Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

eV (28.179-28.203)


  1.      vulgarizátor  -ja m (ȃ) knjiž. kdor obravnava, prikazuje kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: vulgarizator psihologije; popularizator in vulgarizator ♪
  2.      vulgarízem  -zma m (ȋ) 1. knjiž. preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavanje, prikazovanje: izogibati se vulgarizmu 2. lingv. beseda, ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerna: uporabljati vulgarizme ♪
  3.      vulgarizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati kaj vulgarno: surovi izrazi pogovor vulgarizirajo 2. prikazovati kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: take razlage teorijo vulgarizirajo / vulgarizirati Cankarjevo sporočilo v parolo poenostavljati vulgarizíran -a -o: vulgarizirana oblika teorije ♪
  4.      vulgárnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost vulgarnega: zabavala jih je njegova vulgarnost / vulgarnost izražanja / očitati delu vulgarnost / niso še pozabili njegovih vulgarnosti grobih, prostaških dejanj ∙ knjiž. predavatelj je zašel v vulgarnost začel preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavati, prikazovati kaj ♪
  5.      vulgáta  -e ž (ȃ) rel. latinski prevod svetega pisma iz četrtega stoletja ♪
  6.      vulkanizêr  -ja m (ȇ) kdor vulkanizira: odpeljati pnevmatiko k vulkanizerju / gumarji in vulkanizerji ♪
  7.      vulkanizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. krpati s prilepljenjem krpe iz kavčuka s segrevanjem: vulkanizirati pnevmatiko, zračnico 2. navadno v zvezi s kavčuk obdelovati z žveplom ali njegovimi spojinami, navadno pri višji temperaturi: vulkanizirati kavčuk vulkanizíran -a -o: vulkanizirano mesto na zračnici ♦ obrt. vulkanizirana obutev obutev z gumijastim podplatom, prilepljenim z vulkanizacijo ♪
  8.      vulkánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vulkan: vulkansko delovanje / vulkansko žrelo odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava ∙ ekspr. vulkanski izbruh bolečin zelo močen, silovit ♦ geol. vulkanski izbruh prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje; vulkanski otok otok, ki so ga zgradile predornine; vulkanski potres; petr. vulkanska breča; vulkansko steklo steklu podobna kamnina, ki nastane pri hitrem strjevanju lave ♪
  9.      vzajémen  -mna -o prid., vzajémnejši (ẹ̑) 1. povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom: vzajemna usluga; vzajemno priznavanje študijskih naslovov / vzajemen dogovor, sporazum // medsebojno povezan, odvisen: vzajemno delovanje organov / vzajemen razvoj / vzajemna določenost teorije in prakse ♦ fiz. zakon o vzajemnem učinku 2. ki se nanaša na člane kake skupine v odnosu drug do drugega: vzajemna pomoč; vzajemno spodbujanje; sovraštvo, sumničenje je bilo vzajemno // ki temelji na medsebojni povezanosti, pomoči, podpori članov kake skupnosti: prizadevati si za vzajemne odnose v družini / vzajemno sporazumevanje je bilo oteženo medsebojno 3. knjiž. skupen: imeti čut za vzajemno delo; z vzajemnim razmišljanjem najti rešitev / imeti s kom precej vzajemnih potez vzajémno prisl.: vzajemno si pomagati ♪
  10.      vzajémnost  -i ž (ẹ̑) 1. povezanost s čim enakim, ustreznim kot povračilom: dogovoriti se o vzajemnosti prevajanja literarnih del / sporazum temelji na vzajemnosti ♦ jur. načelo vzajemnosti načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom // medsebojna povezanost, odvisnost: vzajemnost med rastlinstvom in živalstvom / vzajemnost duševnega in telesnega razvoja 2. medsebojna povezanost, pomoč, podpora članov kake skupnosti: računati, zanesti se na vzajemnost; delavska, vaška vzajemnost; občutek vzajemnosti / slovanska vzajemnost ♪
  11.      vzbóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: vzbočiti prsi, trebuh; močno, nekoliko vzbočiti / vzbočiti pločevino; pri segrevanju se pokrov in dno vzbočita / krilo se je v vetru vzbočilo v balon vzbóčiti se dvigniti se v obliki visokega loka: nad mestom se je vzbočila mavrica / iz ravnine se tu in tam vzboči grič vzbóčen -a -o: vzbočen hrbet; vzbočeno čelo ♪
  12.      vzbókel  -kla -o [ǝu̯] prid. (ọ́) ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: vzbokel hrbet kamele; vzbokla ploskev; zrcalo je vzboklo ♦ zool. vzboklo-jamasto vretence vretence, ki je spredaj izbočeno in zadaj vbočeno ♪
  13.      vzbókniti  -em dov. (ọ́ ọ̑) redko vzbočiti: vzbokniti hrbet vzbóknjen -a -o: vzboknjena ploskev ♪
  14.      vzbŕst  -í ž (ȓ) 1. glagolnik od vzbrsteti: mraz zadržuje vzbrst drevja 2. med. posamezna bolezenska sprememba na koži ali sluznici pri izpuščaju; eflorescenca: koža, polna vzbrsti / kožna vzbrst ♪
  15.      vzbudíti  -ím dov., vzbúdil (ȋ í) 1. povzročiti, da kaj nastane: vzbuditi jezo, slabo voljo; vzbuditi v kom sočutje; vzbuditi otroku veselje do risanja; vzbuditi zanimanje za študij; vzbuditi pri bolniku zaupanje v zdravila / rešitev je vzbudila različne pomisleke; s svojim vedenjem je vzbudila pozornost / ekspr.: hudo trpljenje mu je vzbudilo misel na smrt zaradi hudega trpljenja je začel misliti na smrt; v srcu se ji vzbudi kesanje začne se kesati // povzročiti, da kaj začne delovati: vzbuditi čute, domišljijo; vzbuditi spomin na nekdanje dni 2. zastar. zbuditi: treba bo vzbuditi ljudi / vzbuditi iz spanja / vzbuditi iz razmišljanja ◊ elektr. vzbuditi električni generator povzročiti v njem magnetni pretok z električnim tokom; vzbuditi električno napetost; fiz. vzbuditi atom z dovajanjem energije spraviti ga v vzbujeno stanje; vzbuditi fluorescenco vzbudívši zastar.: vzbudivši celo družino, je odšel vzbujèn -êna -o: vzbujen iz spanja; vzbujena čustva ♦ fiz. atom v vzbujenem stanju atom s prebitkom energije ♪
  16.      vzbúna  -e ž (ȗ) zastar. alarm: taborovodja je zapiskal vzbuno / vzbuna se je začela ob dveh / vpiti, zvoniti na vzbuno z vpitjem, zvonjenjem opozarjati na pripravljenost na bližajočo se nevarnost ♪
  17.      vzbúrjanje  -a s (ú) glagolnik od vzburjati: vzburjanje živcev; vzburjanje z dotiki / vzburjanje domišljije ♪
  18.      vzbúrjenje  -a s (ȗ) glagolnik od vzburiti: vzburjenje živcev; proces vzburjenja / spolno vzburjenje / živci prevajajo vzburjenje do možganov / novica je povzročila vzburjenje ♪
  19.      vzbúrkati  -am dov. (ȗ) narediti razgibano, valovito: močen veter je vzburkal jezersko gladino // ekspr. vznemiriti, razvneti: novica je vzburkala javnost; stavka je vzburkala delavstvo / dekle je vzburkalo njegova čustva vzbúrkati se postati razgiban, valovit: proti večeru se je morje vzburkalo / v kratkem času so se okrog nas vzburkali valovi vzbúrkan -a -o deležnik od vzburkati: preveč je vzburkan, zato potrpite; vzburkano morje // ekspr. nemiren, buren: vzburkani časi ♪
  20.      vzcvétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) začenjati cveteti: sadno drevje že vzcveta; pren., ekspr. na obrazu ji vzcveta lepota ♪
  21.      vzcvetéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. narediti cvet, cvete: vrtnice so vzcvetele; zaradi mraza je češnja pozno vzcvetela / ekspr. travnik je že vzcvetel / ekspr. ko bo vzcvetela pomlad, bo vse dobro; pren., ekspr. iz krvi in žrtev je vzcvetela svoboda 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: po porodu je kmalu spet vzcvetela / ko je vzcvetela v mladenko, je postala igralka 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: njegovo posestvo je v zadnjih letih vzcvetelo // pojaviti se v veliki meri: ob meji je vzcvetelo tihotapstvo / v njeni duši so vzcveteli spomini // pojaviti se sploh: v srcu ji je vzcvetelo upanje ♪
  22.      vzdéti  vzdénem dov., vzdêni vzdeníte (ẹ́) knjiž., navadno v zvezi z ime, vzdevek dati, določiti: profesorju slovenščine so vzdeli ime Vejica ♪
  23.      vzdígniti  -em dov. (í ȋ) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: vzdigniti breme; vzdignil jo je do stropa; vzdigniti otroka na rame, v naročje; vzdigniti z žerjavom; počasi, težko, visoko vzdigniti / vzdigne dvesto kilogramov sposoben je vzdigniti / vzdignili so sidro in odpluli / boječe vzdigniti glavo; voznik je vzdignil roko v pozdrav; učenec je večkrat vzdignil roko s takim dejanjem izrazil željo, da bi govoril, bil vprašan / veter ji je vzdignil krilo / voda je vzdignila pod povzročila, da je na nekaterih mestih izbočen; vzdigniti telefonsko slušalko odgovoriti na telefonski klic; vzdigniti vrata s tečajev sneti / vzdigniti kvišku, pog. gor 2. napraviti kaj višje: vzdigniti nasip; z blazinicami vzdigniti rame pri plašču / pog. vzdigniti hišo za eno nadstropje nadzidati 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigniti: vzdigni bolnika, da mu posteljem posteljo; vzdigniti se na komolce / vzdigniti podrt električni drog; žito se po neurju ni več vzdignilo / pog. proti jutru so ga vzdignili (iz postelje) zbudili, poklicali; vulg. vzdigni že rit vstani 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: vzdigniti cene / vzdigniti prodajo cigaret povečati / ni se jezil, samo glas je vzdignil začel glasneje govoriti // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigniti življenjsko raven / moralno vzdigniti ljudi // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: vzdigniti jezik pokrajine v uradovalni in učni jezik države 5. redko sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigniti: pravočasno vzdigniti pismo na pošti; vzdigniti plašč v garderobi 6. napraviti, da se kdo upre; dvigniti: vzdigniti izkoriščane množice / vzdigniti deželo k uporu 7. ekspr. povzročiti, narediti: vzdigniti velik hrup, preplah / vzdigniti upor ● pog. pripomba ga je vzdignila razburila, vznejevoljila; ekspr. spet so vzdignili glave postali uporni, predrzni; šalj. še o pravem času je vzdignil jadra odšel; ekspr. nič ni rekla, samo nos je vzdignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; ekspr. vzdigniti oči, pogled h komu pogledati ga; star. vzdigniti pesem začeti peti; ekspr. zadeva je vzdignila veliko prahu povzročila razburjenje, govorice; ekspr. ob vsaki priložnosti vzdigne prst žuga, svari; ekspr. vzdigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga; star. vzdigniti tožbo proti komu tožiti ga; star. vzdigniti vojsko drug proti drugemu začeti se vojskovati vzdígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: letalo se je vzdignilo v zrak; iz dimnika se vzdigne dim; za avtomobilom se je vzdignil oblak prahu; megla se hitro vzdigne / takrat se nad obzorje vzdigne sonce vzide / proti vrhu se pot bolj vzdigne vzpne // pog. vstati: vzdigniti se od mize, s postelje 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v njem se je vzdignila jeza; v srcu se mu vzdigne dvom, sum / proti večeru se je vzdignil veter začel pihati 3. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: že pri prvem grižljaju se mu je vzdignilo / v želodcu se mu je vzdignilo ob takem neredu ● pog. potica se je lepo vzdignila vzhajala; ekspr. v gledališču se je spet vzdignila zavesa so (se začele) predstave; star. žerjavi se vzdignejo čez morje odletijo; star. ob polnoči so se vzdignili na pot odšli, odpotovali; vzdigniti se nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; pog. v teh dneh se je živo srebro močno vzdignilo je temperatura zelo narasla vzdignívši zastar.: pozdravil jo je, vzdignivši roko vzdígnjen -a -o: vzdignjena glava; cesta je vzdignjena za en meter ♪
  24.      vzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati / vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor 2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven 5. redko sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati s hranilne knjižice 6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem 7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje ● ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili vzdigováti se 1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja // pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto 4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje ● vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen vzdigováje star.: vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet vzdigujóč -a -e: počasi se vzdigujoča cesta ♪
  25.      vzdihljáj  stil. vzdíhljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. posamezen glas pri vzdihovanju, zlasti kratek, rahel: tu in tam se je slišal kak vzdihljaj; ekspr. iz prsi se ji je izvil vzdihljaj; nežen, pobožen vzdihljaj / ekspr. vzdihljaji srca / ekspr. vzdihljaji sreče / globok vzdihljaj vzdih / zaslišal se je samo vzdihljaj: Ali ni že vsega preveč 2. knjiž. vzdihljaju podoben glas: vzdihljaji morja ● ekspr. obleka je v poslednjih vzdihljajih je že zelo slaba, se trga; evfem. biti, ležati v poslednjih vzdihljajih umirati; ekspr. ljubiti koga do zadnjega vzdihljaja do konca življenja, do smrti ♪

   28.054 28.079 28.104 28.129 28.154 28.179 28.204 28.229 28.254 28.279  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA