organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok ◊ jur. vzgojni zavod zavod za mladoletnike, ki so storili lažja kazniva dejanja; lit. vzgojni roman roman, ki upodablja vzgojo, razvoj junakovega značaja, osebnosti; ped. vzgojna kazen kazen, ki učinkuje, deluje tako, da se kaznovani poboljša; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov vzgójno prisl.: socialno in vzgojno ogroženi otroci; vzgojno problematični mladi ljudje ♦ ped. vzgojno zanemarjen otrok otrok, ki je zaradi neugodnega socialnega okolja, zlasti družinskega, zaostal v duševnem razvoju ♪
  4.      vzgojeslóvec  -vca m (ọ̑) knjiž. kdor se poklicno ukvarja z vzgojo in izobraževanjem; pedagog: delo vzgojeslovcev ♪
  5.      vzgojeslóvje  -a s (ọ̑) knjiž. veda o vzgoji in izobraževanju; pedagogika: predavanja iz vzgojeslovja ♪
  6.      vzgojíteljstvo  -a s (ȋ) dejstvo, da je kdo vzgojitelj: tudi v zgodovinskih razpravah je čutiti avtorjevo vzgojiteljstvo / redko posvetil se je vzgojiteljstvu vzgojiteljskemu poklicu ♪
  7.      vzgojíti  -ím dov., vzgójil (ȋ í) 1. duhovno in značajsko izoblikovati, zlasti otroka: šola jih ni vzgojila za življenje; dobro, strogo vzgojiti / trudila sta se, da bi otroke vzgojila v poštene ljudi 2. načrtno razviti določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgojiti kmetijske strokovnjake; vzgojil si je nadaljevalca svojega dela / pevsko, umetniško vzgojiti / z uprizarjanjem zahtevnih del so vzgojili okus gledalcev 3. z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi doseči, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgojiti novo sorto pšenice / vzgojiti mladiče vzgojèn -êna -o: lepo vzgojen otrok; vzgojena rastlina; bila je vzgojena v mestu ♪
  8.      vzgojljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost vzgojljivega človeka: različna vzgojljivost otrok; spoznavati učenčevo vzgojljivost in učljivost ♪
  9.      vzgójnik  -a m (ọ̑) zastar. vzgojitelj: vzgojnik veliko generacij učencev ♪
  10.      vzgojnína  -e ž (ȋ) zastar. vzdrževalnina za otroka: otroci so po očetovi nesreči dobivali vzgojnino ♪
  11.      vzgòn  vzgôna m (ȍ ó) 1. sila, ki deluje na telo v tekočini ali plinu v smeri navzgor: zaradi vzgona je telo v vodi lažje; delovanje vzgona / vzgon letalskega krila 2. knjiž. teženje dvigniti se na višjo stopnjo: izgorevati v ustvarjalnem vzgonu; človek brez vzgona / vzgon k sreči, svobodi / vzgon srca ♪
  12.      vzgónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzgon: vzgonska sila / vzgonsko ogrevanje, prezračevanje ogrevanje, prezračevanje na osnovi dviganja toplejšega zraka ♦ aer., fiz. vzgonski količnik letalskega krila; navt. vzgonski tanki doka tanki, s katerimi se uravnava višina doka ♪
  13.      vzhíčen  -a -o prid. (ȋ) knjiž. prevzet, navdušen: biti vzhičen od lepote narave, nad uspehom koga / vzhičen glas, vzklik vzhíčeno prisl.: vzhičeno govoriti ♪
  14.      vzhíčenje  -a s (ȋ) knjiž. prevzetost, navdušenje: vzhičenje ob uspehu / videti vzhičenje na obrazu koga / govoriti z vzhičenjem ♪
  15.      vzhíčenost  -i ž (ȋ) knjiž. prevzetost, navdušenost: vzhičenost mine, prevzame koga; vzhičenost nad lepoto pokrajine / ljubezenska vzhičenost / govoriti z vzhičenostjo ♪
  16.      vzhít  -a m (ȋ) zastar. prevzetost, navdušenje: zadrhteti od vzhita / videti vzhit v očeh koga ♪
  17.      vzhòd  vzhóda m (ȍ ọ̄) 1. glagolnik od vziti: opazovati vzhod lune; sončni vzhod / izračunati sončni vzhod čas, ko sonce vzide // stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni vzhod 2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce vzide ob enakonočju: pokazati vzhod; veter piha od vzhoda; usmeriti ladjo proti vzhodu; letalo leti na vzhod / železnica teče v smeri vzhod-zahod / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda // vzhodna stran neba ali zemlje: nebo na vzhodu se jasni; na vzhodu omejuje deželo visoko gorovje 3. publ. vzhodni del kake geografske ali politične celote: na vzhodu države je ravnina / ta rastlina izvira z Vzhoda s področja vzhodno od Sredozemskega morja; pravoslavni, slovanski vzhod / ekspr. vzhod se upira prebivalci vzhodnega dela / pogajanja med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike ● ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani; Bližnji vzhod področje, države ob vzhodni obali Sredozemskega morja in blizu nje; Daljni vzhod področje, države ob vzhodni obali Azije in blizu nje; Srednji vzhod področje, države med Bližnjim vzhodom in Pakistanom; države starega Vzhoda države od Egipta do Kitajske, Japonske v obdobju sužnjelastniške družbene ureditve ♪
  18.      vzhóden  -dna -o prid., vzhódnejši (ọ̑) nanašajoč se na vzhod: a) vzhodni del države, gorovja; cesta obide mesto po vzhodni strani / vzhodna Italija / vzhodna smer / veter piha z vzhodne strani z vzhoda; na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi na vzhod, proti vzhodu / vzhodni veter b) vzhodni mistiki / vzhodni fatalizem vzhodnjaški / vzhodni begunci; vzhodni blok blok vzhodnih držav; vzhodne države do 1990 evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze; trgovina med vzhodno in zahodno Evropo / Vzhodni Berlin do 1990 del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki; Vzhodna Nemčija do 1990 Nemška demokratična republika ● publ. vzhodna fronta fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni; Vzhodna Indija nekdaj področje Indonezije, Indokine in Indije; publ. vzhodna politika politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav; publ. države na vzhodni polobli države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji ◊ astr. vzhodna točka točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. vzhodna deklinacija; geogr. vzhodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika; rel. vzhodni obred obred vzhodne cerkve; vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054; vzhodna cerkev cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje ustanovljena, odcepljena cerkev; zgod. vzhodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu vzhódno prisl.: vzhodno od reke je ravnina; deset kilometrov vzhodneje ♪
  19.      vzhodnják  -a m (á) prebivalec dežel na vzhodu od Sredozemskega morja: oblačila vzhodnjakov / vzhodnjaki s poševnimi očmi ♪
  20.      vzhódno...  prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na vzhoden: vzhodnoalpski, vzhodnoazijski, vzhodnoevropski, vzhodnokrščanski ♪
  21.      vzíti 1 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í) 1. dvigniti se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzide / vzšla je rdeča zarja / ekspr. izza hriba vzide oblak / ekspr. vzšel je nov dan začel se je ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje 2. knjiž. priti, pojaviti se: od nekod vzide šum / iz srca mu vzide molitev, prošnja / iz tega je vzšlo vse zlo // nastati, pojaviti se: v duši vzide upanje, vera / nenadoma mu vzide spoznanje spozna ● ekspr. naj mi več ne vzide dan naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda; vznes. tudi njim bo vzšel dan svobode tudi oni bodo svobodni, osvobojeni; knjiž. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni vzšèl vzšlà vzšlò knjiž.: vzšla luna vzíšel -šla -o zastar. vzšel: vzišlo sonce ♪
  22.      vzkíp  -a m (ȋ) ekspr. pojavitev česa v veliki meri: vzkip strasti, togote ♪
  23.      vzklíkniti  -em dov. (í ȋ) glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikniti geslo; vzklikniti hej, živio; vzklikniti komu, naj bo previden; vzklikniti od veselja, začudenja; jezno, ogorčeno vzklikniti / pazi, vzklikne ♪
  24.      vzkoprnéti  -ím dov., tudi vzkoprnì (ẹ́ í) 1. ekspr. začutiti, dobiti zelo močno željo po čem: vzkoprneti po sreči // zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev: deček ves vzkoprni od vabljive moči zvonjenja 2. star. zelo se zbati, odreveneti (od strahu): ko je zagledal razbitine voza, je vzkoprnel ♪
  25.      vzkrížen  -žna -o prid. (ȋ) knjiž. navzkrižen: vzkrižna ventilacija / vzkrižno zasliševanje / izvidnica se je znašla v vzkrižnem ognju ♪

   28.101 28.126 28.151 28.176 28.201 28.226 28.251 28.276 28.301 28.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA